Jedro

Kot je pravilno ugotovilo Upravno sodišče, je toženka ustrezno izpolnila svojo obveznost vsebinske preučitve prošnje in obrazložitve razlogov za svojo odločitev. Ta obrazložitev je Upravnemu sodišču omogočila vsebinski preizkus pravilnosti in zakonitosti upravne odločbe, ki ga je to sodišče tudi opravilo in za svojo odločitev navedlo izčrpne razloge. Ti razlogi so po presoji Vrhovnega sodišča logični in prepričljivi, za njihovo vsebinsko presojo pa Vrhovno sodišče ni imelo podlage v povsem posplošenih pritožbenih razlogih.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

1.Upravno sodišče je na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo, vloženo zoper odločbo Ministrstva za notranje zadeve, št. 2142-2244/2024/12 (1222-20) z dne 16. 8. 2024. S to odločbo je toženka zavrnila tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito kot očitno neutemeljeno in mu določila 10-dnevni rok za prostovoljni odhod z območij Republike Slovenije, držav članic Evropske unije in držav pogodbenic Konvencije o izvajanju Schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985, sicer bo s teh območij odstranjen. Tožniku je določila še prepoved vstopa na navedena območja za obdobje enega leta, ki pa se ne bo izvršila, če bo ta območja zapustil v roku za prostovoljni odhod.

2.V obrazložitvi je Upravno sodišče navedlo, da je toženka pravilno ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje mednarodne zaščite in se sklicevalo na razloge izpodbijane odločbe (drugi odstavek 71. člena ZUS-1). Potrdilo je, da sta za zavrnitev njegove prošnje kot očitno neutemeljene podana razloga iz prve in druge alineje 52. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1). Navedlo je, da okvir obravnavanja prošnje za mednarodno zaščito s svojimi navedbami začrta prosilec, ki pa v tem upravnem postopku ni zatrjeval dejstev, ki bi bila pravno relevantna za podelitev mednarodne zaščite, tako glede statusa begunca kot glede subsidiarne zaščite. Kot nedopustne tožbene novote je Upravno sodišče ocenilo navedbe o sistemskih pomanjkljivostih v Maroku (korupcija) in o bolezni tožnika, zaradi katere potrebuje zdravstveno oskrbo. Ne glede na to, da so bile te navedbe prepozne, je Upravno sodišče dodalo, da so tudi nekonkretizirane in jih ni bilo mogoče preizkusiti. Tudi sicer splošno pomanjkanje ali neurejene razmere (korpucija) v izvorni državi ne pomenijo resne škode iz 28. člena ZMZ-1. Enako velja tudi za dejstvo, da je ekonomski in socialni sistem v izvorni državi za tožnika slabši.

3.Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je zoper navedeno sodbo vložil pritožbo iz razlogov bistvene kršitve določb postopka in posledično napačne uporabe materialnega prava. Predlagal je, naj ji Vrhovno sodišče ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne Upravnemu sodišču v novo odločanje. Zatrjuje, da toženka ni presojala pogojev za mednarodno zaščito, čeprav bi jih morala, sodišče pa je kljub tej napaki tožbo zavrnilo.

4.Toženka na pritožbo ni odgovorila.

5.Pritožba ni utemeljena.

6.Mednarodna zaščita v Republiki Sloveniji pomeni status begunca in status subsidiarne zaščite (prvi odstavek 20. člena ZMZ-1). Status begunca se prizna državljanu tretje države, ki se zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem iz razloga pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju, nahaja zunaj države, katere državljan je, in ne more ali zaradi takega strahu noče uživati varstva te države, ali osebi brez državljanstva, ki se nahaja zunaj države, kjer je imela običajno prebivališče, in se zaradi utemeljenega strahu ne more ali noče vrniti v to državo, če ne obstajajo izključitveni razlogi iz prvega odstavka 31. člena tega zakona (drugi odstavek 20. člena ZMZ-1).

7.Status subsidiarne zaščite se prizna državljanu tretje države ali osebi brez državljanstva, ki ne izpolnjuje pogojev za status begunca, če obstaja utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo ali državo zadnjega običajnega bivališča, če gre za osebo brez državljanstva, soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, kot jo določa 28. člen tega zakona, in če ne obstajajo izključitveni razlogi iz drugega odstavka 31. člena tega zakona (tretji odstavek 20. člena ZMZ-1).

8.Po določbi 28. člena ZMZ-1 resna škoda zajema smrtno kazen ali usmrtitev; mučenje ali nečloveško ali poniževalno ravnanje ali kazen prosilca v izvorni državi in resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v mednarodnih ali notranjih oboroženih spopadih. Subjekti, ki lahko povzročijo takšno resno škodo, so država, politične stranke ali organizacije, ki nadzorujejo državo ali bistveni del njenega ozemlja, pa tudi nedržavni subjekti, če je mogoče dokazati, da pred tem navedeni subjekti, vključno z mednarodnimi organizacijami, niso sposobni ali nočejo nuditi zaščite pred preganjanjem ali resno škodo, kot je določeno v 26., 27. in 28. členu tega zakona (24. člen ZMZ-1).

9.Pristojni organ z odločbo prošnjo zavrne kot očitno neutemeljeno v pospešenem postopku, če prosilec očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito in je podan razlog iz 52. člena tega zakona (peta alineja 49. člena ZMZ-1), med drugim, če je prosilec v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po tem zakonu (prva alineja 52. člena ZMZ-1) oziroma če prosilec prihaja iz varne izvorne države iz 61. člena tega zakona (druga alineja 52. člena ZMZ-1).

10.Pritožnik zatrjuje, da toženka sploh ni presojala pogojev za mednarodno zaščito, torej navaja, da upravna odločba ni obrazložena, Upravno sodišče pa naj bi to procesno kršitev spregledalo. S tem pritožnik uveljavlja pritožbeni razlog zmotne presoje pravilnosti postopka izdaje upravnega akta (druga alineja prvega odstavka 75. člena ZUS-1). Po presoji Vrhovnega sodišča so ti pritožbeni očitki neutemeljeni.

11.Kot je (ob sklicevanju na sodbo Vrhovnega sodišča I Up 322/2016 z dne 22. 2. 2017) pravilno obrazložilo že Upravno sodišče, je toženka odločala v okviru navedb, ki jih je pritožnik podal v upravnem postopku. V tem okviru je odločila o pritožnikovi prošnji tako glede statusa begunca kot glede subsidiarne zaščite in prošnjo zavrnila kot neutemeljeno iz razlogov iz prve in druge alineje 52. člena ZMZ-1. Kot je prav tako pravilno ugotovilo Upravno sodišče, je toženka ustrezno izpolnila svojo obveznost vsebinske preučitve prošnje in obrazložitve razlogov za svojo odločitev. Ta obrazložitev je Upravnemu sodišču omogočila vsebinski preizkus pravilnosti in zakonitosti upravne odločbe, ki ga je to sodišče tudi opravilo in za svojo odločitev navedlo izčrpne razloge. Ti razlogi so po presoji Vrhovnega sodišča logični in prepričljivi, za njihovo vsebinsko presojo pa Vrhovno sodišče ni imelo podlage v povsem posplošenih pritožbenih razlogih.

12.Glede na navedeno in ker tudi niso podani razlogi, na katere mora Vrhovno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo na podlagi 76. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno.

---.---

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.