Jedro

. Iz zapisnika ob vložitvi zahtevka za ponovni postopek z dne 3. 9. 2024, ki je del upravnega spisa, izhaja, da je tožnik na vprašanje, ali bo prisoten njegov pooblaščenec, odgovoril da ne. Izjavil je tudi, da pred vložitvijo zahtevka dodatnih pojasnil glede mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji ne potrebuje. Takoj na začetku postopka ga je uradna oseba natančno seznanila kdaj in v katerih okoliščinah se lahko vloži zahtevek za ponovni postopek. Ne le, da ga je opozorila na to, da mora navesti nova dejstva in nove dokaze. Izpostavila je tudi, da morajo biti ti takšni, da bistveno povečujejo verjetnost za priznanje mednarodne zaščite ter da bo sprejela tudi tista dejstva in dokaze, ki so sicer obstajali že v času prvega postopka, vendar jih tožnik takrat iz upravičenih razlogov ni uveljavljal. Na jasen in razumljiv način ga je opozorila na njegovo dokazno breme. Pojasnila mu je, da je njegova dolžnost, da navede (nova) dejstva oziroma predloži (nove) dokaze ter da morajo biti njegove navedbe resnične, saj je kriva izpovedba kazniva. Tožnik je na 3. strani zapisnika izrecno izjavil, da je dana pojasnila razumel, nato pa izjavil, da ne želi, bi bil ob vložitvi zahtevka za ponovni postopek prisoten pravni zastopnik.

Za postopek v zvezi z zahtevo za ponovni postopek veljajo posebne določbe, ki zaostrujejo dokazne standarde oziroma dokazno breme prenesejo na tožnika - prosilca, ki mora sam predložiti nove dokaze oziroma navesti nova dejstva, ki bistveno povečujejo verjetnost za izpolnjevanje pogojev za priznanje mednarodne zaščite.

Sodišče ugotavlja, da zgoraj navedena postopkovna pojasnila tožniku niso bila dana le enkrat, temveč celo dvakrat (prim. 2. in 3. stran omenjenega zapisnika). Toženka je razgovor vodila v luči varovanja tožnikove pravice do izjave, saj ga je večkrat opozorila na to, da se njegove izjave med seboj neobrazloženo razlikujejo (npr. predočila mu je, da je v prejšnjem postopku dejal, da ni bil zaprt, sedaj pa trdi drugače ter ga tudi vprašala, zakaj že v prejšnjem postopku ni povedal, da ga je maroška vojska iskala na domu, če do tega prihaja že od 2019, on pa naj bi Maroko zapustil šele leta 2022). Iz tega zapisnika je razvidno, da je imel tožnik v upravnem postopku možnost aktivno sodelovati, zato ni mogoče pritrditi tožbenemu ugovoru, da njegove pravice pred izdajo izpodbijanega sklepa niso bile ustrezno varovane, ker ni imel pooblaščenca in ker bi mu toženka odrekla pravico do izjave.

Tožnik je v upravnem postopku možnost aktivno sodelovati, zato ni mogoče pritrditi tožbenemu ugovoru, da njegove pravice pred izdajo izpodbijanega sklepa niso bile ustrezno varovane, ker ni imel pooblaščenca in ker bi mu toženka odrekla pravico do izjave. Nenazadnje tožnik tudi ne pojasni, kaj bi v upravnem postopku, če bi imel pooblaščenca, še navedel oziroma katere pravice bi še uveljavljal, pa jih zaradi njegove odsotnosti ni. Enako tudi ne navede, kaj bi še (dodatno) izjavil pred izdajo izpodbijanega sklepa, če bi to možnost imel in kako bi to lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost.izpodbijane odločitve.

Nenazadnje tožnik tudi ne pojasni, kaj bi v upravnem postopku, če bi imel pooblaščenca, še navedel oziroma katere pravice bi še uveljavljal, pa jih zaradi njegove odsotnosti ni. Enako tudi ne navede, kaj bi še (dodatno) izjavil pred izdajo izpodbijanega sklepa, če bi to možnost imel in kako bi to lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane odločitve.

Izrek

Tožnik kot novo dejstvo navaja okoliščino, da ga bodo ob vrnitvi Maroko zaprli, ker je dezertiral. Zaradi tega je moral v izvorni državi eno leto preživeti v samici. Ko je prišel iz zapora, je pobegnil v Turčijo. Potem, ko je bil že v Evropi, mu je mati povedala, da ga je maroška vojska iskala na domu. Kot dokaz je predložil kopijo prvih dveh strani svoje maroške vojaške knjižice (v sodnem spisu v prilogi A3, na naroku za glavno obravnavo je predložil prevod te dokazne listine).

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Med strankama ni sporno, da je tožnik v Maroku služil vojaški rok. Na naroku za glavno obravnavo v upravnem sporu I U 1036/2024 dne 6. 6. 2024 je v zvezi s tem sprva izpovedal, da je v vojski delal in tam zaslužil med 300 in 350 EUR na mesec, kar po njegovem mnenju ni zadoščalo za preživetje. V nadaljevanju zaslišanja pa je izjavil, da bi ga ob povratku zaprli, ker je iz vojske dezertiral. Vojsko je začel služiti leta 2014, zapustil jo je po 4 letih, tam bi moral ostati še dodatno leto. Ko je bil pozvan naj pojasni nekonsistentnost v svojih izjavah, je dejal, da je vojsko služil prostovoljno. Po odhodu ga je vojaška policija prišla iskat na dom in zahtevala, da se vrne v vojsko. Tega ni želel storiti, zato je pobegnil. Potrdil je, da je v predhodnih postopkih res navedel, da je Maroko zapustil zaradi dela, drži pa tudi, da je šel v vojsko, ker je rabil sredstva za preživljanje in ker ima družino. Navedel je, da je Maroko zapustil tudi zato, ker imata mama in oče težave.

Predhodni upravni postopki

Sodišču tožniku v sodbi I U 1036/2024 z dne 6. 6. 2024 ni verjelo, da išče mednarodno zaščito zaradi dezertacije. Ugotovilo je, da je zanjo zaprosil le iz ekonomskih razlogov. Ta sodna odločitev je bila potrjena s sodbo Vrhovnega sodišča I Up 182/2024 z dne 16. 7. 2024 in je že pravnomočna.

Iz priloženega upravnega spisa izhajajo naslednji podatki:

Edina dokazna listina, ki jo je tožnik predložil v tem postopku, je fotokopija prvih dveh strani tožnikove maroške vojaške knjižice. Ta listina dokazuje dejstvo, ki kot rečeno med strankama ni sporno, t.j. da je bil tožnik pred prihodom v Evropo v maroški vojski. Tožnik neutemeljeno trdi, da ta knjižica dokazuje tudi to, da bi ga zaprli, če bi se vrnil v Maroko. Sodišče ob pregledu te dokazne listine temu ne more pritrditi. Iz nje so razvidni le tožnikovi osebni podatki in datum vpoklica (1. 2. 2015). O tem, da je bil tožnik v (vojaškem) zaporu, v njej ni nobenega podatka. Na naroku ga je pozvalo naj pove, kje je v vojaški knjižici zabeleženo, da je bil zaprt. Tožnik je odgovoril, da je ta vojaška knjižica v Maroku, ni pa pojasnil, zakaj je do sedaj ni predložil niti toženki niti sodišču. Če je lahko v spis predložil fotokopijo njenih prvih dveh strani, sodišče ne vidi razloga, da tega ne bi mogel narediti tudi glede tistega njenega dela, iz katerega je razvidno, da je bil v Maroku v vojaškem zaporu. Tudi sicer tožnikove izpovedi o tem ni mogoče sprejeti kot verodostojne, saj v svojih izjavah ni bil prepričljiv in konsistenten. Ni izkazal, da je iz vojske dezertiral, da ga je vojska iskala na domu in da mu ob vrnitvi zaradi dezertacije grozi nevarnost ponovne zaporne kazni.

1.Prvo prošnjo za mednarodno zaščito je tožnik vložil 7. 4. 2023. Takrat je navedel, da jo vlaga zaradi dela. Postopek je bil s sklepom z dne 20. 4. 2023 ustavljen, ker je 8. 4. 2023 samovoljno zapustil azilni dom in se tja do 20. 4. 2023 ni vrnil.

Tožnik je na naroku 8. 11. 2024 izpovedal, da je Maroko zapustil tudi zato, ker imata njegova mati in oče težave. Sodišče to (sicer za ta postopek pravno nerelevantno) izjavo ocenjuje kot neverodostojno, saj je tožnik na osebnem razgovoru aprila 2024 izjavil, da je njegov oče umrl, ko mu je bilo 14 let.

2.Drugo prošnjo za mednarodno zaščito je iz istega razloga (pomanjkanja dela v izvorni državi) vložil 19. 3. 2024. Takrat je pojasnil, da je v izvorni državi (v nadaljevanju tudi Maroko) z delom v vojski kot padalec zaslužil 300 EUR na mesec, kar pa mu ni zadoščalo. Enako je povedal tudi na osebnem razgovoru aprila 2024. Takrat je kot razlog za odhod navajal babičino smrt konec leta 2022. Maroko je zapustil konec 2022 oziroma v začetku 2023. Ob vložitvi prošnje in kasneje na razgovoru je potrdil, da sicer v izvorni državi ni imel težav.

Na zapisnik ob vložitvi zahtevka za ponovni postopek je izjavil, da je bila maroška vojska pri njegovi materi v času od leta 2019 do junija 2024 šestkrat, na naroku dne 8. 11. 2024 pa, da naj bi mu mati povedala, da ga hodi maroška vojska dnevno iskat na dom. Sodišče tem njegovim trditvam ne more slediti. Na osebnem razgovoru aprila 2012 je namreč izjavil, da je njegova mati z njegovima mlajšima sestrama leto dni po očetovi smrti odšla živet v Francijo. Zato ni jasno, kako bi bila lahko ona seznanjena s tem, da ga v Maroku išče vojska. Tožnik je to poskušal pojasniti s tem, da njegova mati občasno obišče sorodnike v Maroku, vendar s tem sodišča ni prepričal. Poleg tega je tožnik na osebnem razgovoru aprila 2024 navajal, da naj bi Maroko zapustil konec leta 2022 oziroma na začetku 2023, torej kar najmanj dve leti potem, ko naj bi ga maroška vojska že iskala na domu.

3.Toženka je z odločbo z dne 14. 5. 2024 ugotovila, da je tožnik prošnjo vložil le iz ekonomskih razlogov, zato jo je zavrnila kot očitno neutemeljeno. V tožbi zoper to upravno odločitev je tožnik uveljavljal razlog ekonomske narave, zatrjeval je, da v Maroku ni mogoče zaslužiti dovolj za dostojno življenje. Na naroku za glavno obravnavo 6. 6. 2024 je izpovedal, da se v Maroko ne želi vrniti, ker da je v vojski zaslužil premalo (od 300 do 350 EUR na mesec). Dejal je tudi, da je obvezno služenje vojske 5 let, če bi se vrnil nazaj, bi ga zaprli, saj je dezertiral, zatem pa spremenil svojo izpovedbo in pojasnil, da je vojsko služil prostovoljno. Sodišče je s sodbo I U 1036/2024 z dne 6. 6. 2024 njegovo tožbo zavrnilo, ta sodba je bila potrjena na Vrhovnem sodišču (sodba I Up 182/2024 z dne 16. 7. 2024).

4.Dne 3. 9. 2024 je tožnik vložil zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite (v nadaljevanju zahtevek za ponovni postopek).

Tožnik meni, da bi morala toženka raziskati dejansko stanje v zvezi z njegovimi navedbami glede "verbalnega delikta", vojaškega sodišča in zapora v Maroku. Sodišče se s tem ne more strinjati. Toženka v odgovoru na tožbo pravilno izpostavlja pomislek o resničnosti tožnikove izjave o tem, da mu v Maroku grozi zaporna kazen, saj naj bi tam enoletno zaporno kazen že odslužil. Ob zgoraj ugotovljenih okoliščinah je logično in pravilno nosilno stališče izpodbijanega sklepa, da navedenih dejstev ni mogoče šteti za nova dejstva v smislu tretjega odstavka 64. člena ZMZ-1. Glede na neizkazane tožnikove trditve o tem, da ga je na domu v Maroku iskala vojska, da je bil tam že eno leto v samici in da mu v primeru vrnitve ponovno grozi zaporna kazen, toženka ni imela podlage za preverjanje s tem povezanega dejanskega stanja. Pravilno je ugotovila, da tožnikovo trditveno gradivo ne povečuje verjetnosti, da (tožnik) izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite.

Izpodbijani sklep

Ker je iz zgoraj navedenih razlogov odločitev toženke pravilna, je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.

5.Z izpodbijanim sklepom je toženka na podlagi četrtega odstavka 65. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrgla tožnikov zahtevek za ponovni postopek (1. točka izreka) in sklenila, da bo o stroških postopka odločeno v ločenem postopku (2. točka izreka).

-------------------------------

6.Iz obrazložitve izhaja, da je tožnik kot nov razlog (ki je obstajal že v času odločanja o drugi prošnji za mednarodno zaščito) navedel, da ga je maroška vojska v obdobju od leta 2019 do junija 2024 šestkrat iskala na domu in njegovo mati spraševala kje se nahaja. Pojasnil je, da je delal v Kraljevski gardi, ki jo je zapustil. Ker je govoril proti kraljevemu režimu, je eno leto preživel v samici; če bi se vrnil v Maroko, bi ga ponovno zaprli. Toženka je v zvezi s tem ugotovila, da je tožnik ob vložitvi prve prošnje za mednarodno zaščito navedel, da vojske ni služil, ob vložitvi druge prošnje pa, da je bil v vojski zaposlen. Ob vložitvi prvih dveh prošenj za mednarodno zaščito težav z vojsko ni omenjal, na osebnem razgovoru aprila 2024 pa je izjavil, da zaporne kazni ni prestajal. Ob predočenju tega neskladja je odgovoril, da je mislil, da se to vprašanje nanaša le na civilni zapor, ne pa tudi na vojaškega. Po oceni toženke zatrjevana okoliščina, da je tožnika od 2019 do 2024 na domu večkrat iskala maroška vojska ne povečuje verjetnosti za priznanje mednarodne zaščite. Glede na to, da naj bi ga iskali že od leta 2019 dalje, bi tožnik ta razlog lahko uveljavljal že prej. Ob vložitvi zahtevka se je skliceval na nov dokaz - na vojaško knjižico (takrat je ni predložil) in pojasnil, da je prej ni omenil, ker ni nameraval ostati v Republiki Sloveniji. Povedal je, da zahtevek vlaga, ker je tukaj zadovoljen. Ker je toženka ocenila, da ni razlogov za uvedbo ponovnega postopka, je zahtevek zavrgla.

1 Tako na primer sodba I Up 41/2014 z dne 6. 2. 2014.

Tožba

2 Navedeno je skladno z razlogi sodbe I Up 172/2015 z dne 7. 10. 2015, v kateri je Vrhovno sodišče sprejelo stališče, da je namen predhodnega preizkusa ponovne prošnje za mednarodno zaščito v izločitvi primerov, ki bi pomenili zgolj ponovitev že povedanega oziroma ponovno odločanje v že odločeni stvari ali razpravo o nepomembnih dejstvih ali dokazih za potrditev takih dejstev (9. točka obrazložitve).

7.Zoper izpodbijani sklep je tožnik vložil tožbo zaradi bistvenih kršitev določb postopka, nepravilne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga odpravo izpodbijanega sklepa.

8.Navaja, da kopija vojaške knjižice dokazuje, da: (1) je v Maroku služil vojsko kot član Kraljevske garde in kdaj jo je zapustil ter (2) da bi ga zaprli, če bi se vrnil tja. Jasno je, da je iz vojske dezertiral, da ga je vojska iskala na domu in da mu ob vrnitvi grozi nevarnost. Ne strinja se s stališčem toženke, da okoliščina, da ga je vojska iskala na domu, ne povečuje verjetnosti za priznanje mednarodne zaščite. Meni, da bi morala toženka raziskati dejansko stanje v zvezi z njegovimi navedbami glede "verbalnega delikta", vojaškega sodišča in zapora v Maroku. Izpostavlja tudi, da v upravnem postopku ni imel pooblaščenca, sam pa ni razumel kaj pomeni, če novih dejstev in novih dokazov pri podaji zahtevka ne bo navedel. To velja ne glede na njegov odgovor na vprašanje upravnega organa, če je razumel, kar mu je bilo pojasnjeno. Pomoč prosilcem po ZMZ-1 je zagotovljena le pred Upravnim in Vrhovnim sodiščem, kar pa ne opravičuje toženke, da prosilcem ne zagotovi pomoči pooblaščencev tudi v fazi, ki je najpomembnejša v postopkih po ZMZ-1, to je v postopku pred izdajo izpodbijanega sklepa. Tožnik še navaja, da iz listin ne izhaja, da bi ga toženka pred izdajo izpodbijanega sklepa seznanila z dokazno oceno njegovih izjav in mu dala možnost, da bi se izjasnil o vseh okoliščinah, na katere je oprla svojo odločitev. S tem je bila kršena njegova pravica do izjave in je podana bistvena kršitev pravil postopka.

3 Tudi prvi odstavek 57. člena ZMZ je med drugim določal, da mora oseba v zahtevku sama predložiti dokaze, ki opravičujejo nov postopek. Ta zakonska določba je torej vsebinsko enaka citiranemu prvemu odstavku 65. člena ZMZ-1.

Odgovor na tožbo

4 Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite (prenovitev).

9.Toženka se sklicuje na razloge izpodbijanega sklepa. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne. Dodatno navaja, da je tožnika ob podaji zahtevka za ponovni postopek vprašala ali želi, da je prisoten pravni zastopnik, vendar je na to odgovoril nikalno. Natančno mu je pojasnila namen tega postopka, zato ni mogoče sprejeti tožbenega ugovora, da ni vedel kateri dokazi, dejstva in okoliščine so zanj pomembni. Ta postopek se ne začne po uradni dolžnosti, temveč na pobudo vlagatelja, ki ima zato dolžnost pojasniti pomembne okoliščine, s katerimi svojo pobudo utemeljuje. Toženka tudi zavrača tožbeno navedbo, da tožniku v Maroku grozi zaporna kazen. Kot je sam povedal, je tam zaporno kazen že prestal. Okoliščina, da je bil v Maroku v zaporu, iz predložene vojaške knjižice ne izhaja. Čeprav ga je ob podaji zahtevka za ponovni zahtevek uradna oseba opozorila, da mora dokaze predložiti še isti dan oziroma čim prej, ji tožnik vojaške knjižice do izdaje izpodbijanega sklepa ni predložil. Ne sme se spregledati tožnikova izjava, da vlaga zahtevek za ponovni postopek, ker je v Republiki Sloveniji zadovoljen in želi ostati tu.

5 Glej tudi Komentar ZUP, Javno podjetje Uradni list Republike Slovenije, d. o. o., Ljubljana 2020, 1. knjiga, str. 135, 16. točka.

Dokazovanje

6 Skladno s prvim odstavkom 9. člena ZMZ-1 daje svetovalec za begunce podporo in zagotavlja pravno pomoč v postopkih po tem zakonu na Upravnem sodišču in Vrhovnem sodišču.

10.V dokaznem postopku na glavni obravnavi je sodišče pregledalo listine sodnega in priloženega upravnega spisa, jih v soglasju s strankama štelo za prebrane in s tem povezanih listin ni posebej naštevalo. Pogledalo in prebralo je tudi prevod tožnikove vojaške knjižice. Zaslišalo je tožnika.

7 prim. sodbo Vrhovnega sodišča I Up 241/2024 z 18. 10. 2024 (10. točka obrazložitve).

Presoja sodišča

11. Tožba ni utemeljena.

Zveza:

12.Glede ponovne prošnje ZMZ-1 med drugim določa, da lahko državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, ki ji je bila prošnja v Republiki Sloveniji že pravnomočno zavrnjena ali katere postopek je bil ustavljen zaradi umika in ne more vložiti nove prošnje v skladu s tretjim odstavkom 50. člena tega zakona, vloži táko (ponovno) prošnjo le, če ob vložitvi zahtevka iz prvega odstavka 65. člena tega zakona predloži nove dokaze ali navede nova dejstva, ki pomembno povečujejo verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite (prvi odstavek 64. člena ZMZ-1). Novi dokazi ali dejstva morajo nastati po izdaji predhodne odločitve, lahko pa so obstajali že v času prvega postopka, vendar jih oseba brez svoje krivde takrat ni mogla uveljavljati (tretji odstavek 64. člena ZMZ-1). Ta oseba vloži pri pristojnem organu zahtevek za uvedbo ponovnega postopka, v katerem sama predloži dokaze oziroma navede nova dejstva, ki opravičujejo nov postopek (prvi odstavek 65. člena ZMZ-1).

Zakon o mednarodni zaščiti (2017) - ZMZ-1 - člen 65, 65/1, 65/4

13.Vrhovno sodišče je že večkrat sprejelo stališče, da za postopek v zvezi z zahtevo za ponovni postopek veljajo posebne določbe, ki zaostrujejo dokazne standarde oziroma dokazno breme prenesejo na tožnika - prosilca, ki mora sam predložiti nove dokaze oziroma navesti nova dejstva, ki bistveno povečujejo verjetnost za izpolnjevanje pogojev za priznanje mednarodne zaščite. Navedeno stališče je bilo sicer sprejeto v času veljavnosti ZMZ, vendar pa so določbe tega zakona v bistvenih delih enake določbam ZMZ-1. Poleg tega je stališče skladno s 36. uvodno izjavo Procesne direktive II, iz katere je razvidno, da bi bila nesorazmerna zahteva, da države članice izpeljejo nov celoten postopek, kadar prosilec poda naknadno prošnjo, ne da bi predložil nove dokaze ali navedbe. V vsakem primeru pa se je organ v tovrstnih postopkih dolžan seznaniti z navedbami stranke in jih ob kumulativnih pogojih dopustnosti in bistvenosti obravnavati, se do njih opredeliti ter jih ob odločitvi obrazložiti, in to ne samo navidezno ali pavšalno ali s "praznim" odgovorom.

Pridruženi dokumenti:*

14.Po presoji sodišča je toženka pravilno zavrgla tožnikov zahtevek za ponovni postopek. Zato se na podlagi drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sklicuje na razloge izpodbijanega sklepa, v zvezi s tožbenimi navedbami pa pojasnjuje in ponovno izpostavlja v nadaljevanju navedena dejstva.

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.

15.Neutemeljen je tožbeni ugovor, da tožnik v postopku pred toženko ni imel pooblaščenca, zato v njem ni mogel aktivno sodelovati. ZMZ-1 namreč obveznega zastopanja po pooblaščencu v postopkih pred toženko ne predvideva, tožnik pa v tožbi ne zatrjuje, da v zvezi s tem ne bi bil pravilno informiran oziroma da ga toženka v upravnem postopku ne bi seznanila z možnostjo pomoči pooblaščenca.