Jedro

Škode, ki jo predstavljajo fizične bolečine in druge nevšečnosti med zdravljenjem ni mogoče razdeliti na posamezne manjše enote, ampak jo je mogoče obravnavati le kot enoten pojav.

Izrek

Pritožbi se deloma ugodi in se sodba sodišče prve stopnje v zavrnilnem delu, v kolikor se ta nanaša na odškodnino za telesne bolečine in druge nevšečnosti med zdravljenjem in na odškodnino za trajno zmanjšanje življenjske aktivnosti razveljavi in se v tem delu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, sicer pa se pritožba zavrne kot neutemeljena in se v preostalem izpodbijanem, a nerazveljavljenem zavrnilnem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Izrek o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločitev v stvari.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da mora tožnici v roku 15 dni plačati 320.000,00 SIT (od tega za prestane fizične bolečine in druge nevšečnosti med zdravljenjem 70.000,00 SIT, zaradi duševnih bolečin zaradi skaženosti pa 250.000,00 SIT) z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.12.1997 dalje do plačila in znesek 15.500,00 SIT iz naslova materialne škode z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 11.2.1994 dalje do plačila ter ji povrniti tudi povzročene pravdne stroške v znesku 166.906,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.12.1997 dalje do plačila. Kar je zahtevala tožnica več, je sodišče prve stopnje zavrnilo.

V svoji pritožbi zoper zavrnilni del sodbe, v katerem uveljavlja vse pritožbene razloge po prvem odstavku 353. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), tožnica prvenstveno predlaga spremembo sodbe z ugoditvijo celotnemu zahtevku, podrejeno pa razveljavitev izpodbijanega dela sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo obravnavanje, vendar v takem primeru pred spremenjenim senatom.

Meni, da je znesek 70.000,00 SIT, ki ga ji je sodišče prve stopnje očitno namenilo kot odškodnino za prestane fizične bolečine in druge nevšečnosti med zdravljenjem zaradi udarnin prsnega koša in desnega kolena, vsekakor prenizek in ni v skladu s sodno prakso. Prepričana je, da bi ji sodišče prve stopnje za navedene poškodbe prisodilo višji znesek, če ne bi upoštevalo, da si je tožnica ob istem škodnem dogodku tudi ranila zgodnjo ustnico in da sta se ji ob tej priliki odlomila tudi prvi in drugi sekalec levo. Sodišče prve stopnje, da ni upoštevalo, pa bi moralo, da gre pri tej vrsti škode za vrsto neprijetnosti, katerim je bila tožnica izpostavljana, tako težavam pri hranjenju in pitju, vrsti kontrolnih pregledov, težavam pri prevezovanjih, odstranjevanju šivov, cepljenju proti tetanusu, ki lahko povzroči neprijetne, če ne celo nevarne reakcije, RTG slikanjem in podobnim. Posebna nevšečnost je predstavljalo tudi ambulantno zdravljenje. Ob tem, da tudi ne gre spregledati izvedeniškega mnenja, po katerem je tožnica imela teden dni strednje hude bolečine, zaradi katerih je morala jemati analgetike, nato pa še 2-3 teden stalne lažje bolečine, katerim so v naslednjem mesecu sledile še občasne kratkotrajne bolečine. Tožnica vztraja pri tem, da vse navedene težave narekujejo, da se ugodi njenemu celotnemu zahtevku iz obravnavanega naslova. Tožnica tudi ne sprejema zaključkov sodišča prve stopnje, da ne trpi duševnih bolečin zaradi trajnega zmanjšanja življenjske aktivnosti. Njena psihična prizadetost, da je toliko večja, ker je izgubila pomemben del svojega telesa in to v svojih mlajših letih. V tej zvezi se sklicuje ne le na strokovno literaturo, ampak tudi na prakso, po kateri da predstavlja izbitje 3 ali več zob trajno poškodovanje funkcije, ki se v kazenskem pravu tretira celo kot huda telesna poškodba. Tudi če je tožnica pred škodnim dogodkom obiskovala zobozdravnika zaradi nekaterih predhodnih težav, to v ničmer ne zmanjšuje teže poškodbe in njene kvalifikacije, posebo še, če se upošteva, da ima sedaj še večje težave. Ne gre spregledati, da je tožnica nazorno opisala, pri tem pa jo je podprl tudi izvedenec stomatolog, kako jo vstavljena protetika sedaj moti pri govoru, smehu, hranjenju, ko se boji, da ji protetični nadomestki ne bodo izpadli. Protetika vendar ne more nadomestiti lastnega zobovja, kot to zmotno ocenjuje sodišče prve stopnje. Ni pa mogoče tudi mimo tega, da je sanacija poškodb terjala posege na dva sosednja zoba, tako, da ima tožnica zaradi posledic poškodbe sedaj okrnjene kar 4 zobe. Kar zadeva zahtevek iz naslova duševnega trpeljenja zaradi skaženosti, tožnica poudarja, da literatura v podobnih primerih kot je njen, govori celo o iznakaženosti.

Pritožba je delno utemeljena.

Glede na določbe 365. člena ZPP pritožbeno sodišče ugotavlja, da izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti, v kolikor se ta nanaša na odmero odškodnine za fizične bolečine in druge nevšečnosti med zdravljanjem, pa tudi v kolikor se nanaša na zavrnitev zahtevka iz naslova duševnih bolečin zaradi trajnega zmanjšanja življenjske aktivnosti, da je tedaj podana bistvene kršitev določb postopka po 13. točki drugega odstavka 354. člena ZPP. Škode, ki jo predstavljajo fizične bolečine in druge nevšečnosti med zdravljanjem, ni mogoče razdrobiti oziroma razdeliti na posamezne manjše enote, ampak jo je mogoče obravnavanti le kot enoten pojav (fenomen). Tožnici za to vrsto škode dosojena odškodnina v znesku 350.000,00 SIT na podlagi sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. I P 352/95-35 z dne 9.9.1996 je res postala pravnomočna do zneska 350.000,00 SIT v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. II CP1067/96 z dne 15.1.1997, vendar zgolj zaradi tega, ker je tožena stranka pod to višino ni izpodbijala in ne zaradi tega, ker bi pritožbeno sodišče menilo, da predstavlja primerno odškodnino za fizične bolečine in druge prestane nevšečnosti zaradi izbitja dveh zob, kar jasno kaže že to, da je s svojo zgoraj navedeno sodbo razveljavilo celoten zavrnilni del prvostopne sodbe, katero je tedaj presojalo.

Vprašanje enotne odškodnine za fizične bolečine in druge nevšečnosti med zdravljenjem po 200. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) je sicer res vprašanje materialnega prava, vendar sodišče druge stopnje ni moglo samo določiti višino odškodnine za to vrsto škode, prisoditi dodatno odškodnino poleg že pravnomočno dosojene, ker se sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi le sklicuje na prejšnjo svojo sodbo, v kateri se je ukvarjalo s podrobnim ugotavljanjem trajanja in intenzivnostjo bolečin ter drugih nevšečnosti v zvezi s težavami zaradi izbitja dveh zob, teh ugotovitev pa v izpodbijani sodbi natančno ne ponovi. Enotna odmera odškodnine za sporno vrsto negmotne škode je bistvena tudi za primerjavo z ostalo sodno prakso, pa tudi z drugimi vrstami v tej zadevi zahtevanih odškodnin. Sodišče druge stopnje ne pritrjuje tožnici v tem, da je tožena stranka pripoznala zahtevek iz naslova duševnih bolečin zaradi trajnega zmanjšanja življenjske aktivnosti. Zahtevek je priznala zgolj po temelju, kar pa je seveda premalo, manjka še pripoznje zahtevka po višini, tega pa v spisovnih podatkih ni zaslediti. Tožnica pa ima prav, da se ugotovitev sodišče prve stopnje, da duševno ne trpi zaradi trajnega zmanjšanja življenjske aktivnosti, ne ujema z dejanskim stanjem, katerega je tožnica v pritožbi znova skrbno povzela in ga opredelila. Gre za funkcionalne težave, za katere ni mogoče trditi, da niso pomembne. Da bi se zgoraj označena bistvena kršitev postopka odpravila, je sodišče druge stopnje tožničini pritožbi, kar zadeva pravkar obravanavi postavki ugodilo, izpodbijano sodbo v tem delu razveljavilo v skladu z določbo 369. člena ZPP in v tem delu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje, da opravi novo glavno obravnavo.

Presoja višine odškodnine za posamezne vrste negmotne škode, tako tudi za duševne bolečine zaradi slaženosti, je po stališču Vrhovnega sodišča Slovenije in ustaljene sodne prakse vprašanje materialnega prava. Sodišče druge stopnje meni, da je sodišče prve stopnje pri odmeri nakazane vrste odškodnine pravilno upoštevalo vse tiste okoliščine, ki po besedilu 200. člena ZOR vplivajo nanjo. Svojo odločitev je tudi skrbno in logično obrazložilo, zato sodišče druge stopnje, da ne bi prišlo do nepotrebnega ponavaljanja, te razloge povzema kot svoje. Glede na pritožbene razloge sodišče druge stopnje le še dodaja, da ne vsebujejo ničesar takega, kar bi narekovalo zvišanje odmere. Ker pritožnica v tem delu s svojo pritožbo ni uspela, je sodišče druge stopnje ta njen del zavrnilo kot neutemeljenega in v tem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v skladu z določbo 368. člena ZPP.

Sodišče druge stopnje ni sledilo tožničenemu predlogu, da bi zadevo vrnilo sodišču prve stopnje z naročilom, da naj bi jo obravnaval spremenjeni senat. Tožnica namreč svojega predloga v tej smeri ni z ničemer utemeljila, sodišče druge stopnje pa samo tudi ni našlo razlogov za ukrepanje v smislu določb 371. člena ZPP.

Izrek o stroških pritožbenega postopka je posledica določbe 166/III ZPP.