Jedro

Obstoj svaštva je torej vedno razlog za izključitev sodnika, ne glede na to, ali je zakonska zveza, s katero je svaštvo nastalo, prenehala.

Izrek

Reviziji se ugodi. Sodba sodišča druge stopnje ter sodba sodišča prve stopnje in procesna dejanja sodnika, ki jo je izdal, se razveljavijo. Zadeva se vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavo in sojenje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženca zavezalo, da mora tožeči stranki plačati 13.510,86 EUR (prej 3,237.742,80 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi in mu povrniti pravdne stroške. Sodišče druge stopnje je tako sodbo potrdilo.

2. Toženec sodbo sodišča druge stopnje izpodbija z revizijo. Poleg nedovoljenega revizijskega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP) uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava ter absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka: prvi je podan, ker sta nižji sodišči zmotno uporabili določbo 6. člena Zakona o gospodarskih družbah, nanašajočo se na spregled pravne osebnosti, drugi pa zato, ker je na sodišču prve stopnje sodil sodnik, ki je bivši svak pooblaščenca toženca v postopku na prvi in drugi stopnji.

3. Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije (375. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

4. Revizija je utemeljena.

5. Ustava RS v prvem odstavku 23. člena določa, da ima vsakdo pravico, da o njegovih pravicah in dolžnostih ter o obtožbah proti njemu brez nepotrebnega odlašanja odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom ustanovljeno sodišče. V pravdnem postopku procesno konkretizacijo ustavne pravice vsakogar, ki se znajde v položaju pravdne stranke, da mu sodi nepristransko sodišče (sodnik), predstavljajo določbe 70. člena ZPP, v katerih so v prvih petih točkah taksativno našteti razlogi za izključitev sodnika (iudex inhabilis) ter v zadnji, 6. točki še odklonitveni razlogi, to je razlogi za izločitev sodnika (iudex suspektus). Bistvena vsebinska razlika med izključitvenimi in odklonitvenimi razlogi je v tem, da so izključitveni razlogi v zakonu našteti taksativno, da jih mora sodišče po uradni dolžnosti upoštevati ves čas postopka in da se ne ugotavlja, ali njihov obstoj vpliva na nepristranskost sodnika; za razliko od navedenega so odklonitveni razlogi v zakonu opredeljeni le z generalno klavzulo, da sodnik ne sme opravljati sodniške funkcije, če so podane druge okoliščine, ki vzbujajo dvom o njegovi nepristranskosti, sodišče jih upošteva le na predlog stranke oziroma sodnika samega, ali so ti razlogi takšni, da vzbujajo dvom o nepristranskosti sodnika pa je treba presoditi v vsakem konkretnem primeru posebej.

6. Razlog za izključitev sodnika je podan (tudi), če je stranka ali njen zakoniti zastopnik ali pooblaščenec z njim v krvnem sorodstvu v ravni vrsti do katerega koli kolena, v stranski vrsti pa do četrtega kolena, ali če je z njim v zakonu ali v svaštvu do drugega kolena, ne glede na to, ali je zakonska zveza prenehala ali ne (3. točka 70. člena ZPP). Ob obstoju katerega od navedenih razmerij (znotraj stopenj posamezne vrste razmerja, določenih z v tej točki povzeto zakonsko določbo) med sodnikom in stranko oziroma njenim zastopnikom, sodnik sodniške funkcije ne sme opravljati. V konkretnem primeru je bil izključitveni razlog podan: glavno obravnavo je na prvi stopnji sojenja opravil in sodbo izdal sodnik, ki je bil s pooblaščencem tožene stranke v razmerju svaštva, pri čemer je zakonska zveza, ki je to razmerje vzpostavila, že prenehala.

7. Odločitev, kakršno je v konkretnem primeru sprejelo Vrhovno sodišče, ni posledica dvoma v nepristranskost sojenja prvostopenjskega sodnika; zadoščal je pač že objektivni obstoj izključitvenega razloga svaštva s (takratnim) pooblaščencem tožene stranke. Ob obstoju katerega koli od izključitvenih razlogov iz 1. do 5. točke 70. člena ZPP je namreč sodnik izključen po samem zakonu (odločba o tem ni potrebna), zakonska določba o tem pa je kogentna: stranke se ne morejo sporazumeti, da izključitve sodnika ne bodo uveljavljale, čeprav obstoji izključitveni razlog.

8. Postopanje sodnika, ki bi moral biti izključen, je očitno posledica interpretacije določbe 3. točke 70. člena ZPP, da je svaštvo med sodnikom in stranko oziroma njenim zastopnikom razlog za sodnikovo izključitev le toliko časa, dokler traja zakonska zveza, ki je svaštvo vzpostavila. Zakonsko besedilo „... ali če je z njim v zakonu ali v svaštvu do drugega kolena, ne glede na to, ali je zakonska zveza prenehala ali ne ...“ je res mogoče razumeti tudi tako, kot ga je sodišče (ne le izključeni sodnik) prve stopnje, torej tako, da je sodnik vedno izključen le, če je pravdna stranka ali njen zastopnik njegov (sodnikov) zakonec, čeprav je zakonska zveza prenehala. Razlog za takšno razumevanje je gotovo tudi v tem, da relevanten procesni predpis ne določa izrecno, da je sodnik izključen tudi po prenehanju zakonske zveze, s katero je bilo svaštvo vzpostavljeno. A procesni predpis je bil vendarle (interpretiran in zato) uporabljen zmotno.

9. Svaštvo (affinitas) je razmerje, ki nastane s sklenitvijo zakonske zveze med enim zakoncem in krvnim sorodstvom drugega zakonca. Vrste (ravna in stranska) in stopnje (kolena) svaštva se določajo analogno krvnemu sorodstvu. In kar je v obravnavani zadevi bistveno, z razvezo zakonske zveze v nekaterih pravnih redih svaštvo sploh ne preneha; v slovenskem pravnem sistemu, v katerem pomen svaštva upada, pa se nanj vendarle še vežejo posamezne posledice na različnih pravnih področjih. Tako tudi procesne posledice s prenehanjem svaštva ne prenehajo(1). Tudi obstoj svaštva je torej vedno razlog za izključitev sodnika, ne glede na to, ali je zakonska zveza, s katero je svaštvo nastalo, prenehala. Iz istega razloga lahko priča odreče odgovor na posamezna vprašanja (prvi odstavek 233. člena ZPP).

10. Kršitev pravil o izključitvi sodnika (ki je hkrati kršitev ustavnega načela o nepristranskosti sodišča), je absolutna, učinek kršitve pa sega preko pravnomočne sodbe(2) oziroma s pravnomočnostjo sodbe ni sanirana(3). Zaradi njene (posebne) teže, jo smejo stranke uveljavljati do konca postopka (pri čemer kot konec postopka ni mišljeno prenehanje litispendence oziroma pravnomočnost končne odločbe): v postopku pred sodiščem prve stopnje, v pritožbi, v reviziji in v predlogu za obnovo postopka, le, da na izključitvene razloge po uradni dolžnosti pazi le pritožbeno sodišče (drugi odstavek 350. člena ZPP), Vrhovno sodišče, ko odloča o reviziji (371. člen ZPP) in sodišče, ki odloča o predlogu za obnovo postopka (1. točka 394. člena ZPP) pa samo na predlog stranke.

11. Ker je torej pri izdaji sodbe sodeloval sodnik, ki bi moral biti po zakonu izločen (2. točka drugega odstavka 339. člena ZPP) in je zato podan revizijski razlog absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1. točke prvega odstavka 370. člena ZPP, je moralo Vrhovno sodišče sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljaviti. Zaradi neučinkovitosti procesnih dejanj, ki jih je opravil izključeni sodnik(4), je moralo revizijsko sodišče razveljaviti tudi vsa procesna dejanja, ki jih je opravil in zadevo vrniti sodišču prve stopnje, da znova opravi glavno obravnavo(5) in nato o utemeljenosti tožbenega zahtevka znova razsodi (prvi odstavek 379. člena ZPP).

Op. št. (1): Karel Zupančič, Družinsko pravo, Ur. l. RS, Ljubljana 1999, str. 47. Op. št. (2): Jože Juhart, Civilno procesno pravo FLRJ, Univerzitetna založba, Ljubljana 1961, str. 121 Op. št. (3): Siniša Triva, Mihajlo Dika, Gradžansko parnično procesno pravo, sedmo izmjenjeno i dopunjeno izdanje, Narodne novine, Zagreb 2004, str. 230. Op. št. (4): Jože Juhart, Civilno procesno pravo FLRJ, str. 121. Op. št. (5): Jože Juhart, ibidem.