Jedro

Kupec nepremičnine, ki tudi pridobi lastninsko pravico, ima lastninsko varstvo tudi glede tistega vznemirjanja, ki je nastalo že pred prenosom lastninske pravice ter še vedno traja.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi ter se sodba sodišča prve stopnje v 1., 3. in 4. alineji točke 3. izreka ter v 4. točki izreka razveljavi ter zadeva vrne v tem obsegu sodišču prve stopnje v novo sojenje. V preostalem delu se pritožba zavrne ter se sodba v izpodbijani 2. alineji točke 3. izreka potrdi.

Pritožbeni stroški so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

: Tožeča stranka v tej pravdi uveljavlja varstvo svoje lastninske pravice na nepremičninah. Od tožencev tako zahteva, naj nepremičnine izročijo v neposredno posest. Nadalje zahteva, naj toženci odstranijo ograjo in gradbeni objekt, ki se nahajata na spornih nepremičninah. S 3. točko tožbenega predloga tožeča stranka zahteva, naj tožena stranka tudi nadalje opusti vsakršno poseganje v lastninsko pravico tožeče stranke. V 4. točki tožbenega predloga pa sodišču predlaga tudi odločitev o sodnih penalih.

Sodišče prve stopnje je v delu odločbe, ki je sodba, tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo. Tožeči stranki je naložilo povračilo pravdnih stroškov tožencev.

Proti sodbi se pritožuje tožeča stranka. V pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge ter sodišču predlaga, naj sodbo bodisi spremeni bodisi jo razveljavi in nato vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Pritožba meni, da se sodišče prve stopnje do relevantnih dejanskih vprašanj ni opredelilo. Opozarja na določbo 92. člena SPZ (1). V skladu s to določbo, v kateri vidi tudi podlago svojih tožbenih predlogov, se pokažejo kot relevantna dejanska vprašanja naslednja: obstoj tožnikove lastninske pravice ter dejanska oblast tožene stranke nad to nepremičnino. S temi vprašanji se sodišče prve stopnje ni ukvarjalo. Pritožbi se zdi pravno napačno tudi to, da sodišče tožnici ponudi pravni nasvet, naj toži svojega prodajalca, ter to, da naj svoje ugovore uveljavlja v postopku z nasprotno tožbo. Na ta način je sodišče tožeči stranki odreklo sodno varstvo, saj vsebinsko o zahtevku sploh ni odločilo. Ob tem pa tudi poudarja, da ugovor priposestvovanja ne more biti utemeljen zaradi načela varstva zaupanja v zemljiško knjigo. Pritožba še pravi, da tudi dejstvo, da toženci spornih objektov niso zgradili, ne vpliva na njihovo pravico, da imajo te v dejanski oblasti.

Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba je delno utemeljena.

Tožeča stranka v obravnavani zadevi uveljavlja več različnih tožbenih zahtevkov. V 1. točki tožbenega predloga (to je obenem 1. alineja 3. točke izreka sodbe) zahteva izročitev nepremičnine v posest. Gre za vindikacijski zahtevek – njegova pravna podlaga korenini v 92. členu SPZ. V 2. točki tožbenega predloga (to je 2. alineja 3. točke izreka sodbe) zahteva odstranitev ograje in gradbenega objekta. Gre za negatorno tožbo. Pravna podlaga zanjo je podana v 99. členu SPZ. V 3. točki tožbenega predloga (to je 3. alineja 3. točke izreka sodbe) zahteva, naj tožena stranka opusti vsakršno nadaljnje poseganje v nepremičnino. Tudi v tem delu gre za negatorni zahtevek s pravno podlago v 99. členu SPZ. Le dejanska podlaga je drugačna. Iz navedenega je mogoče zaključiti, da noben od treh zahtevkov nima identične pravne in dejanske podlage – zato je vsak predmet samostojne presoje.

Glede zahtevka pod točko 1 tožbenega predloga (vindikacijski zahtevek): Pritožba pravilno opozarja, da je relevantno za odločitev to, ali ima tožnik lastninsko pravico ter to, ali ima tožena stranka na predmetu lastninske pravice dejansko oblast. Če je tako, potem je zahtevek utemeljen, razen če nima toženec kakšnega drugega naslova, na katerem utemeljuje pravico do posesti (93. člen SPZ).

S temi vprašanji se sodišče prve stopnje ni ukvarjalo. Mimo zarisanega materialnopravnega okvira je zahtevek zavrnilo z utemeljitvijo, da je bilo stanje, kakršnega opisuje tožba, enako že v času, ko je tožeča stranka pridobila lastninsko pravico. K temu je sodišče prve stopnje dodalo, da bi morebitne zahtevke tožeča stranka zato morala naperiti proti prodajalcu. Takšna odločitev je materialnopravno zgrešena. Dejanske okoliščine, na katere sodišče prve stopnje opira zavrnitev zahtevka, so same po sebi materialnopravno irelevantne. Sodišče prve stopnje bi moralo ob pravilni uporabi materialnega prava najprej ugotoviti relevantna dejstva po 92. členu SPZ (od katerih je odvisen odgovor o obstoju lastninske pravice tožeče stranke ter vprašanje dejanske oblasti nad stvarjo) ter nato (v okviru trditvene podlage tožene stranke) ugotoviti morebiten obstoj nasprotnih ugovorov po 93. členu SPZ. Sem pa ne sodi morebiten ugovor priposestvovanja. Slednji sodi v okvir ugotavljanja lastninske pravice (2. odst. 92. člena SPZ), ob upoštevanju načela zaupanja v zemljiško knjigo (2. odst. 44. člena SPZ). Zaradi napačne uporabe materialnega prava je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. V skladu s 355. členom ZPP (2) je pritožbeno sodišče sodbo v tem delu razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Glede zahtevka po 2. točki tožbenega predloga (negatorni zahtevek): Neizpodbijana dejanska ugotovitev sodišča prve stopnje je, da niso toženci postavili ograje in gradbenega objekta. V nobenem primeru to tudi ni bilo storjeno za časa lastninske pravice tožeče stranke. Iz tega sledi, da v lastninsko pravico tožeče stranke toženci s tem niso posegli in jim zato tudi ni mogoče naložiti kakršnekoli odstranitve. Negatorno tožbo po 99. členu SPZ je mogoče naperiti le proti tistemu, ki je protipravno vznemirjal lastnika. Ker ta pogoj ni podan, je zahtevek v 2. alineji 3. točke izreka sodbe pravilno zavrnjen. Pritožba v tem delu ni utemeljena, podani niso razlogi, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti. Pritožbo v tem delu je zato pritožbeno sodišče zavrnilo in ta del sodbe potrdilo (353. člen ZPP).

Glede zahtevka po 3. točki tožbenega predloga (negatorni zahtevek – prepoved nadaljnjega vznemirjanja): Odločilna vprašanja v tem delu so: ali je tožeča stranka lastnica nepremičnine; ali toženci z uporabo te nepremičnine vznemirjajo tožečo stranko; ali imajo za takšno uporabo nepremičnine kakšno pravno podlago (npr. priposestvovano služnost hoje in vožnje).

Sodišče prve stopnje se s temi vprašanji ni ukvarjalo, češ da so toženci vložili nasprotno tožbo, s katero zahtevajo ugotovitev priposestvovanja stvarne služnosti ter da bo tožeča stranka „svoje ugovore in argumente“ lahko uveljavljala v tisti pravdi. To je sicer res, vendar bo to v tisti pravdi lahko storila le v obrambne namene. V tej pravdi pa uveljavlja varstvo svoje lastninske pravice. To varstvo pa je sodišče prve stopnje de facto odreklo oziroma je brez ustreznih materialnopravnih razlogov (in dejanskih ugotovitev, ki jih materialno pravo nalaga) zahtevek zavrnilo. Iz istih razveljavitvenih razlogov in na podlagi istega procesnega pooblastila kot glede 1. točke tožbenega predloga (355. člen ZPP) je pritožbeno sodišče tudi v tem delu sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Glede 4. točke tožbenega predloga in stroškov postopka: Pritožbeno sodišče je posledično razveljavilo tudi odločitev o zavrnitvi zahtevka določitve sodnih penalov (4. alineja 3. točke izreka sodbe) ter odločitev o stroških postopka (4. točka izreka sodbe).

Ob vsem povedanem napotki za nadaljnje delo niso potrebni oziroma so ti razvidni iz vsebinskega dela obrazložitve tega sklepa.

(1) Stvarnopravni zakonik (Ur. l. RS, št. 87/2002).

Zakon o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007), ki se na podlagi 2. odst. 130. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 45/2008) še uporablja v tem pritožbenem postopku.