Jedro

Iz Koncesijske pogodbe ne izhaja, da bi bilo izrabljene avtomobilske gume (IAG) treba predati neposredno predelovalcu. Zmoten je zaključek sodišča druge stopnje, da je to razvidno iz njenega 17. člena. Ta določa dokazila, na podlagi katerih koncedent plačuje koncesionarju opravljene storitve. Na podlagi predloženih dokazil koncedent preveri, ali in koliko IAG je prevzel v predelavo predelovalec z ustreznimi dovoljenji (17a. člen Koncesijske pogodbe). To pomeni, da mora biti iz njih razvidno, da je IAG v končni fazi res prevzel predelovalec in kakšno količino je prevzel, saj je od nje odvisna višina plačila. Ne izključuje pa določba 17. člena Koncesijske pogodbe niti izrecno niti posredno možnosti oddaje IAG v predelavo preko posrednika.

Iz 17. člena Koncesijske pogodbe, ki predvideva specifična listinska dokazila, sicer ne izhaja, da gre samo za enega od več mogočih načinov dokazovanja oprave storitve. Pogodbeni dogovor o predložitvi točno določenih listin je namenjen temu, da je koncedentu na najlažji način omogočeno preverjanje oprave storitev. Ob predložitvi takih dokazil je koncesionar brez nadaljnjega upravičen do plačila. Vendar pa to ne izključuje možnosti predložitve verige tako določenih listin, ki izkazujejo transport določene količine IAG od koncesionarja do posrednika in iste količine od posrednika do predelovalca. Po presoji revizijskega sodišča je na ta način v zadostni meri zagotovljena sledljivost poti IAG oziroma njihove količine. Gre namreč za generično stvar, zato ni treba, da posrednik predelovalcu izroči točno iste gume.

Izrek

Reviziji se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se glasi: » I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, tožeči stranki pa je dolžna povrniti njene stroške pritožbenega postopka v višini 1.250,32 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti.« Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti njene stroške revizijskega postopka v višini 2.290,95 EUR, v roku 15 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti.

Obrazložitev

Dosedanji potek postopka

1. Sodišče prve stopnje je vzdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 6583/2008 z dne 29. 2. 2008, s katerim je bilo toženki naloženo plačilo 207.610,26 EUR in 96,00 EUR, oboje s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka). Toženki je naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožnice (II. točka izreka).

2. Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbi toženke in sodbo sodišča prve stopnje delno spremenilo tako, da je sklep o izvrši razveljavilo glede plačila 138.191,07 EUR in 32,10 EUR, obojega s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, ter zahtevek v tem delu zavrnilo in ustrezno prilagodilo stroškovno posledico (I. točka izreka). V preostanku je pritožbo zavrnilo (II. točka izreka) ter odločilo, da vsaka stranka nosi svoje pritožbene stroške (III. točka izreka).

3. Na podlagi sklepa Vrhovnega sodišča III DoR 20/2015-7 z dne 5. 5. 2015 je tožnica zoper sodbo sodišča druge stopnje vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka pred sodiščem druge stopnje. Prvenstveno je predlagala spremembo sodbe sodišča druge stopnje z zavrnitvijo toženkine pritožbe v celoti in povrnitvijo pritožbenih stroškov, podredno pa razveljavitev I. in III. točke izreka sodbe sodišča druge stopnje ter vrnitev zadeve v ponovno odločanje temu sodišču oziroma razveljavitev sodb obeh sodišč nižjih stopenj in vrnitev zadeve v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Priglasila je stroške revizijskega postopka.

4. Revizija je bila vročena toženki, ki nanjo ni odgovorila.

Dejanski in pravni okvir spora

5. Pravdni stranki - tožnica kot koncedentka, toženka pa kot koncesionarka - sta 13. 12. 2002 sklenili Koncesijsko pogodbo 3 za opravljanje gospodarske javne službe ravnanja z izrabljenimi avtomobilskimi gumami (IAG), v nadaljevanju Koncesijsko pogodbo. Kasneje sta sklenili še Aneksa št. 1 in 2 h Koncesijski pogodbi. Aneks št. 1 z dne 29. 9. 2006 je med drugim spremenil besedilo 17. člena Koncesijske pogodbe in ji dodal novi 17.a člen.

6. Spremenjeni 17. člen Koncesijske pogodbe je določal, na podlagi katerih dokazil koncedent koncesionarju plačuje opravljene storitve. V primeru iznosa IAG v države članice EU so to kopija mednarodnega tovornega lista, potrjenega od predelovalca IAG, in kopija prevzemnega dokumenta ali drugega dokumenta o prevzemu IAG s strani predelovalca IAG, kot je račun predelovalca, s katerim ta potrjuje prevzem IAG, če sam ni potrdil mednarodnega tovornega lista.

7. V spornem obdobju je področje ravnanja z IAG urejala tudi Uredba o načinu, predmetu in pogojih izvajanja gospodarske javne službe ravnanja z izrabljenimi avtomobilskimi gumami (Ur. l. RS, št. 71/2006), v nadaljevanju Uredba ali Koncesijski akt. 8. Tožnica je v pravdi zahtevala plačilo opravljenih storitev po računu št. ... za december 2007. Revizijsko sporno je plačilo 138.191,07 EUR, ki se nanaša na IAG, oddane avstrijski družbi E. GmbH. Toženka se je plačilu upirala, ker tožnica računu ni priložila s Koncesijsko pogodbo predvidenih dokazil, da je konkretne IAG prevzel v predelavo subjekt, ki ima dovoljenje za njihovo predelavo.

9. Nesporno je, da je tožnica 943.560 kg IAG oddala avstrijski družbi E. GmbH, ki IAG ni sama predelovala, je pa v obdobju od novembra 2007 do januarja 2008 češki cementarni Č., ki je predelovalka IAG, oddala v končno predelavo skupno 1.572,80 ton IAG.

Odločitev sodišč nižjih stopenj

10. Sodišče prve stopnje je zavzelo stališče, da je tožnica zadostila pogodbeni obveznosti s tem, da je IAG oddala E. GmbH kot posrednici in poskrbela za njihovo sledljivost od posrednice do predelovalke. Čeprav ni predložila specifičnih dokazov, ki jih predvideva Koncesijska pogodba, in čeprav s predloženimi listinskimi dokazi ni dokazala, da je posrednica predelovalki oddala ravno tiste IAG, ki jih ji je izročila tožnica, je sodišče z zaslišanjem direktorja E. GmbH ugotovilo, da je ta družba v predelavo oddala vse IAG, ki jih je prejela od svojih dobaviteljev, torej med njimi tudi tiste, prejete od tožnice.

11. Sodišče druge stopnje je zavzelo stališče, da je namen strogih pravil za ravnanje z IAG v zagotavljanju sledljivosti poti IAG. Pogoj za veljavno izpolnitev pogodbene obveznosti je tudi v predložitvi s Koncesijsko pogodbo določenih listin, česar pa tožnica ni storila. Določila pogodbe so jasna in se uporabljajo tako, kot se glasijo. Brez predložitve predpisanih listin ni dopustna izročitev IAG posredniku in šele v naslednjem koraku predelovalcu.

Dopuščena revizijska vprašanja

12. Po določbi drugega odstavka 371. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena.

13. Revizija je bila dopuščena glede vprašanj: - Ali je koncesionar v okoliščinah konkretnega primera, ko je prvostopenjsko sodišče na podlagi proste presoje dokazov ugotovilo, da je koncesionar zagotovil predelavo izrabljenih avtomobilskih pnevmatik, upravičen do plačila za opravljene storitve, čeprav koncedentu morebiti ni predložil vseh specifičnih listinskih dokazil, naštetih v 17. členu Koncesijske pogodbe? - Ali lahko koncesionar dokazuje opravo storitev predelave izrabljenih avtomobilskih pnevmatik s katerimi koli dokaznimi sredstvi, ali pa lahko to stori zgolj s specifičnimi listinskimi dokazili, naštetimi v 17. členu Koncesijske pogodbe? - Ali sta sodišči prve in druge stopnje napačno interpretirali določbe 17. člena Koncesijske pogodbe s tem, ko sta presodili, da neprekinjena veriga mednarodnih tovornih listin, ki izpričujejo transport od tožeče stranke do predelovalca, ne ustreza dokazilom, naštetim v 17. členu Koncesijske pogodbe? - Ali glede na to, da so izrabljene avtomobilske gume generične stvari, v skladu s Koncesijskim aktom in Koncesijsko pogodbo zadošča, da koncesionar predloži koncedentu listine o oddaji v predelavo tiste količine izrabljenih avtomobilskih gum, ki jih je sam predal tuji pravni osebi, ali pa mora dokazati, da so bile oddane točno tiste izrabljene avtomobilske gume, ki jih je sam predal predelovalcu? Revizijske navedbe

14. Revidentka zatrjuje, da je sodišče druge stopnje kršilo 3. in 5. člen Uredbe ter 4. in 5. člen Koncesijske pogodbe ter napačno interpretiralo njen 17. člen. Kršilo naj bi tudi 8. člen ZPP.

15. V nasprotju z 8. členom ZPP (načelom proste presoje dokazov) naj bi bilo stališče, da lahko toženka dokazuje opravo storitev zgolj s predložitvijo točno določenih listin iz 17. člena Koncesijske pogodbe. Omenjeni člen naj bi določal zgolj, katera dokazila lahko koncedent praviloma (ne pa nujno) uporabi za preverbo izpolnitve obveznosti koncesionarja. Predvsem pa naj bi ne določal dodatnih obveznosti koncesionarja ali pogojev za veljavno izpolnitev osnovne obveznosti. Ker gre za formularno pogodbo, je treba njena nejasna določila v skladu s 83. členom OZ razlagati v korist šibkejše stranke. 17. člen Koncesijske pogodbe omenja tudi „druge dokumente“ o prevzemu IAG, zato je treba šteti, da listine, ki jih je predložila tožnica, ustrezajo temu pojmu.

16. Iz Koncesijske pogodbe naj bi ne izhajalo, da bi moral koncesionar IAG predati neposredno končnemu predelovalcu. Ker so IAG generična stvar, tudi ni bistveno, ali posrednik končnemu predelovalcu odda točno tiste IAG, kot jih je prejel od dobavitelja, temveč je pomembno le, da odda enako količino IAG. Toženka naj bi tudi drugim koncesionarjem dovoljevala oddajo IAG končnim predelovalcem preko posrednikov, kar je treba upoštevati v skladu z 12. členom Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Tožnico torej postavlja v očitno neenak položaj. Hkrati toženka v 8-dnevnem roku, ki ga določa 17.a člen Koncesijske pogodbe, ni zavrnila računa, zato ga je dolžna plačati.

O utemeljenosti revizije

17. Revizija je utemeljena.

18. Iz 4. člena Koncesijske pogodbe (ki vsebinsko temelji na 3. členu Uredbe) izhaja zaveza koncesionarja za varen prevzem, zbiranje in predelavo IAG, kar pomeni, da mora poskrbeti, da prevzete in zbrane gume dosežejo predelovalca. Ta je po drugem odstavku 17. člena Koncesijske pogodbe oseba, ki v skladu s predpisi predeluje IAG ali jih obnavlja z namenom njihove ponovne uporabe. Prevzete IAG se lahko predelujejo v Republiki Sloveniji ali v tujini (5. člen Uredbe).

19. Revizija utemeljeno opozarja, da iz Koncesijske pogodbe ne izhaja, da bi bilo IAG treba predati neposredno predelovalcu. Zmoten je zaključek sodišča druge stopnje, da je to razvidno iz njenega 17. člena. Ta določa dokazila, na podlagi katerih koncedent plačuje koncesionarju opravljene storitve. Na podlagi predloženih dokazil koncedent preveri, ali in koliko IAG je prevzel v predelavo predelovalec z ustreznimi dovoljenji (17a. člen Koncesijske pogodbe). To pomeni, da mora biti iz njih razvidno, da je IAG v končni fazi res prevzel predelovalec in kakšno količino je prevzel, saj je od nje odvisna višina plačila. Ne izključuje pa določba 17. člena Koncesijske pogodbe niti izrecno niti posredno možnosti oddaje IAG v predelavo preko posrednika.

20. Iz 17. člena Koncesijske pogodbe, ki predvideva specifična listinska dokazila, sicer ne izhaja, kot zmotno meni revidentka, da gre samo za enega od več mogočih načinov dokazovanja oprave storitve. Pogodbeni dogovor o predložitvi točno določenih listin je namenjen temu, da je koncedentu na najlažji način omogočeno preverjanje oprave storitev. Ob predložitvi takih dokazil je koncesionar brez nadaljnjega upravičen do plačila. Vendar pa to ne izključuje možnosti predložitve verige tako določenih listin, ki izkazujejo transport določene količine IAG od koncesionarja do posrednika in iste količine od posrednika do predelovalca. Po presoji revizijskega sodišča je na ta način v zadostni meri zagotovljena sledljivost poti IAG oziroma njihove količine. Gre namreč za generično stvar, zato ni treba, da posrednik predelovalcu izroči točno iste gume.

21. Tožnica je v prvem koraku izročila IAG avstrijski družbi, ki ni bila njihova predelovalka, temveč zgolj posrednica. Zato tudi ni mogla predložiti listin, ki jih Koncesijska pogodba predvideva za primer izročitve predelovalcu. V tem oziru drži ugotovitev, da računu ni predložila ustreznih listih. Predložiti bi mu namreč morala dokazila, ki so predvidena za izročitev IAG predelovalcu v državi članici EU in ne (zgolj) posredniku. Toženka bi bila zato zgolj na podlagi prvotno predloženih listin upravičena zavrniti račun.

22. Vendar pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožnica razpolaga tudi z mednarodnimi tovornimi listi, iz katerih je razvidna celo večja količina IAG, ki jih je posrednica predala predelovalki.(1) To pa so listine, ki jih predvideva sam 17. člen Koncesijske pogodbe. Na toženkin poziv bi s temi listinami torej lahko vsaj naknadno izkazala tudi to, da so bile IAG v končni fazi izročene predelovalcu. V konkretnem primeru pa med strankama niti ni spora o tem, da je tožnica določeno količino IAG oddala posrednici, ta pa večjo količino IAG naprej predelovalki. Toženka pa je (enako kot sodišče druge stopnje) neutemeljeno štela, da oddaja IAG predelovalcu preko posrednika ne predstavlja pravilne izpolnitve pogodbe, zaradi česar naj bi tožnica ne bila upravičena do plačila.

23. Ob ugotovitvi, da je IAG mogoče izročiti tudi preko posrednika, in ob dejstvu, da je bila zagotovljena predelava IAG (pri čemer ni pomembno, ali gre za točno tiste IAG, ki jih je koncesionar zbral od uporabnikov, temveč zgolj za isto količino IAG) ter da toženka razpolaga tudi z ustreznimi dokaznimi listinami, je torej upravičena do plačila za opravljeno storitev.

24. Na revizijske navedbe o tem, da toženka ni zavrnila izstavljenega računa, revizijsko sodišče ni odgovarjalo, saj presega okvir dopuščenih revizijskih vprašanj.

Odločitev o reviziji

25. Glede na obrazloženo je Vrhovno sodišče reviziji ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo (prvi odstavek 380. člena ZPP) tako, da je pritožbo toženke v celoti zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, ter toženki naložilo povračilo pritožbenih stroškov tožnice (prvi odstavek 154. člena ZPP) (I. točka izreka). Ti so odmerjeni v skladu z Odvetniško tarifo (Ur. l. RS, št. 67/03, 70/03 – popr. in 67/08 – ZOdvT) in upoštevaje vrednost točke 0,459 EUR znašajo 1.250,32 EUR (2.250 točk za odgovor na pritožbo(2) po tar. št. 21/1, 2% materialnih stroškov v skupni vrednosti 20 točk(3) in 20% DDV).

Odločitev o stroških revizijskega postopka

26. V skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP je revizijsko sodišče odločilo tudi o stroških, ki so nastali v revizijskem postopku. Ker je tožnica z revizijo uspela, ji je toženka v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP dolžna povrniti njene revizijske stroške, ki so odmerjeni v skladu z Odvetniško tarifo (Ur. l. RS, št. 67/03, 70/03 – popr. in 67/08 – ZOdvT) in upoštevaje vrednost točke 0,459 EUR znašajo 2.290,95 EUR (2.700 točk za revizijo(4) po tar. št. 21/3, 22% DDV in 779,00 EUR za sodno takso za revizijski postopek) (II. točka izreka).

Op. št. (1): Glej 8. točko obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje.

Op. št. (2): V presežku do priglašenih 2.375 točk je zahtevek neutemeljen, saj vrednost spornega predmeta znaša 1.800 točk, s pribitkom 25% za odgovor na redno pravno sredstvo torej 2.250 točk. Op. št. (3): V skladu s tretjim odstavkom 13. člena Odvetniške tarife se 2% materialnih stroškov prizna od skupne vrednosti storitve do 1000 točk, v zadevah, v katerih vrednost storitve presega 1000 točk, pa še 1% od presežka nad 1000 točk. Slednjega tožnica ni priglasila.

Op. št. (4): V presežku do priglašenih 1.982,00 EUR je zahtevek neutemeljen, saj vrednost spornega predmeta znaša 1.800 točk, s pribitkom 50% za izredno pravno sredstvo torej 2.700 točk, kar znaša 1.239,30 EUR.