Jedro

Tožnik je v osebnem razgovoru povedal, da na Hrvaškem ni imel nobenih problemov in da tam ni bil izpostavljen nečloveškemu ravnanju in ponižanju. S splošnimi, nekonkretiziranimi navedbami ni uspel prepričati sodišča, da bo do takšnega ravnanja hrvaških pristojnih organov prišlo po predaji na podlagi določb Uredbe Dublin III.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Predlog za izdajo začasne odredbe se zavrne.

Obrazložitev

_Izpodbijani sklep_

1. Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka na podlagi devetega odstavka 49. člena v zvezi s četrto alinejo 51. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrgla tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito, saj bo predan Republiki Hrvaški, ki je na podlagi meril v Uredbi Dublin III1 za to odgovorna država članica. Predaja se bo izvršila najkasneje v šestih mesecih od 19. 5. 2023, oziroma najkasneje v šestih mesecih od končne odločitve o morebitni pritožbi ali ponovnem pregledu, če v skladu s 3. točko 27. člena Uredbe Dublin III obstaja odložilni učinek.

2. Iz uvodnih pojasnil tožene stranke je razvidno, da so bili tožniku ob vložitvi prošnje za mednarodno zaščito dne 19. 4. 2023 odvzeti prstni odtisi in poslani v centralno evidenco Eurodac, iz katere izhaja, da je 14. 4. 2023 vanjo tožnika kot prosilca vnesla Republika Hrvaška. Zato je tej državi v skladu s točko (b) prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III dne 5. 5. 2023 posredovala zahtevek za sprejem tožnika in od nje 19. 5. 2022 prejela odgovor, da sprejema odgovornost za obravnavanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito.

3. Tožnika je seznanila s potekom dublinskega postopka in nato z njim 31. 5. 2023 opravila osebni razgovor, ki ga je povzela na 2. - 4. strani izpodbijanega sklepa. Tožena stranka se je do tožnikovih izjav na osebnem razgovoru natančno opredelila. Med drugim je menila, da tožnikova izjava, da se na Hrvaško ne želi vrniti, ker se tam ni počutil dobro, ni relevantna za odločitev v tej zadevi in ne zadošča za utemeljen zaključek, da bodo na Hrvaškem z njim nečloveško ali poniževalno ravnali. Na osebnem razgovoru je namreč povedal, da na Hrvaškem ni imel nobenih težav in da tam ni bil izpostavljen nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju. Njegove slabe izkušnje s hrvaško policijo so se nanašale na čas, ko še ni zaprosil za mednarodno zaščito in so ga obravnavali kot tujca, ki je nezakonito prišel v Republiko Hrvaško. Ko je izrazil namero za azil, slabih izkušenj s hrvaškimi organi ni imel več.

4. V nadaljevanju se je tožena stranka vsebinsko podrobno opredelila tudi do dokumenta "Informacije o stanju na Hrvaškem", ki ji ga je tožnikov pooblaščenec predložil 31. 5. 2023. Med drugim je pojasnila, da iz poročila AIDA (Country Report: Dublin Croatia) z dne 26. 6. 2023 in poročila Agencije Evropske unije za azil izhaja, da prosilci, ki so predani Republiki Hrvaški iz drugih držav članic EU, niso v ničemer ovirani pri dostopu do postopka za priznanje mednarodne zaščite. Predane osebe na letališču sprejme uradna oseba hrvaškega ministrstva za notranje zadeve, pri resnejših primerih in, ko je to potrebno, je prisoten tudi psiholog. V postopku jim je omogočeno tolmačenje. Tisti, ki so Republiko Hrvaško zapustili pred koncem postopka in je bil njihov postopek za pridobitev mednarodne zaščite ustavljen, morajo, če to seveda želijo, ob vrnitvi v to državo ponovno vložiti namero za vložitev prošnje. Prosilci za mednarodno zaščito so nameščeni v hrvaški azilni dom.

5. Po stališču tožene stranke je merilo za odločitev, da se predaje prosilcev Republiki Hrvaški ustavijo, ugotovitev obstoja dejanskih sistemskih pomanjkljivosti, ki zadevajo določene skupine oseb bodisi nekatere druge relevantne okoliščine. Ker ni našla utemeljenih razlogov za prepričanje, da bo tožnik kot prosilec v Republiki Hrvaški deležen nečloveškega ali poniževalnega ravnanja oziroma, da bo tam soočen s sistemskimi pomanjkljivostmi v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev (v nadaljevanju sistemske pomanjkljivosti), je tožena stranka izdala izpodbijani sklep.

_Tožnikove trditve_

6. Zoper izpodbijani sklep je tožnik vložil tožbo zaradi bistvene kršitve določb postopka, nepravilne uporabe materialnega prava ter nepopolno in zmotno ugotovljenega dejanskega stanja. Predlagal je odpravo izpodbijanega sklepa, podrejeno pa vrnitev zadeve v ponoven postopek.

7. Tožnik povzema ugotovitve tožene stranke in navaja, da je to sodišče že večkrat opozorilo, da ni mogoče upoštevati stroge ločnice med azilnim in policijskim postopkom v smislu, da se problematični policijski postopki nanašajo le na tujce, ki so v Republiko Hrvaško vstopili nezakonito in za mednarodno zaščito niso zaprosili. Tožnik se strinja, da je ta ločnica do neke mere relevantna, ne more pa biti odločilna za domnevo, da bo Hrvaška v primeru predaje upoštevala vsa bistvena določila glede dostopa do azilnega postopka in varstva njegovih temeljnih človekovih pravic.

8. Merilo za odločitev, da se predaja ustavi, ni le obstoj sistemskih pomanjkljivosti v državi predaje. V zvezi s tem se tožnik sklicuje na odločitve tega sodišča v zadevah I U 333/2023, I U 136/2022, I U 1222/2022 in na odločitev Ustavnega sodišča RS Up-613/16. Glede na navedeno meni, da je tožena stranka svojo odločitev nepravilno utemeljila s tem, da tožnik ni predložil dokazov o obstoju teh pomanjkljivostih na Hrvaškem. Upoštevaje odločbo Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 245/2022 je sicer res mogoče sklepati, da je lahko edina ovira za predajo prosilca obstoj sistemskih pomanjkljivosti v odgovorni državi, vendar je v sodni praksi Vrhovnega sodišča o tem mogoče najti tudi drugačna stališča, ki se ujemajo z omenjeno sodbo ustavnega sodišča, sodno odločbo Sodišča EU v zadevi _C.K. in drugi proti Sloveniji_ ter sodno prakso tega sodišča in Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) v zvezi s 3. členom Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic (v nadaljevanju EKČP).

9. Tožnik meni, da je glede obstoja sistemskih pomanjkljivosti v navedeni državi mogoče sklepati tudi na podlagi informacij, ki so bile predložene v upravnem postopku. Hkrati s tožbo tožnik vlaga tudi predlog za izdajo začasne odredbe, s katerim smiselno predlaga odložitev izpodbijanega sklepa do pravnomočne odločitve v tej zadevi.

_Trditve tožene stranke_

10. Tožena stranka v odgovoru na tožbo dodatno navaja, da od tožnika ni zahtevala, naj predloži dokaze o obstoju sistemskih pomanjkljivosti v postopku mednarodne zaščite. Omogočila mu je, da se o tem v zvezi izjavi, njegov pooblaščenec pa je predložil informacije o obravnavi dublinskih povratnikov v Republiki Hrvaški. Izpostavlja, da je Republika Hrvaška tožniku že omogočila dostop do postopka mednarodne zaščite, z njim je hrvaška policija predhodno opravila predhodni policijski postopek, tožnik je bil kot prosilec nato nameščen v hrvaški azilni dom. Zato niso utemeljene tožbene navedbe, da ob predaji tej državi ne bo imel dostopa do azilnega postopka.

_Presoja tožbe_

11. V dokaznem postopku je sodišče pregledalo listine spisa, ki se nanašajo na zadevo, jih v soglasju s strankama štelo za prebrane in s tem povezanih listin ni posebej naštevalo. Zaslišalo je tožnika.

**K I. točki izreka:**

12. Tožba ni utemeljena.

13. Po presoji sodišča je izpodbijani sklep pravilen in zakonit. Sodišče se zato sklicuje na njegove razloge (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu; v nadaljevanju ZUS-1), v zvezi s tožbenimi navedbami, na katere je vezano glede preizkusa dejanskega stanja (prvi odstavek 20. člena ZUS-1), pa dodaja naslednje.

14. Prvi odstavek 3. člena Uredbe Dublin III določa, da obravnavajo države članice vsako prošnjo za mednarodno zaščito državljana tretje države ali osebe brez državljanstva, vloženo na ozemlju katerekoli izmed članic, tudi na meji ali na tranzitnem območju, prošnjo pa obravnava ena sama država članica, in sicer tista, ki je za to odgovorna glede na merila iz poglavja III. V obravnavani zadevi je bilo na podlagi (b) točke prvega odstavka 18. člena2 Uredbe Dublin III odločeno, da Republika Slovenija ne bo obravnavala tožnikove prošnje za mednarodno zaščito, saj bo predan Republiki Hrvaški, ki je za to odgovorna država članica. V skladu s tem določilom je 5. 5. 2023 Republika Hrvaška potrdila toženi stranki, da je odgovorna za obravnavanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito.

15. Tožniku je bilo na osebnem razgovoru predočeno, da je tožena stranka iz evidence Eurodac dobila podatek, da je bil s strani Republike Hrvaške 14. 4. 2023 zaveden kot prosilec za mednarodno zaščito in da je ta država že potrdila odgovornost za obravnavo njegove prošnje. Seznanjen je bil tudi, da mora tožena stranka v postopku preveriti, ali bo v primeru vrnitve ogrožen, oziroma ali tam obstajajo sistemske pomanjkljivosti, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu člena 4 Listine EU o temeljnih pravicah (v nadaljevanju Listina).3

16. Tožnik izpodbija ugotovitev tožene stranke, da za predajo Republiki Hrvaški ni ovir v smislu drugega pododstavka drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III. Ta določa, da kadar predaja prosilca v državo članico, ki je bila določena za odgovorno, ni mogoča zaradi utemeljene domneve, da v tej članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU, država članica, ki izvede postopek določanja odgovorne države članice, še naprej proučuje merila iz poglavja III, da bi ugotovila, ali je mogoče določiti drugo državo članico kot odgovorno. Torej je ovira za predajo prosilca odgovorni državi članici domneva, da v tej državi obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi s postopkom za priznanje mednarodne zaščite. Pomanjkljivosti morajo biti sistemske, take pa so, ko ni zagotovil, da bo glede na razmere odgovorna država članica resno obravnavala vloženo prošnjo in da prosilca ne bo izpostavila življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče oziroma nečloveško ravnanje.

17. Vrhovno sodišče je že večkrat pojasnilo, med drugim tudi v enih od zadnjih sodb I Up 216/2023 z dne 17. 8. 2023, da je ovira za predajo prosilca odgovorni državi članici ugotovitev, da v tej državi obstajajo pomanjkljivosti v izvajanju postopkov glede vloženih prošenj za mednarodno zaščito ali pri namestitvi prosilcev. Pri tem ne zadošča vsakršna kršitev pravil direktiv, ki urejajo minimalne standarde za sprejem prosilcev za azil in postopkov za priznanje ali odvzem statusa begunca, ampak morajo biti pomanjkljivosti sistemske. Take so, ko ni zagotovil, da bo glede na razmere odgovorna država članica resno obravnavala vloženo prošnjo in da prosilce ne bo izpostavila življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče oziroma nečloveško ravnanje. Države članice so namreč zavezane k spoštovanju temeljnih pravic prosilcev za mednarodno zaščito, zato prosilca ne smejo predati odgovorni državi članici, če ni mogoče, da ne bi vedele, da sistematične pomanjkljivosti sistema azilnega postopka in pogojev za sprejem prosilcev za azil v tej državi članici pomenijo utemeljene razloge za prepričanje, da bi bil prosilec izpostavljen resnični nevarnosti, da se bo z njim nečloveško ali ponižujoče ravnalo v smislu 4. člena Listine EU (9. točka obrazložitve sodbe I Up 216/2023).

18. Iz nadaljevanja obrazložitve citirane sodbe vrhovnega sodišča izhaja, da sta tako Sodišče EU kot Vrhovno sodišče RS že sprejela stališče, da se mora pristojni organ pri presoji nevarnosti opreti na objektivne, zanesljive, natančne in ustrezno posodobljene podatke o razmerah v drugi državi članici, ki dokazujejo dejanske sistemske ali splošne pomanjkljivosti, ki zadevajo določene skupine oseb, bodisi nekatere druge relevantne okoliščine. Ti podatki lahko izhajajo zlasti iz mednarodnih sodnih odločb, kot so sodbe ESČP, iz sodnih odločb odreditvene države članice ter iz odločb, poročil in drugih dokumentov organov Sveta Evrope ali Združenih narodov (10. točka obrazložitve citirane sodbe).

19. Sodišče ugotavlja, da se tožbene navedbe v tej zadevi nanašajo na to, da se ni mogoče opreti na strogo in popolno ločnico med policijsko obravnavo tujcev, ki se nezakonito nahajajo na ozemlju neke države in med obravnavo prosilcev za mednarodno zaščito, ki se v dublinskem postopku predajo Republiki Hrvaški. Te tožbene navedbe so neutemeljene iz istih razlogov, na katerih temelji izpodbijani sklep - tožnika ob predaji Republiki Hrvaški ne bo obravnavala hrvaška policija, temveč hrvaški pristojni organi za reševanje prošenj za mednarodno zaščito. Če bo izrazil željoi po azilu, ga bodo namestili v azilni dom. Sodišče kot pravno pomembno šteje tudi dejstvo, da je tožnik v osebnem razgovoru povedal, da na Hrvaškem ni imel nobenih problemov in da tam ni bil izpostavljen nečloveškemu ravnanju in ponižanju. S splošnimi, nekonkretiziranimi navedbami ni uspel prepričati sodišča, da bo do takšnega ravnanja hrvaških pristojnih organov prišlo po predaji na podlagi določb Uredbe Dublin III.

20. Kljub temu, da sta okvir in vsebina upoštevanih okoliščin, ki jih ugotavlja upravni organ, definirani s tožnikovimi navedbami, slednji ni navedel pravno pomembnih dejstev in okoliščin v zvezi z obstojem razlogov, ki bi lahko preprečili njegovo predajo Republiki Hrvaški. Tožnik s posplošenim sklicevanjem na sodno prakso trditvenemu bremenu ni zadostil. Vsebinska odločitev v zadevi je namreč odvisna od ugotovljenega dejanskega stanja, ki se od primera do primera lahko razlikuje, zato posplošeno sklicevanje na posamezne sodne zadeve ne more priti v poštev.

21. Tožnik sklicujoč se na stališče Ustavnega sodišča RS v zadevi Up 613/2016 z dne 28. 9. 2016 ter Sodišča EU v zadevi C.K. in drugi proti Sloveniji, izraža stališče, da ne drži, da lahko prosilci domnevo o varnosti v državah članicah EU izpodbijajo zgolj takrat, ko tveganje za nastanek nečloveškega in ponižujočega ravnanja izhaja iz sistemskih pomanjkljivosti. Sodišče temu pritrjuje, ocenjuje pa, da tožnik, ob zatrjevanju, da na Hrvaškem ni bil deležen nečloveškega ravnanja ali poniževanja, ni uspel izkazati, da bi mu v primeru vrnitve v Republiko Hrvaško kaj takšnega grozilo. Na podlagi omenjene uredbe bo imel, kot že pojasnjeno, povsem drugačen status, kot ga je imel, ko so ga hrvaški policisti prijeli kot nezakonitega tujca na ozemlju njihove države.

22. Po presoji sodišča je tožena stranka obrazloženo pojasnila (s sklicevanjem na poročila AIDA, EUAA), da v tem primeru tožnik nima bojazni, da bi mu bile kršene pravice iz 3. člena EKČP in 4. Listine EU. Zelo obsežno in podrobno je tudi obrazložila, zakaj meni, da v hrvaškem azilnem sistemu ni sistemskih pomanjkljivosti in sodišče se z njenimi razlogi strinja.

23. Po ugotovitvi, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega sklepa pravilen, in da je izpodbijan sklep pravilen in zakonit, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo.

**K II. točki izreka:**

24. Predlog za izdajo začasne odredbe ni utemeljen.

25. Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikov predlog odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Začasna odredba po 32. členu ZUS-1 predstavlja nujen ukrep, s katerim sodišče, če so izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji, začasno odloži izvršitev dokončnega upravnega akta oziroma začasno uredi stanje.

26. Tožnik predlog za izdajo začasne odredbe utemeljuje s tem, da bi mu v primeru izvršitve sklepa nastala nepopravljiva škoda, ker je prepoved nečloveškega in ponižujočega ravnanja absolutna ter da mora imeti tožnik učinkovito pravno sredstvo zoper sporni pravni akt, poleg tega pa še zatrjuje, da če bi uspel s tožbo, sodišče ne bi moglo učinkovito odrediti njegove izpustitve, kršena bi mu bila pravica do učinkovitega pravnega sredstva in sodnega varstva.

27. Nevarnost nečloveškega in ponižujočega ravnanja v primeru sistemskih pomanjkljivosti v azilnem sistemu na Hrvaškem je sodišče presojalo že pri odločanju o tožbenem zahtevku, ko je zavzelo stališče, da ti očitki niso utemeljeni. V tem delu je, vsebinsko gledano, predlog za izdajo začasne odredbe identičen tožbenim navedbam, do le-teh pa se je sodišče že opredelilo. Poleg tega sodišče tudi meni, da tožniku ne bo mogla biti kršena pravica do sodnega varstva ali pravnega sredstva. Uredba Dublin III v tretjem odstavku 29. člena določa, da če se izkaže, da je bila oseba predana pomotoma ali je bila odločitev o predaji na podlagi pritožbe ali ponovnega pregleda razveljavljena po tem, ko je bila predaja že izvedena, država članica, ki je predajo izvedla, osebo nemudoma ponovno sprejme. Tudi če bil tožnik že predan Republiki Hrvaški, bi ga v tem primeru Republika Hrvaška ponovno vrnila Republiki Sloveniji. V nobenem primeru ne bi mogla biti kršena njegova pravica do učinkovitega sodnega varstva.

28. Iz navedenih razlogov je sodišče predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo, saj tožnik ni izkazal težko popravljive škode.

1 Uredba EU št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev) (v nadaljevanju Uredba Dublin III). 2 Ta določa, da je odgovorna država po tej uredbi zavezana pod pogoji iz členov 23, 24, 25 in 29 ponovno sprejeti prosilca, katerega prošnja se obravnava in ki je podal prošnjo v drugi državi članici ali ki je na ozemlju druge države članice brez dokumenta za prebivanje. 3 Ta določba se glasi: "Nihče ne sme biti podvržen mučenju ali ponižujočemu ravnanju in kaznovanju."