Jedro

Ključno v zadevi je, ali bi tožnik ob skrbnosti povprečnega človeka lahko presodil, ali je bila vožnja z zavarovancem tožene stranke tvegana. Mogoče bi bilo skrbnost tožnikovega ravnanja oceniti le na podlagi upoštevanja vseh okoliščin, v katerih je tožnik prisedel v vozilo zavarovanca tožene stranke, odvisna je torej od tega, ali so soudeleženci nesreče pred tem skupaj prebili večer, ali so uživali alkohol itd.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se zato izpodbijana sodba r a z v e l j a v i in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, naj mu tožena stranka plača 1.516.600,00 SIT odškodnine na račun gmotne in negmotne škode, ki jo je utrpel v prometni nezgodi kot sopotnik v osebnem vozilu z reg. št., ki je bilo obvezno zavarovano pri toženi stranki. Že pred pravdo mu je tožena stranka izplačala 80% odškodnine, izplačilo nadaljnjih 20% pa je odklonila zaradi svojega stališča o soodgovornosti tožnika, ki naj bi privolil v vožnjo z vinjenim voznikom. Prvostopenjsko sodišče je po izvedenem dokaznem postopku ocenilo, da je soodgovornost tožnika res podana, ker je vedel za vinjenost zavarovanca tožene stranke in bi zato lahko preprečil nastanek škode tako, da ne bi prisedel v njegovo vozilo.

Zoper sodbo se pritožuje tožnik po pooblaščencu. V pritožbi zatrjuje, da naj bi sodišče kršilo enega od temeljnih načel pravdnega postopka, to je načelo neposrednega izvajanja dokazov. Kljub temu, da je zaslišalo v pravdnem postopku tako tožnika kot zavarovanca tožene stranke in pričo - tožnikovega brata, je namreč njihove skladne in prepričljive izpovedi štelo za neresnične in namesto na njih je odločitev oprlo na izpovedi, podane pred drugim sodnikom in v drugem postopku. Odločitev temelji torej na posredno izvedenih dokazih. Vse osebe, ki so v nezgodi utrpele škodo, razen tožnika, so že dobile izplačane ustrezne odškodnine in zavarovanec tožene stranke je bil obsojen za kaznivo dejanje. Zato tudi v primeru, če bi tožena stranka morala iz naslova zavarovanja odgovornosti tožeči stranki še karkoli plačati, ne bi imela nasproti svojemu zavarovancu več nikakršne možnosti za uveljavljanje novih zahtevkov. Ne sprejema sklicevanje sodišča na skladnost izjav, danih v kazenskem postopku, z vsebino prijave škodnega primera, saj je glede te prijave zavarovanec pojasnil, da je ni sam napisal, sodišče pa te okoliščine ni posebej raziskovalo. Pritožba se tudi ne strinja z zaključkom sodišča, da naj bi bile izjave, danem v kazenskem postopku, bistveno bolj verodostojne od tistih, danih v tej pravdi. Že površno prebiranje vsebine izjav v kazenskem postopku namreč po mnenju pritožbe kaže na tendenco, da priče ne bi obremenile osebe, ki se je znašla v kazenskem postopku, kar jim je tudi uspelo, saj jo je zavarovanec tožene stranke odnesel s sorazmerno blago sankcijo. O skladnosti tožnikovih izjav pa se pritožbeno sodišče lahko prepriča tudi iz zadeve P 553/99. Po mnenju tožeče stranke ima sodba take pomanjkljivosti, da je ni mogoče preizkusiti, razlogi sodbe so si med seboj v nasprotju, sodišče pa se tudi ni opredelilo do zapisa zdravniške preiskave zavarovanca tožene stranke, opravljene pred odvzemom krvi, iz katerega nedvomno izhaja, da pri preiskovancu ni bilo odkritih znakov alkoholiziranosti, niti s pomočjo usposobljene osebe - zdravnika. Kako bi te znake lahko odkril tožnik, sodba ne pojasni.

Pritožba je utemeljena.

Dokazni sklep, da naj bi k nastanku svoje škode prispeval tudi tožnik sam, je sodišče prve stopnje utemeljilo s tem, da je tožnik v kazenskem postopku jasno izpovedal, da bi lahko domov odšel z B.G. - svojim bratom, a se je odločil drugače, s tem, da je zavarovanec tožene stranke (prav tako v kazenskem postopku) povedal, da naj bi tožnik vedel, da je neprespan ter da je užival alkohol ter s tem, da naj bi to izhajalo tudi iz vsebine prijave škodnega dogodka. Taka obrazložitev sodbe pa po oceni pritožbenega sodišča ne vsebuje razlogov o vseh odločilnih dejstvih, od katerih je odvisna odločitev v obravnavani zadevi. Tožena stranka je namreč tožnikovo soodgovornost za nastalo škodo utemeljevala s trditvijo, da naj bi tožnik vedel, ko je prisedel v vozilo zavarovanca tožene stranke, da je ta pod močnim vplivom alkohola in se v posledici tega zavestno izpostavil tveganju za nastanek škode. Ključno v zadevi je torej, ali bi tožnik ob skrbnosti povprečnega človeka lahko presodil, ali je bila vožnja z zavarovancem tožene stranke tvegana. Kot to utemeljeno opozarja pritožba, bi bilo mogoče skrbnost tožnikovega ravnanja oceniti le na podlagi upoštevanja vseh okoliščin, v katerih je tožnik prisedel v vozilo zavarovanca tožene stranke, odvisna je torej od tega, ali so soudeleženci nesreče pred tem skupaj prebili večer, ali so uživali alkohol itd. Čeprav je prvostopenjsko sodišče dokaze za ugotovitev teh okoliščin izvajalo, pa jih ni ocenilo z vidika navedenih pravno odločilnih okoliščin. Pritožba tudi utemeljeno opozarja na očitno tendenco prijave škodnega primera zavarovalnici z dne 11.03.1998, da se voznika razbremeni odgovornosti za škodo sopotnikov. Glede na to, da je zavarovanec pri zaslišanju izrecno povedal, da te prijave ni zapisal, bi moralo sodišče tudi ta listinski dokaz oceniti kritično in se opredeliti do zavarovančeve izjave v zvezi s tem in ne le pavšalno navesti, da tožnikov prispevek k nastanku škode potrjuje tudi vsebina prijave škodnega dogodka.

Pritožbeno sodišče je zato utemeljeni pritožbi tožeče stranke ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pri ponovnem obravnavanju zadeve bo torej moralo sodišče ugtoviti prej navedene odločilne okoliščine, po potrebi pa pred tem še dopolniti dokazni postopek v navedeni smeri (355.čl. ZPP).