Jedro

Tožena stranka je s tožnikom sklenila pogodbo o zaposlitvi za določen čas do zaključka določenega projekta, pri čemer je bil čas, za katerega je veljala pogodba, izrecno določen. Izvajanje tega projekta se je kasneje podaljšalo, kar pomeni, da tožniku po izteku v pogodbi določenega časa pogodba o zaposlitvi ni zakonito prenehala. Njegov podredni tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je pri toženi stranki v delovnem razmerju po pogodbi o zaposlitvi za določen čas do zaključka projekta, je utemeljen.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba delno spremeni tako, da se delno ugodi podrednemu tožbenemu zahtevku kot se glasi: „1. Ugotovi se, da je prenehanje pogodbe o zaposlitvi, ki sta jo sklenila tožnik in tožena stranka dne 6. 11. 2006, nezakonito.

Delovno razmerje tožnika pri toženi strani ni prenehalo dne 31. 12. 2010, zaradi česar je tožnik še nadalje v delovnem razmerju pri toženi stranki za določen čas na delovnem mestu pravosodnega svetovalca III do zaključka projekta „L.“, to je projekta Republike Slovenije, Ministrstva za ..., ....

2. Tožena stranka je dolžna tožnika pozvati nazaj na delo, mu za čas od 1. 1. 2011 do vrnitve na delo priznati vse pravice iz delovnega razmerja, ga prijaviti v matično evidenco pri ZPIZ, mu za ta čas izplačati pripadajočo plačo, zmanjšano za prejeta nadomestila v času brezposelnosti, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 5. dne v mesecu za pretekli mesec ter pristojnim organom odvesti predpisane prispevke za socialno varnost, vse v roku 8 dni, da ne bo izvršbe, kar tožnik zahteva več, pa se zavrne.“ V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek tožeče stranke, da se ugotovi, da ima tožeča stranka s toženo stranko sklenjeno delovno razmerje za nedoločen čas (I/1. točka izreka); da tožeči stranki z dnem 31. 12. 2010 delovno razmerje ni prenehalo, ampak še traja kot delovno razmerje, sklenjeno za nedoločen čas z vsemi pravicami in obveznostmi, ki izhajajo iz delovnega razmerja (I/2. točka izreka); da je tožena stranka dolžna tožečo stranko pozvati nazaj na delo in ji zagotoviti delo po pogodbi o zaposlitvi z dne 6. 11. 2006 ter ji v delovno knjižico vpisati delovno dobo za celotno obdobje nezakonitega prenehanja delovnega razmerja (I/3. točka izreka); da je tožena stranka dolžna tožeči stranki od 1. 1. 2011 dalje do vzpostavitve delovnega razmerja obračunati in izplačati pripadajoče nadomestilo plače tako, kot bi delala, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega mesečnega obroka, to je od vsakega 5. dne v mesecu za pretekli mesec dalje do plačila in plačati za tožečo stranko vse davke in prispevke, vse v roku 8 dni, da ne bo izvršbe (I/4. točka izreka). Zavrnilo je tudi podredni tožbeni zahtevek tožeče stranke, da se ugotovi, da je prenehanje pogodbe o zaposlitvi z dne 6. 11. 2006, ki sta jo sklenili tožeča in tožena stranka, nezakonito (II/1. točka izreka); da delovno razmerje tožeče stranke pri toženi stranki ni prenehalo dne 31. 12. 2010 ter je tožeča stranka še nadalje v delovnem razmerju pri toženi stranki za določen čas in sicer do zaključka dela po projektu „L.“, to je projekta Republike Slovenije, Ministrstva za ...., ... (II/2. točka izreka); da je tožena stranka dolžna tožečo stranko pozvati nazaj na delo in ji za čas od 1. 1. 2011 dalje priznati vse pravice iz delovnega razmerja, vpisati delovno dobo v delovno knjižico, jo prijaviti v vse obvezne oblike socialnega zavarovanja pri Zavodu za zdravstveno zavarovanje Slovenije in pri Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije ter ji za to obdobje plačati vse predpisane prispevke za socialno varnost in ji izplačati pripadajoča neto nadomestila plač, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 5. dne v mesecu za pretekli mesec (II/3. točka izreka), in da ji je tožena stranka dolžna povrniti stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje prvostopenjske sodbe dalje do plačila, vse v roku 8 dni, da ne bo izvršbe (II/4. točka izreka). Odločilo je, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka (III. točka izreka).

Tožnik se je pritožil zoper sodbo iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava po določbah 2. in 3. točke prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in spremembe), ki se v skladu z določbo 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004) uporablja tudi v sporih pred delovnim sodiščem. Navaja, da pogodba o zaposlitvi, ki jo je sklenil s toženo stranko, ne vsebuje razloga zaposlitve za določen čas, zaradi česar je sklenjena v nasprotju z določbo 52. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in spremembe). Tožena stranka je visoko kvalificirana pravna institucija in si takšne napake ne bi smela privoščiti. Sodišče se ni opredelilo tudi do razloga, zakaj se zaradi podaljšanega projektnega dela ne more podaljšati že sklenjena pogodba o zaposlitvi za določen čas. Tožena stranka je še po izteku njegove pogodbe zaposlovala delavce za določen čas. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi primarnemu, če temu ne, pa vsaj podrednemu tožbenemu zahtevku, oziroma da razveljavi izpodbijano sodbo in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da je sodišče v sporu pravilno razsodilo. Če razlog sklenitve pogodbe o zaposlitvi za določen čas ne izhaja izrecno iz same pogodbe, navedeno skladno z novejšo sodno prakso še ne pomeni nezakonitosti takšne pogodbe. Sodišče je kot nesporno ugotovilo, da je bil v konkretnem primeru razlog sklenitve pogodbe o zaposlitvi med strankama projekt „L.“ zaradi ..., čemur tožnik izrecno ni nasprotoval. Tožnika se je v sporu obravnavalo kot javnega uslužbenca, za katerega veljajo določbe Zakona o javnih uslužbencih (ZJU, Ur. l. RS, št. 56/2002 in spremembe), kot specialnega predpisa za specifična delovna razmerja. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče zavrne pritožbo in v celoti potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v mejah pritožbenega izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP). Po takšnem preizkusu tako v zvezi z izdano sodbo kot z izvedenim postopkom na prvi stopnji ni ugotovilo nobenih bistvenih postopkovnih kršitev, na katere je moralo pritožbeno sodišče paziti po uradi dolžnosti. Sodišče prve stopnje je pri odločitvi o zavrnitvi primarnega zahtevka, ki se je nanašal na transformacijo delovnega razmerja v nedoločen čas, pravilno uporabilo materialno pravo. Vendar pa takšna ugotovitev ne more veljati za odločitev o zavrnitvi podrednega tožbenega zahtevka glede podaljšanja pogodbe o zaposlitvi za določen čas do zaključka projekta „L.“, kar pritožbeno sodišče utemeljuje z naslednjimi dejanskimi in pravnimi razlogi.

V tem sporu gre za presojo, ali je tožena stranka pravilno in iz utemeljenega razloga sklenila s tožnikom pogodbo o zaposlitvi za določen čas od 6. 11. 2006 do 31. 12. 2010 na uradniškem delovnem mestu višjega pravosodnega svetovalca III. Takšna oblika pogodbe predstavlja izjemo od pravila, določenega v prvem odstavku 10. člena ZDR, da se pogodba o zaposlitvi sklepa za nedoločen čas. Da je sklepanje delovnega razmerja za določen čas izjemne narave, izhaja tudi iz 6. točke splošnih ugotovitev priloge Direktive 1999/70/ES. Pogodbo o zaposlitvi javnega uslužbenca za določen čas je mogoče skleniti izključno iz razlogov, predvidenih v 68. členu ZJU. Če je takšna pogodba sklenjena v nasprotju z zakonom, ali če ostane uslužbenec na delu tudi po poteku časa, za katerega je sklenil pogodbo, se po določbi 54. člena ZDR v zvezi s 5. členom ZJU šteje, da je sklenil pogodbo za nedoločen čas. Za presojo dejstva, da je ostal na delu tudi po izteku dogovorjenega časa iz pogodbe o zaposlitvi, je bistveno ravnanje obeh pogodbenih strank, da mora delavec nepretrgoma opravljati delo tudi naprej, delodajalec pa se mora s tem strinjati.

Neutemeljena je pritožba, ki izpodbija odločitev o zavrnitvi primarnega zahtevka v izpodbijani sodbi, da je tožnik sklenil s toženo stranko delovno razmerje za nedoločen čas. Glede tega je sodišče prve stopnje po izvedenih listinskih dokazih pravilno ugotovilo, da tožnik po izteku pogodbe o zaposlitvi za določen čas 31. 12. 2010, v nadaljevanju ni opravljal dela pri toženi stranki. V tej zvezi kasnejša vročitev obvestila tožnika o izteku pogodbe (ki je zgolj deklaratorne narave in ne pomeni odločitve o pravici) ne vpliva na drugačno presojo, saj na strani tožene stranke ni bilo izkazane volje, da bi tožnik po izteku izpodbijane pogodbe še naprej nadaljeval z delovnim razmerjem. Prav tako ne more biti sprejemljivo pritožbeno uveljavljanje nezakonitosti pogodbe, ker ni imela izrecno zapisanega razloga njene sklenitve za določen čas. Pritožbeno sodišče soglaša z obrazložitvijo v sodbi, da v kolikor ni izrecno naveden razlog sklenitve pogodbe za določen čas, to avtomatično ne pomeni nezakonitosti takšne pogodbe, če je bil razlog za njeno sklenitev ob njenem podpisu dejansko podan. Med strankama pa je nesporno, da je bil razlog za sklenitev pogodbe med strankama projekt „L.“ z namenom .... Zato kakršnokoli zavzemanje tožnika, da bi moralo delovno razmerje po izpodbijani pogodbi preiti v delovno razmerje za nedoločen čas, ne more biti sprejemljivo.

Vendar pritožba utemeljeno opozarja na zmotno odločitev o zavrnitvi podrednega zahtevka, ki se nanaša na podaljšanje tožnikovega delovnega razmerja po pogodbi o zaposlitvi za določen čas do zaključka projekta „L.“. Po določbi 3. točke prvega odstavka 68. člena ZJU se pogodba o zaposlitvi lahko sklene za določen čas zgolj za strokovna dela, ki se organizirajo kot projekti z omejenim časom trajanja in za izvrševanje javnih nalog v primeru začasno povečanega obsega dela, ki po svoji naravi traja določen čas in ga ni mogoče izvrševati z obstoječim številom javnih uslužbencev. V konkretnem primeru je nesporno, da je tožena stranka, čeprav razlog v pogodbi ni izrecno naveden, sklenila s tožnikom pogodbo o zaposlitvi za določen čas od 6. 11. 2006 do 31. 12. 2010 iz razloga projekta „L.“ .... Nesporno je, da je bil takšen projekt s strani pristojnega ministrstva podaljšan do konca leta 2012. V tej zvezi je tožnik v skladu s trditvenim bremenom dokazal, da se je navedeno projektno delo nadaljevalo tudi v letu 2011, kar dokazujeta dva razpisa prostih delovnih mest višjega pravosodnega svetovalca, ki ju je tožena stranka objavila v mesecu marcu in aprilu 2011 na spletni strani Zavoda Republike Slovenije za zaposlovanje. To pa pomeni, da je tožena stranka tudi po izteku tožnikove pogodbe o zaposlitvi potrebovala povečano število izvajalcev za delo na ..., ki jih očitno ni mogla odpraviti z obstoječimi zaposlenimi pravosodnimi svetovalci. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča gre tako v konkretnem primeru za upravičeno podaljšanje izpodbijane pogodbe za določen čas iz razloga 3. točke prvega odstavka 68. člena ZJU. Sodišče prve stopnje je glede tega zmotno presodilo listinske dokaze, zaradi česar je pri odločitvi o zavrnitvi podrednega zahtevka izhajalo iz zmotne materialnopravne podlage.

Zato je pritožbeno sodišče v skladu z določbama 2. in 5. alinee 358. člena ZPP delno spremenilo sodbo v II. točki izreka tako, da tožniku po pogodbi o zaposlitvi z dne 6. 11. 2006 ni zakonito prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki 31. 12. 2010, zaradi česar mu je priznalo pravico do reintegracije in pripadajoče pravice iz delovnega razmerja do zaključka dela po projektu „L.“, kar je tožnik zahteval več, pa je zavrnilo, kot je to razvidno iz izreka te sodbe.

V preostalem pa je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Pritožbeno sodišče tako o stroških na prvi stopnji kot o pritožbenih stroških ni odločilo, ker jih tako tožnik kot tožena stranka nista zaznamovala.