Jedro

Pritožbene navedbe o nepravilnosti stališča, da zgolj sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnimi postopki pomenijo oviro za pritožnikovo predajo Republiki Hrvaški in sklicevanje na s tem povezano sodno prakso, ne morejo vplivati na odločitev v tej zadevi. Sodišče prve stopnje namreč svoje odločitve sploh ni oprlo na tako stališče, temveč je izrecno pritrdilo pritožnikovemu nasprotnemu stališču, ki je ponovljeno v pritožbi.

Izrek

I. Pritožba zoper I. točko izreka sodbe in sklepa Upravnega sodišča Republike Slovenije I U 1445/2023-14 z dne 13. 10. 2023 se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Pritožba zoper II. točko izreka izpodbijane sodbe in sklepa Upravnega sodišča Republike Slovenije I U 1445/2023-14 z dne 13. 10. 2023 se zavrže.

Obrazložitev

1. Upravno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju Upravno sodišče) je s sodbo zavrnilo tožbo, vloženo zoper sklep Ministrstva za notranje zadeve, št. 2142-2117/2023/12 (1221-12) z dne 28. 9. 2023, s katerim je ta organ zavrgel tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite, ki je Republika Slovenija ne bo obravnavala, saj bo tožnik predan Republiki Hrvaški kot odgovorni državi članici na podlagi Uredbe Dublin III1 (I. točka izreka sodbe in sklepa). Hkrati je s sklepom zavrnilo tožnikovo zahtevo za izdajo začasne odredbe, s katero je predlagal ureditev stanja tako, da se ga do pravnomočne odločitve o izpodbijanem sklepu ne preda Republiki Hrvaški (II. točka izreka sodbe in sklepa).

2. V obrazložitvi je Upravno sodišče menilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega sklepa pravilen in da je izpodbijani sklep pravilen in zakonit. Potrdilo je ugotovitve, da za predajo Republiki Hrvaški, ki je potrdila svojo odgovornost, ni ovir, saj tam ni sistemskih pomanjkljivosti v izvajanju postopkov glede vloženih prošenj za mednarodno zaščito ali pri namestitvi prosilcev. Presodilo je, da tožnik ni uspel izkazati, da bi mu v primeru vrnitve v Republiko Hrvaško grozilo nečloveško ali poniževalno ravnanje. Zato je štelo, da tožnik ni izkazal niti težko popravljive škode kot pogoja za izdajo začasne odredbe, niti ne bo prišlo do kršitve pravice do sodnega varstva ali pravnega sredstva, saj bi Republika Hrvaška tožnika v primeru uspeha v upravnem sporu (po tretjem odstavku 29. člena Uredbe Dublin III) ponovno vrnila Republiki Sloveniji.

3. Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je zoper sodbo in sklep vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi oziroma podrejeno, naj izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne Upravnemu sodišču v ponovno odločanje. V okviru pritožbe zoper sklep predlaga, da se zahtevi za izdajo začasne odredbe ugodi.

4. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba zoper sodbo ni utemeljena, pritožba zoper sklep pa ni dovoljena.

**K I. točki izreka**

6. Pritožnik v pritožbi utemeljuje, da ne morejo biti zgolj sistemske pomanjkljivosti pogoj za varstvo pred nečloveškim ali poniževalnim ravnanjem oziroma za izpodbijanje domneve o varnosti v državah članicah Evropske unije (v nadaljevanju EU) ter da je tožena stranka napačno uporabila materialno pravo (drugi pododstavek drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III). Ugotovitve o izpolnjenosti pogojev za njegovo predajo Republiki Hrvaški kot odgovorni državi za obravnavo njegove prošnje za mednarodno zaščito sicer ne izpodbija.

7. Pritožbene navedbe o nepravilnosti stališča, da zgolj sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnimi postopki pomenijo oviro za pritožnikovo predajo Republiki Hrvaški in sklicevanje na s tem povezano sodno prakso, ne morejo vplivati na odločitev v tej zadevi. Sodišče prve stopnje namreč svoje odločitve sploh ni oprlo na tako stališče, temveč je izrecno pritrdilo pritožnikovemu nasprotnemu stališču,2 ki je ponovljeno v pritožbi. Ob tem je bila primarni razlog za odločitev presoja, da pritožnik ni uspel izkazati, da bi mu v primeru vrnitve v Republiko Hrvaško grozilo, da bi bil izpostavljen nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju. Te (dejanske) presoje pa pritožnik po vsebini ne izpodbija.

8. Očitek o nepravilni uporabi drugega pododstavka drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III je tak, kot je zapisan v pritožbi, težko razumljiv. Kolikor poskuša pritožnik z njim podkrepiti navedbe, povzete v prejšnji točki, s tem iz že navedenih razlogov ne more uspeti. Tudi sicer pa ta očitek ostaja povsem nekonkretiziran, zato tudi Vrhovno sodišče nanj ne more odgovoriti drugače kot na splošni ravni, namreč da kršitve te določbe ni zaznalo.

9. Iz navedenih razlogov in ker ni našlo niti razlogov, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče pritožbo na podlagi 76. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

**K II. točki izreka**

10. Začasno odredbo v upravnem sporu je mogoče izdati le do izdaje pravnomočne odločbe (drugi odstavek 32. člena ZUS-1), saj je njen namen zagotoviti učinkovitost sodnega varstva. Ker je Vrhovno sodišče pritožnikovo pritožbo zavrnilo, je izpodbijana sodba (in s tem tudi odločitev toženke) postala pravnomočna. S tem je pritožnikova pravovarstvena potreba in z njo tudi potreba za izdajo začasne odredbe prenehala. To pomeni, da pritožnik ne izkazuje več pravnega interesa za pritožbo zoper sklep, s katerim je bila zavrnjena zahteva za izdajo začasne odredbe, zato je Vrhovno sodišče to pritožbo zavrglo (četrti odstavek 343. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

1 Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev). 2 Sodišče prve stopnje je v 21. točki obrazložitve izrecno pritrdilo tovrstnemu stališču pritožnika, ki ga je ta utemeljeval s sklicevanjem na stališče Ustavnega sodišča v odločbi Up-613/16-16 z dne 28. 9. 2016 in sodbo Sodišča EU v zadevi C-578/16 PPU, C. K., H. K., A. S. proti Republiki Sloveniji z dne 16. 2. 2017.