Jedro

Razumevanje 5. člena ZDen, kot se je oblikovalo v ustaljeni praksi Vrhovnega sodišča, odraža namen in cilj zakonodajalca, ki ga je zasledoval s sprejemom ZDen, hkrati pa upošteva civilnopravna pravila o hibnosti pravnih poslov zaradi pomanjkanja prava, svobodne volje za njihovo sklenitev, zato so očitki o ne-pravnosti take razlage 5. člena ZDen neutemeljeni.

Obrazložitev

Revizija se zavrne.

OBRAZLOŽITEV:

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da je nasprotna udeleženka dolžna predlagateljici vrniti v last in posest nepremičnine parc. št. 12, 13, 22/1, 45 in 46/2, vl. št. 243, k.o. ... in da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo nasprotne udeleženke zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo. Zavzelo je stališče, da je pritisk, ki so ga predstavniki tedanje zadruge izvrševali na predlagateljičino pravno prednico s tem, ko so nakazovali na možnost prisilnega podržavljenja nepremičnin v arondacijskem postopku, če se ne bo odločila za prostovoljno prodajo nepremičnin, predstavljal grožnjo v smislu 5. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen).

3. Nasprotna udeleženka v reviziji uveljavlja razloga bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Trdi, da nižja sodišča v denacionalizacijskih postopkih nekritično povzemajo stališča Vrhovnega sodišča, po katerih je pri obravnavi denacionalizacijskih zahtevkov na podlagi 5. člena ZDen potrebna širša razčlenitev ravnanja pogodbenih strank v času sklenitve pogodbe, razčlenitev tedanjih splošnih družbenopolitičnih razmer in konkretnih razmer, v katerih je živel denacionalizacijski upravičenec ter ocena medsebojnega vpliva navedenih dejavnikov. Pravna premisa navedenega stališča, tj. da je bil v 60. letih prejšnjega stoletja na oblasti zločinski režim, je sporna in z zgodovinsko vedo v ničemer potrjena. Očitno prav v denacionalizacijskih postopkih veljajo posebna pravila, ki niso več pravna, ampak politična. Takšno stališče Vrhovnega sodišča ruši temeljno pravno načelo, tj. načelo normativizma: za denacionalizacijske postopke velja posebno pravo, za vse ostale primere pa normativno pravo. Nerazumljivo je, na kakšen način bi bilo mogoče razčlenjevati pogodbeno voljo strank in pri tem upoštevati karakterne lastnosti posameznikov, njihovo psihično stanje, njihove fobije. Splošno znano dejstvo je, da se je v letih okoli 1960 odvijala industrializacija in da so ljudje opuščali kmetijsko proizvodnjo. Resda je tedaj nastalo nekaj velikih kmetijskih zadrug, ki so morda pod prisilo sklepale pravne posle s kmeti, vendar pa nasprotna udeleženka ni bila ena izmed njih. Direktorji takih kmetijskih zadrug niso bili predstavniki oblasti, saj je bilo kmetijstvo marginalnega pomena. Tedanji direktor nasprotne udeleženke ni bil niti partizan, niti politični komisar, niti sodelavec Ozne ali druge represivne organizacije. Bil je vaščan S., ki je s sovaščani, ki so to želeli, sklenil kupoprodajne pogodbe. Da bi bile pogodbe na tem območju sklenjene zaradi visokih davkov, zaradi groženj z odpusti iz službe, zaradi "črnih list", ni bilo dokazano. Nedokazan je tudi namen izvedbe arondacijskega postopka. Iz izvedenega dokaznega postopka – nasprotna udeleženka se sklicuje na izpovedbe I. M., N. J. in M. L. – nedvoumno sledi, da na pravno prednico predlagateljice ni bil izvajan pritisk s strani državnega organa ali predstavnika oblasti. Ugotovitev izvedenca, da so bile cene kmetijskih zemljišč v letu 1958 precej višje od cen, ki jih je ponujala nasprotna udeleženka v letu 1962, ne more biti pomembna, saj ni znano, ali so cene zemljišč v tem obdobju padale ali rasle. Sodišče je svojo odločitev oprlo na ugotovitve izvedenca M. K., čeprav je nasprotna udeleženka predlagala njegovo izločitev. Izvedenec je namreč navedel, da je mogoče sklepati, da je bila predlagateljičina pravna prednica na dan sklenitve pogodbe seznanjena, da bodo njena zemljišča postala družbena lastnina in se bodo pripojila k že arondiranim zemljiščem nasprotne udeleženke. Nasprotna udeleženka predlaga, naj revizijsko sodišče reviziji ugodi in predlagateljičino zahtevo zavrne, podrejeno pa naj sklepa sodišč druge in prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

4. Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in predlagateljici, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Ker revizijsko sodišče na bistvene kršitve določb postopka ne pazi po uradni dolžnosti (371. člen Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP), mora revident, ki želi doseči preizkus izpodbijane odločbe v tej smeri, vsak tak očitek obrazložiti in konkretizirati. Revidentka ni navedla določb ZPP, ki naj bi bile kršene, očitek kršitve določb o izločitvi izvedencev pa je naslovila na prvostopenjsko odločbo. Že sodišče druge stopnje ji je pravilno odgovorilo, da zatrjevana pomanjkljivost ne predstavlja absolutne bistvene kršitve določb postopka. Zavzelo je stališče, da na sporno stališče izvedenca sodišče ni oprlo svoje odločbe in da zato ne gre niti za kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Z navedenim stališčem revidentka ne polemizira. Ker je očitek ti. relativne bistvene kršitve določb postopka naslovljen le na prvostopenjski sklep, revizijo pa je zaradi tovrstnih kršitev mogoče vložiti le, če so bile storjene pred sodiščem druge stopnje, tega očitka ni bilo mogoče preizkusiti.

7. Zaradi prepovedi izpodbijanja dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP) so neupoštevne navedbe, s katerimi skuša revidentka prikazati drugačne splošne družbene okoliščine (obdobje industrializacije) ter drugačne konkretne okoliščine sklenitve pogodbe (vloga vaških kmetijskih zadrug in njihovih predstavnikov, obstoj arondacijskih postopkov) in dati drugačno težo predloženim in ocenjenim dokazom, kot je bilo ugotovljeno v izpodbijanem sklepu.

8. Neutemeljen je tudi očitek zmotne uporabe materialnega prava. Namen zakonodajalca, ki ga je zasledoval s sprejemom ZDen, je bil, da se v okviru možnosti popravijo krivice, ki so bile zlasti v povojnem obdobju storjene s poseganjem države v lastninske odnose v imenu tako imenovane revolucionarne preobrazbe takratne družbe in z uvajanjem socialističnih družbenoekonomskih odnosov ter v imenu obračuna s takratnemu režimu sovražnimi osebami. Pri tem je zakonodajalec izhajal iz tega, da so bili praviloma krivični vsi odvzemi premoženja na podlagi predpisov in aktov države in njenih organov v določenem obdobju, ki so posegali v zasebno lastnino jugoslovanskih državljanov, če zanj niso dobili ustrezne odškodnine.(1) Zakon, ki je bil kot vsak drug sprejet na podlagi zahtevane stopnje političnega soglasja v parlamentu, je bil že večkrat predmet presoje pred Ustavnim sodiščem. Ustavno sodišče ni nikoli zavzelo stališča, da bi bil zakon kot tak v neskladju z Ustavo. Nasprotno: v odločbah, v katerih je presojalo posamezne zakonske rešitve, je izrecno izpostavilo, da ZDen temelji na načelu pravičnosti kot izrazu pravne države.(2)

9. Kot je navedla že revidentka, Vrhovno sodišče v ustaljeni sodni praksi zavzema stališče, da je ob upoštevanju namena ZDen grožnjo, silo in zvijačo v smislu 5. člena ZDen treba pojmovati širše, kakor je to veljalo po Občem državljanskem zakoniku oziroma po Zakonu o obligacijskih razmerjih. Zato je pri takšnih denacionalizacijskih zahtevkih potrebna širša razčlenitev konkretnega ravnanja pogodbenih strank v času sklenitve obravnavanega pravnega posla, prav tako pa tudi razčlenitev tedanjih splošnih družbenih razmer in konkretnih razmer, v katerih je živel prejšnji lastnik, vključno z oceno medsebojnega vpliva vseh teh dejavnikov. Konkretizacija grožnje, sile ali zvijače se zato ne nanaša izključno na trenutek sklenitve pravnega posla, temveč na dejanja državnega organa oziroma predstavnika oblasti v daljšem časovnem intervalu, ki so vplivala na sklenitev in realizacijo spornega posla. Na drugi strani pa taka razlaga ne sme zanemariti jasne pravne podlage za denacionalizacije, tj. hibnost pravnega posla, ker zaradi sile, grožnje ali zvijače državnega organa oziroma predstavnika oblasti poslovna volja prejšnjega lastnika ob sklenitvi pravnega posla ni bila svobodna, torej prava.(3) Tàko razumevanje odraža namen in cilj zakonodajalca in hkrati upošteva civilnopravna pravila o hibnosti pravnih poslov zaradi pomanjkanja prave, svobodne volje za njihovo sklenitev. Revidentkini očitki o ne-pravnosti opisanega razumevanja 5. člena ZDen so po navedenem neutemeljeni.

10. Neutemeljeni pa so tudi očitki o zmotnem zaključku sodišč, da je predlagateljičina pravna prednica pogodbo z dne 24. 12. 1962 sklenila zaradi pritiskov s strani predstavnikov nasprotne udeleženke. Sodišči sta tak sklep sprejeli na podlagi ugotovitev, (1) da je bila pogodba sklenjena v okviru arondacijskega postopka, ki ga je predlagala nasprotna udeleženka po zakonu o izkoriščanju kmetijskega zemljišča, (2) da je nasprotna udeleženka lastnike nagovarjala k sklenitvi pogodb tudi s tem, da jim bo zemlja v primeru neprodaje odvzeta v arondacijskem postopku, (3) da so bila predmet pogodbe zemljišča, ki jih je predlagateljičina babica dobila z izročilno pogodbo, po kateri je bila dolžna zagotavljati preživljanje in oskrbo izročevalca, (4) da je predlagateljičina babica leta 1968 Skupščini občine ... poslala prošnjo za vrnitev zemljišč, ker naj bi bila dana za sadno plantažo, a jih je zadruga namesto tega dala v najem, in (5) da je pogodbena cena po mnenjih izvedencev predstavljala 19 %, 33,63 % oziroma 26 % dejanske cene zemljišč v tistem času. Na podlagi teh ugotovitev sprejeta sklepa, da je zadruga vsaj v okviru izvajanja navedenih agrarnih operacij predstavljala oblastno strukturo in da do pogodbe ne bi prišlo, če ne bi bilo pritiskov zadruge v tej smeri, ter da zato ni bila sklenjena s svobodno voljo, sta materialnopravno pravilna. V prid stališču, da prav tovrstne pogodbe sodijo v okvir 5. člena ZDen, dodatno govori primerjava s situacijami, ki so podlaga za denacionalizacijo po 3. členu ZDen. Arondacija brez nadomestila v naravi po tedaj veljavnem Temeljnem zakonu o izkoriščanju kmetijskega zemljišča (Uradni list FLRJ, št. 43/59 s kasnejšimi spremembami in dopolnitvami) je po 29. točki 3. člena ZDen že sama za sebe podlaga za vrnitev premoženja brez nadaljnjih pogojev.(4)

11. Ker revizijski razlogi niso podani, je Vrhovno sodišče revizijo zavrnilo (378. člen ZPP). V odločitvi o reviziji je vsebovana tudi odločitev o zavrnitvi predloga nasprotne udeleženke za povrnitev stroškov revizijskega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP).

Op. št. (1): Predlog za izdajo ZDen z osnutkom zakona, Poročevalec Skupščine RS, št. 7/91. Op. št. (2): Tako med mnogimi odločba U-I-326/98 z dne 14. 10. 1998, Uradni list RS, št. 76/98. Op. št. (3): Prim. npr. sodbi II Ips 106/97 z dne 19. 3. 1998 in II Ips 90/2005 z dne 9. 3. 2006. Op. št. (4): Prim. sodbo II Ips 260/98 z dne 20. 8. 1998.