Jedro

V primerih, ko je tožnik priznal očetovstvo na podlagi 88. člena ZZZDR, se analogno uporabljajo pravila iz 94. in naslednjih členov OZ.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo in odpravilo izjavo o priznanju očetovstva, ki jo je podal tožnik pri CSD dne 31.12.2003. Odločilo je, da vsaka stranka nosi svoje stroške pravdnega postopka.

2. Zoper sodbo se pritožuje druga toženka in uveljavlja vse zakonske pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da tožbo tožnika na podlagi prvega odstavka 274. člena ZPP kot prepozno zavrže oziroma podredno, da zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navaja, da se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da za tožnika velja enoletni subjektivni rok iz 96. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR) za vložitev tožbe zaradi izpodbijanja izjave o priznanju očetovstva, kar pomeni, da bi moral tožnik tožbo vložiti v enem letu od tedaj, ko je zvedel za okoliščine, ki vzbujajo dvom, da otrok ni njegov. Nadalje pa druga toženka navaja, da je v postopku uspela dokazati, da je tožnik že 21. 4. 2010, torej več let pred vložitvijo tožbe v tej zadevi, ki je bila vložena 16. 6. 2016, vedel za okoliščine, ki vzbujajo dvom, da otrok ni njegov, saj je takrat (21. 4. 2010) na zapisnik CSD navedel, da dvomi o svojem očetovstvu in da bo sprožil postopke za ugotovitev očetovstva ter pozval drugo toženko na opravo DNK analize. Iz tega zapisnika po prepričanju druge toženke izhaja, da se je tožnik že več let dvomil o očetovstvu zaradi govorice, kar je tudi sam izpovedal, ko je bil zaslišan v tem postopku kot stranka. Iz teh razlogov je očitno, da je tožnik zamudil enoletni subjektivni rok in da bi zato moralo sodišče njegovo tožbo zavreči kot prepozno. Nadalje navaja, da si je tožnik za potrebe postopka in lovljenje roka izmislil z ničemer izkazan telefonski klic neznanega moškega na X, kjer dela tožnik, sodišče pa je brez pomislekov takšno izpovedbo tožnika štelo za resnično. Pri tem sodišče svoje odločitve ni obrazložilo in je zato obrazložitev sodbe v tem delu pomanjkljiva, saj iz nje ni razvidno, zakaj je sodišče temu delu izpovedbe tožnika verjelo. Glede na to, da je sodišče omenjeni klic na X očitno štelo kot odločilno dejstvo, bi moralo s tem v zvezi navesti, zakaj takšni izpovedbi tožnika verjame, sploh glede na dejstvo, da je druga toženka sodišče opozarjala na neverodostojnost tožnika. Ker sodišče teh razlogov o omenjenem odločilnem dejstvu ni navedlo, je s tem storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Navaja še, da zgolj enostranska izpoved tožnika o omenjenem klicu na X, brez kakršnihkoli drugih dokazov, ni dovolj za to, da bi sodišče takšno dejstvo štelo za dokazano na podlagi 8. člena ZPP. Pa tudi sicer omenjeni klic na X (če bi obstajal in če bi ga tožnik uspel dokazati) ni relevanten, saj je tožnik enoletni subjektivni rok zamudil že zdavnaj pred tem, saj je na podlagi govoric že od rojstva otroka dvomil v to, da je njegov oče, ta svoj dvom pa je jasno izrazil na zapisnik pri CSD že v letu 2010. Druga toženka v pritožbi uveljavlja tudi kršitev 2. člena Ustave (načelo pravne varnosti) in 22. člena Ustave (načelo enakega varstva pravic).

3. Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki je na pritožbo odgovorila. V odgovoru predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbo drugo toženke zavrne kot neutemeljeno in naj potrdi sodbo sodišča prve stopnje kot pravilno in zakonito.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Odločitev prvostopenjskega sodišča je materialnopravno pravilna. To je navedlo tudi vse razloge, ki tako odločitev utemeljujejo. Pri tem ni zagrešilo kršitve določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, niti ni kršilo 2. in 22. člena Ustave RS, kar trdi pritožba. Dokazna ocena je sklenjena in prepričljiva, sodišče prve stopnje pa je pri njeni izdelavi sledilo metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP.

6. Kot je v razlogih izpodbijane sodbe navedlo že sodišče prve stopnje, ZZZDR ne ureja izpodbijanja izjave o priznanju očetovstva, kar pa ne pomeni, da moški, ki je priznal očetovstvo, svojega očetovstva ne more izpodbiti v nobenem primeru (oče, glede katerega velja domneva očetovstva, lahko v skladu s 96. členom ZZZDR izpodbija očetovstvo, če meni, da otrok ni njegov). Uveljavila se je sodna praksa, da se v primerih, ko je tožnik priznal očetovstvo na podlagi 88. člena ZZZDR, analogno uporabljajo pravila iz 94. in naslednjih členov Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Nobenega utemeljenega razloga ni, da bi ena skupina pravnih očetov svoje očetovstvo smela izpodbijati, druga pa ne.1

7. Tudi sodišče druge stopnje ne vidi razlogov za odstop od doslejšnje prakse, da je treba pravno praznino zapolniti z uporabo pravila iz 94. člena OZ. Seveda je temeljno vodilo v statusnih sporih varovanje otrokove koristi, katere sestavni del je tudi njegova pravica do poznavanja lastnega izvora. To poznavanje zajema tako zavedanje o tem, kdo je biološki oče, kot tudi zavedanje o tem, da oče, ki je očetovstvo priznal, ni biološki oče ter pravna uskladitev s takim dejanskim stanjem.2

8. V pritožbenem postopku je sporno le še to, ali je tožnik tožbo vložil pravočasno, to je v roku enega leta od tedaj, ko je zvedel za okoliščine, ki vzbujajo sum, da ni otrokov oče. Pritožnica soglaša z enoletnim subjektivnim rokom iz 96. členom ZZZDR, prav tako so jasni rezultati DNK analize, ki je pokazala, da je tožnik kot biološki oče mladoletnega toženca izključen na devetih področjih STR (kadar je vsaj na treh preiskovalnih področjih STR očetovstvo izključeno, je domnevni oče izključen kot biološki oče otroka).

9. Pritožbeni očitek, da sodišče ni navedlo razlogov o odločilnem dejstvu (klic neznanega moškega na X), zaradi česar naj bi bila podana kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ni utemeljen. Prvostopenjsko sodišče je navedlo razloge, iz katerih izhaja, da je tožnik vložil tožbo pravočasno, to je znotraj enoletnega subjektivnega roka od tedaj, ko je zvedel za okoliščine, ki vzbujajo sum, da otrok ni njegov (2. odstavek 96. člena ZZZDR), v 12. in 13. točki izpodbijane sodbe. Opredelilo se je tudi do tožnikove izpovedbe, saj ji je verjelo.

10. Tožnik je izpovedal, da je že na začetku slišal govorice in se mu je zdelo sumljivo, da je oče. Svoj dvom je izrazil tudi na CSD in predlagal toženki opravo DNK analize. Vendar je treba poudariti, da zavest o govoricah in sum o očetovstvu še ne predstavljata trenutka, ko je tožnik zvedel za svojo zmoto, to je razlog izpodbojnosti svoje izjave (1. odstavek 99. člena OZ). Razumna je zato dokazna ocena sodišča prve stopnje, da je tožnik šele v začetku februarja 2016, ko ga je v službo na X poklical neznan moški, ki mu je povedal, da je imela toženka spolne odnose tudi z drugimi moškimi in da jih ima tudi z najbližjimi, izvedel za razlog izpodbojnosti izjave o priznanju očetovstva. Šele takrat je zaključil, da ni dečkov oče. 11. Da bi šlo pri trditvi o klicu neznanega moškega za prirejeno navedbo, kot skuša prikazati pritožnica, po oceni pritožbenega sodišča ni očitno, niti ni izkazano. Tožnik je svojo navedbo o klicu neznanega moškega izkazal s svojim zaslišanjem, ki mu je sodišče sledilo. Ob ugotovitvi, da so se o tožnikovem spornem očetovstvu širile govorice, ki so prišle tudi do tožnika, pa ni nenavadno, da ga je nekdo (ki se ni želel predstaviti) poklical v službo in mu zatrdil, da ni otrokov oče. 12. Zaključek sodišča, da je tožba, vložena 15. 6. 2016, pravočasna, je torej pravilen.

13. Uveljavljani pritožbeni razlogi tako niso podani, niti niso podani pritožbeni razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Pritožbo je bilo zato treba zavrniti in izpodbijano sodbo potrditi (353. člen ZPP).

1 Tako Vrhovno sodišče Republike Slovenije v sklepu II Ips 290/2016 z dne 5. 1. 2017. 2 Primerjaj, sklep VSL IV Cp 4364/2009.