Jedro

Tožnik ni zatrjeval dejstev, ki bi bila pravno relevantna za ugoditev njegovemu zahtevku, saj se je skliceval zgolj na njegov slab ekonomski položaj, kar ne more biti razlog za mednarodno zaščito.

Citiran člen z naslovom "Postopki na meji" se glasi:

Izrek

Tožba se zavrne.

1.Države članice lahko v skladu s temeljnimi načeli in jamstvi iz poglavja II predvidijo postopke, v katerih se na mejah ali v tranzitnih območjih države članice odloča o:(a) dopustnosti prošnje v skladu s členom 33, ki je bila podana na takih krajih; in/ali(b)vsebini prošenj v postopku iz člena 31(8).

Obrazložitev

Izpodbijana odločba

1.Z izpodbijano odločbo je toženka na podlagi pete alineje prvega odstavka 49. člena, v zvezi s prvo in drugo alinejo 52. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrnila tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito kot očitno neutemeljeno (1. točka izreka). Določila mu je 10 dnevni rok za prostovoljni odhod, ki začne teči z dnem izvršljivosti 1. točke izreka, v katerem mora zapustiti območje Republike Slovenije ter območje držav članic Evropske unije in držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985 (2. točka izreka). Če tožnik v roku iz 2. točke izreka tega ne bo storil, se ga bo s teh območij odstranilo (3. točka izreka). Hkrati mu je za obdobje enega leta določila prepoved vstopa na območje Republike Slovenije ter držav članic Evropske unije in držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985, ki pa se ne bo izvršila, če bo ta območja zapustil v roku za prostovoljni odhod iz 2. točke izreka (4. točka izreka).

2.Države članice zagotovijo, da se v postopkih iz odstavka 1 odločitev sprejme v razumnem roku. Če odločitev ni sprejeta v štirih tednih, se prosilcu dovoli vstop na ozemlje države članice, da bi se njegova prošnja obravnavala v skladu z ostalimi določbami te direktive.

2.Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je tožnik 10. 5. 2024 pri toženki vložil prošnjo za mednarodno zaščito. Ob tem za ugotavljanje istovetnosti ni predložil nobenega dokumenta. Toženka je štela, da je državljan Maroka, saj ni bilo razlogov, ki bi temu nasprotovali. Ob vložitvi prošnje je tožnik navedel, da je muslimanske veroizpovedi in po narodnosti amazigh. Izvorno državo je zapustil 6. 8. 2023 zaradi revščine, imel je tudi družinske probleme in nima nobenih poznanstev. V izvorni državi ima šest bratov in pet sester. Uradna oseba toženke je z njim opravila osebni razgovor. Na njem je povedal, da je v Maroku delal na kmetiji in kot avtomehanik. Končal je osem razredov osnovne šole, za nadaljnje šolanja ni bilo denarja. Delal je v več krajih v Maroku, plačevali so ga zelo malo, v dveh letih je delal noč in dan in komaj uspel privarčevati tri tisoč evrov. Če bi ostal v Maroku bi znorel, saj tam ni prihodnosti.

3.Toženka je po izvedenem postopku ugotovila, da tožnik svojo prošnjo za mednarodno zaščito utemeljuje z revščino in da ne navaja razlogov, ki bi bili relevantni za priznanje statusa begunca ali subsidiarne zaščite. V ničemer tudi niso izkazane okoliščine, da bi bil v primeru vrnitve v izvorno državo, soočen z resno škodo ali, da bi bilo njegovo življenje kakorkoli ogroženo. Vlada Republike Slovenije je Maroko 31. 3. 2022 z Odlokom o določitvi seznama varnih izvornih držav (Ur. I. RS, št. 47/22) določila kot varno izvorno državo, o čemer je v postopku seznanila tudi tožnika, razlogi iz druge alineje prvega odstavka 62. člena ZMZ-1, v smislu, da Maroko za tožnika ni varna izvorna država pa tudi v ničemer niso izkazani.

3.V primeru prihodov, pri katerih gre za veliko državljanov tretjih držav ali oseb brez državljanstva, ki vložijo prošnje za mednarodno zaščito na meji ali v tranzitnih območjih, zaradi česar v praksi ni mogoče izvajati določb iz odstavka 1, je te postopke mogoče izvajati tudi, kadar in kolikor časa so ti državljani tretjih držav in osebe brez državljanstva normalno nastanjeni v bližini meje ali tranzitnega območja.

4.Tožnik zoper izpodbijano odločbo vlaga tožbo na podlagi 1. odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Uveljavlja bistvene kršitve določb postopka, neuporabo oz. nepravilno uporabo materialnega prava ter nepravilno oz. nepopolno ugotovljeno dejansko stanje.

5.V tožbi pove, da je postopku navajal sistemske težave v Maroku, v mislih je imel zlasti korupcijo. Po določbi 43. člena Direktive 2013/32 EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. 6. 2013 mora organ, ki obravnavo prošnjo za mednarodno zaščito, to vsebinsko proučiti in se izjasniti o razlogih. Dejstvo, da prosilec prihaja iz varne tretje države, samo po sebi še ne daje razlogov, da se prošnja zaradi tega zavrne. Korupcija je lahko razlog za podelitev subsidiarne zaščite. Tega toženka ni ugotavljala in predstavlja bistveno kršitev določb postopka. Odločba ne vsebuje obrazložitve o neutemeljenosti oziroma utemeljenosti okoliščine za subsidiarno zaščito, zato je ni mogoče preizkusiti. Toženka bi morala pridobiti informacije o izvorni državi. Zlasti pomembno pa je dejstvo, da je bolan in očitno potrebuje zdravstveno oskrbo, ki je v svoji državi ne dobi. Predlaga, da sodišče ugodi njegovi tožbi in odločitev toženke spremeni oziroma vrne v ponovno odločanje.

Po določbi 52. člena ZUS-1 lahko tožnik v tožbi navaja nova dejstva in nove dokaze, vendar pa mora obrazložiti, zakaj jih ni navedel že v postopku izdaje upravnega akta. Nova dejstva in novi dokazi se lahko upoštevajo kot tožbeni razlogi le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta.

6.V pripravljalni vlog je tožnik ponovil, da toženka ni ugotavljala razmer v izvorni državi in ni ugotavljala pogojev za subsidiarno zaščito. Prav tako ni pravilno uporabila materialnega prava, saj ni uporabila direktiv, ki jih omenja v tožbi.

7.Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri obrazložitvi izpodbijane odločbe. Tožnik tekom podaje prošnje ni omenil sistemskih težav v Maroku, korupcije in zdravstvenih težav. Te navedbe je treba zato šteti kot nedopustne novote. V konkretni zadevi niso izkazani razlogi, da Maroko zanj ne bi bil varna država. V osebnem razgovoru je sam navedel, da Maroka sploh ne bi zapustil, če bi imel dobro plačano delo.

Primerjaj Sodbe Vrhovnega sodišča I Up 145/2024 z dne 13. 6. 2024, I Up 206/2023 z dne 19. 7. 2023, I Up 178/2023 in I Up 163/2023 z dne 15. 6. 2023, I Up 115/2023 z dne 31. 5. 2023, I Up 67/2023 z dne 19. 4. 2023, I Up 233/2023 z dne 16. 1o. 2023 in druge.

8.Sodišče je v dokaznem postopku pogledalo in prebralo upravni spis št. 2142-2244/2024, ki se nanaša na zadevo ter prilogi A 1 in A 2 sodnega spisa, ki ju je predložil tožnik in B 1, ki jo je vložila toženka.

9.Tožnika ni zaslišalo. Pravilno vabljen se na zaslišanje ni odzval. To po določbi drugega odstavka 258. člena Zakona o pravdnem postopku, v zvezi z 22. členom ZUS-1 predstavlja enega izmed utemeljenih razlogov za ne-izvedbo dokaza z zaslišanjem stranke. Biti zaslišan kot stranka je namreč pravica, ne dolžnost.

10.Tožba ni utemeljena.

Tako izrecno Vrhovno sodišče v zadevi I Up 145/2024 z dne 13. 6. 2024, ki se sklicuje tudi na sodbo Vrhovnega sodišča I Up 83/2024 z dne 9. 4. 2024.

Presoja sodišča

11.Toženka pravilno citira 20. člen ZMZ-1, ki v prvem odstavku definira mednarodno zaščito, to je status begunca ali status subsidiarne zaščite. Pogoji za dodelitev mednarodne zaščite v obliki statusa begunca so predpisani v drugem odstavku tega člena in določajo, da mora pri prosilcu obstajati utemeljen strah pred preganjanjem zaradi njegove pripadnosti določeni rasi/etnični skupini, veri, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju, da se prosilec zaradi takega strahu nahaja zunaj izvorne države in da zaradi takega strahu ne more oziroma noče uživati varstva te države (razloge in definicijo preganjana ureja 27. člen ZMZ-1, zatrjevana dejanja preganjanja pa morajo hkrati imeti lastnosti, kot jih določa 26. člen ZMZ-1). Pogoji za dodelitev statusa subsidiarne zaščite pa so definirani v tretjem odstavku 20. člena ZMZ-1: pri prosilcu mora obstajati utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo ali državo zadnjega običajnega bivališča, če gre za osebo brez državljanstva, soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo. ZMZ-1 v 28. členu resno škodo opredeljuje kot smrtno kazen ali usmrtitev, mučenje ali nečloveško ali poniževalno ravnanje ali kazen v izvorni državi ali resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v situacijah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada.

Zveza:

12.Prosilec mora svojo prošnjo utemeljiti v skladu z 21. členom ZMZ-1, to je izkazati subjektivne okoliščine oziroma dejanja, ki so mu v izvorni državi pretile oziroma so že nastopile (zaradi razlogov iz drugega ali tretjega odstavka 2o. člena ZMZ-1), in utemeljujejo njegov strah pred preganjanem ali resno škodo. Vendar za dodelitev mednarodne zaščite ni dovolj le subjektivni element, temveč mora biti podan tudi objektivni element, to so okoliščine v izvorni državi, ki utemeljujejo prosilčev strah pred preganjanjem zaradi njegovih subjektivnih okoliščin, kar pa organ ocenjuje na podlagi splošnih in specifičnih informacij v prosilčevi izvorni državi in prosilca o tem ustno ali pisno seznani pred izdajo odločbe (prvi odstavek 22. člena ZMZ-1, v povezavi z 8. in 9. alinejo prvega odstavka 23. člena ZMZ-1). Okvir prošnje za mednarodno zaščito tako začrta prosilec.

13.Po presoji sodišča je toženka pravilno ugotovila, da tožnikova prošnja za mednarodno zaščito očitno ni utemeljena. Zato se na podlagi drugega odstavka 71. člena ZUS-1 sklicuje na razloge izpodbijane odločbe.

14.Pojasnjuje, da ima tožnik prav, da mora organ, ki obravnava prošnjo za mednarodno zaščito, to vsebinsko proučiti in se izjasniti o razlogih (glede tega se sicer napačno sklicuje na 43. člen Direktive 2013/32 EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. 6. 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite /prenovitev, ki ureja postopek na meji). A toženka je v izpodbijani odločbi to obveznost izpolnila. Da ne bi pravilno povzela njegovih navedb v postopku, tožnik ne trdi. Tudi sodišče ugotavlja, da glede na zakonsko dikcijo 20. člena ZMZ-1, sploh ni zatrjeval dejstev, ki bi bila pravno relevantna za ugoditev njegovemu zahtevku (ne glede statusa begunca po drugem odstavku tega člena ne glede subsidiarne zaščite po tretjem odstavku). Vsa se nanašajo zgolj na njegov slab ekonomski položaj, kar, kot bo še pojasnilo, ne more biti razlog za mednarodno zaščito. Zato je toženka v izpodbijani odločbi pravilno povzela, da gre za dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite in po prvi alineji 52. člena ZMZ-1 razlog za zavrnitev prošnje kot očitno neutemeljene.

Zakon o mednarodni zaščiti (2017) - ZMZ-1 - člen 20, 52, 52-1, 52-2

15.Tožnik v tožbi na novo navaja, da so v Maroku sistemske pomanjkljivosti, zlasti korupcija ter, da je bolan in očitno potrebuje zdravstveno oskrbo (smiselno zatrjuje, da bi utrpel resno škodo, če bi se vrnil v Maroko). Ne glede na to, da toženka utemeljeno ugovarja, da gre za nedopustno novoto, sodišče ugotavlja, da so navedbe glede zdravstvenega stanja tudi povsem ne konkretizirane in jih že zato ni mogoče preizkusiti.

16.Tudi, če bi bile navedbe glede korupcije pravočasne, sodišče pojasnjuje, da po že ustaljeni razlagi Vrhovnega sodišča, obstoj resne škode iz 28. člena ZMZ-1 ne more biti posledica splošnega pomanjkanja ali neurejenih razmer (korupcije) v izvorni državi. Gre za splošno stanje ekonomskih in socialnih razmer v državi, ki jim je izpostavljeno tudi ostalo prebivalstvo Maroka. Institut mednarodne zaščite, kot je prav tako večkrat poudarilo Vrhovno sodišče, varstvu pred tem ni namenjen. Ta daje zaščito le osebi pred resno škodo, ki bi jo tej osebi v primeru vrnitve v izvorno državo lahko povzročila tretja oseba, ki pripada subjektu preganjanja ali resne škode iz 24. člena ZMZ-1. Razlog za mednarodno zaščito tudi ne more biti le okoliščina, da je za prosilca ekonomski in socialni sistem v izvorni državi slabši kot v državi, kjer prosi za mednarodno zaščito.

Pridruženi dokumenti:*

17.Tožnik torej nima niti argumentov, ki bi vzbudili resen dvom, da Maroko (zanj) ni varna izvorna država. Toženka je tako imela tudi vso podlago za zaključek, da tožnik prihaja iz varne izvorne države iz 61. člena ZMZ-1. To pa je po drugi alineji 52. člena ZMZ-1 prav tako razlog, da se njegova prošnja šteje kot očitno neutemeljena. Odločitev, da se prošnja tožnika na podlagi pete alineje prvega odstavka 49. člena ZMZ-1 zavrne kot očitno neutemeljena, je tako pravilna.

18.Ker je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, je sodišče tožbo zavrnilo (prvi odstavek 63. člena ZUS-1).

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.

-------------------------------

Primerjaj tudi sodbo Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 322/2016 z dne 22. 2. 2017, 8. točka obrazložitve.