Jedro

Pritožnik je po eni strani navajal, da so ga na domu njegove matere začeli iskati že leta 2019 in da je takrat že bil v Evropi, po drugi pa, da je iz Maroka odšel šele konec leta 2022. Glede na navedena neskladja pritožnikovih izjav bi izpodbijana dokazna ocena pritožbeni preizkus prestala tudi, če bi navedba, da bi bila pritožnikova mati hipotetično lahko seznanjena, da pritožnika tam išče vojska, držala.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

1.Z izpodbijano sodbo je Upravno sodišče zavrnilo tožbo zoper sklep Ministrstva za notranje zadeve, št. 2142-1867/2023/35 (1222-15) z dne 10. 9. 2024, s katerim je toženka zavrgla tožnikov prvi zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite.

2.V obrazložitvi je pritrdilo toženki, da nova dejstva (da ga bodo v primeru vrnitve v Maroko zaprli zaradi dezerterstva) in dokaz (kopija dela maroške vojaške knjižice) pomembno ne povečujejo verjetnosti, da tožnik izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite. Glede tožbenega očitka, da tožnik v upravnem postopku ni imel pooblaščenca, je navedlo, da Zakon o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) obveznega zastopanja po pooblaščencu v upravnem postopku ne predpisuje, tožnik pa ne zatrjuje, da mu toženka ne bi zagotovila informacije o tej možnosti, in ne pojasni, kaj bi, če bi imel pooblaščenca, v upravnem postopku še navedel. Tožnikovo izpovedbo v zvezi z novim dejstvom, da mu v Maroku grozi zapor, je označilo kot neverodostojno. Resničnosti teh novih navedb ne dokazuje niti kopija dela maroške vojaške knjižice, iz katere je razvidno le nesporno dejstvo, da je bil tožnik v Maroku v vojski.

3.Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je zoper to sodbo vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj ji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi, podrejeno, naj sodbo razveljavi in vrne zadevo Upravnemu sodišču, da opravi nov postopek. Vztraja, da vojaška knjižica dokazuje, da bi ga v primeru vrnitve v Maroko zaprli. Splošno znano dejstvo je, da je dezerter in da so ga zaradi tega med leti 2019 in 2024 šestkrat iskali na domu. Tudi če njegova mati ne živi v Maroku, je lahko seznanjena s tem, da ga išče maroška vojska. Pomembno je, ali je pritožnik, ki v upravnem postopku ni imel pooblaščenca, sploh razumel pomen navajanja novih dejstev in dokazov.

4.Toženka na pritožbo ni odgovorila.

5.Pritožba ni utemeljena.

6.Če želi državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, ki ji je bila v Sloveniji pravnomočno zavrnjena prošnja za mednarodno zaščito, vložiti ponovno prošnjo, mora pred tem vložiti zahtevek za uvedbo ponovnega postopka, v katerem predloži nove dokaze ali navede nova dejstva, ki pomembno povečujejo verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite (prva alineja prvega odstavka 64. člena ZMZ-1).

7.Med strankama ni sporno, da je pritožnik državljan tretje države, ki je prošnjo za mednarodno zaščito v Sloveniji vložil že dvakrat. Prvič je bil postopek ustavljen, drugič pa je bila njegova prošnja zavrnjena. Obe odločitvi sta pravnomočni. Prav tako ni sporno, da je v obravnavanem zahtevku za uvedbo ponovnega postopka navajal nova dejstva, ki se nanašajo na to, da bi ga v primeru vrnitve v izvorno državo zaprli zaradi dezerterstva (maroška vojska naj bi ga po tem, ko je bil že v Evropi, večkrat iskala na domu), in v zvezi s tem predložil nov dokaz, kopijo dela maroške vojaške knjižice. Sporno pa je, ali ta nova dejstva in dokaz pomembno povečujejo verjetnost, da pritožnik izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite. Upravno sodišče je presodilo, da ne, ker je na podlagi dokazne ocene njegove izpovedbe na glavni obravnavi, izjav v upravnih postopkih in fotokopije dela vojaške knjižice ugotovilo, da ta, na novo zatrjevana dejstva, niso resnična.

8.Dvoma v pravilnost te dokazne ocene pritožniku ne uspe vzbuditi s pavšalno pritožbeno navedbo, da predloženi del vojaške knjižice dokazuje, da bi ga v primeru vrnitve v izvorno državo zaprli. Upravno sodišče je namreč v 21. točki obrazložitve izpodbijane sodbe prepričljivo pojasnilo, da iz predložene fotokopije prvih dveh strani knjižice izhaja le, da je bil pritožnik včasih vojak. Njegovi razlagi, da naj bi bili podatki o tem, da je bil zaprt, razvidni iz nadaljevanja te knjižice, ki ga ni predložil, ni verjelo, saj ni pojasnil, zakaj si ne bi mogel priskrbeti fotokopije celotne knjižice, v svojih izjavah pa tudi sicer ni bil prepričljiv in konsistenten.

9.Očitno zgrešen je tudi pritožbeni argument, da so dejstva, da je pritožnik dezerter in da so ga zaradi tega med leti 2019 in 2024 šestkrat iskali na domu pri njegovi materi, splošno znana (kar implicira, da jih pritožniku v skladu s petim odstavkom 214. člena Zakon o pravdnem postopku ne bi bilo treba dokazovati). Splošno znana dejstva so dejstva, ki so znana širšemu krogu ljudi v času in prostoru, kjer se opravlja sojenje. Takšna so torej le tista dejstva, o katerih obstaja splošen socialni konsenz in so znana pretežni večini vseh odraslih članov družbe. Ugotovitev, da zgoraj navedena dejstva to niso, po presoji Vrhovnega sodišča ne zahteva obsežnejše argumentacije. Nobenega dvoma namreč ni, da večina odraslih članov družbe v času in prostoru, kjer se je opravljalo prvostopenjsko sojenje, ni poznala niti pritožnika in še manj drugih okoliščin, povezanih z njegovimi vojaškimi obveznostmi.

10.Upravno sodišče je zato tudi glede teh dejstev pravilno opravilo dokazni postopek, v katerem je ugotovilo, da ne držijo. Tako je v 23. točki obrazložitve izpodbijane sodbe pojasnilo, da pritožniku ni verjelo, da ga je na domu njegove matere iskala vojska, ker je na osebnem razgovoru med drugim povedal tudi, da se je mati leto dni po očetovi smrti (ta naj bi umrl, ko mu je bilo 14 let) s hčerkama preselila v Francijo. Z razlago, da mati pač občasno obiskuje sorodnike v Maroku, Upravnega sodišča ni prepričal, saj je v neverodostojnost njegove izpovedbe podvomilo tudi na podlagi kronološkega neskladja njegovih izjav. Pritožnik je namreč po eni strani navajal, da so ga na domu njegove matere začeli iskati že leta 2019 in da je takrat že bil v Evropi, po drugi pa, da je iz Maroka odšel šele konec leta 2022. Glede na navedena neskladja pritožnikovih izjav bi izpodbijana dokazna ocena pritožbeni preizkus prestala tudi, če bi navedba, da bi bila pritožnikova mati hipotetično lahko seznanjena, da pritožnika tam išče vojska, držala.

11.Na navedbe, da toženka ni "zadostno raziskala dejanskega stanja v zvezi s tožnikovimi navedbami glede "verbalnega delikta", vojaškega sodišča in zapora v Maroku", je Upravno sodišče odgovorilo v 24. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Pritožnik teh razlogov v pritožbi ni konkretizirano prerekal, prav tako pa ne v tožbi, ne v pritožbi ni pojasnil, na kakšen način bi morala toženka dejansko stanje v tej zvezi še raziskovati.

12.Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe v zvezi s tem, ali je pritožnik, ki v upravnem postopku ni imel pooblaščenca, razumel pomen navajanja novih dejstev in dokazov. Kot že pojasnjeno, izpodbijana odločitev ne temelji na presoji, da je pritožnik nova dejstva in dokaze navajal oziroma predlagal prepozno (Upravno sodišče je nenazadnje upoštevalo tudi dokaz, ki ga je pritožnik predložil šele v tožbi), ampak na dokazni oceni, da nova dejstva, ki jih pritožnik zatrjuje, niso resnična. Kot utemeljeno opozarja že Upravno sodišče v 15. in 17. točki obrazložitve izpodbijane sodbe (te ugotovitve pa v pritožbi ostajajo neprerekane), v obravnavanem primeru ni mogoče spregledati, da ZMZ-1 obveznega zastopanja po pooblaščencu v postopku pred toženko ne predvideva, pritožnik pa v tožbi, ki jo je vložil po pooblaščenki, ki je svetovalka za begunce, ni zatrjeval, da ga toženka v upravnem postopku o možnosti pomoči pooblaščenca ne bi informirala, niti ni pojasnil, katera nova dejstva bi v upravnem postopku, če bi imel pomoč pooblaščenca, še navedel, pa jih zaradi njegove odsotnosti ni.

13.Razloge o tem, zakaj meni, da je pritožnik postopek pred toženko razumel, je Upravno sodišče sicer prepričljivo predstavilo v 15. in 16. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, pritožnik pa tudi tem zaključkom obrazloženo ne nasprotuje.

14.Ker glede na navedeno pritožbene navedbe niso utemeljene in tudi niso podani razlogi, na katere pazi Vrhovno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo na podlagi 76. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

-------------------------------

1Po prvem odstavku 22. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) se v upravnem sporu uporabljajo določbe zakona, ki ureja pravdni postopek, kolikor ta zakon ne določa drugače.

2J. Zobec, v L. Ude in ostali, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba in Založba Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana 2005, str. 374.

3Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča I Up 241/2024 z dne 18. 10. 2024, 10. točka.

Zveza:

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.