Jedro

Tožba za nedopustnost izvršbe je dovoljena samo v povezavi z ugovornim postopkom, nanaša pa se na opozicijske in impugnacijske ugovore.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožnika morata toženi stranki nerazdelno povrniti 709,51 EUR stroškov revizijskega postopka v petnajstih dneh.

Obrazložitev

Pred Okrajnim sodiščem v Kopru teče pod opr. št. In 55/02 na predlog upnika A. d.o.o., K. zoper dolžnika J. B. in I. B. izvršba, ki je bila dovoljena na podlagi izvršilnega naslova - sporazuma strank, sklenjenega 15.11.1994 po določbi drugega odstavka 251. c člena takrat veljavnega Zakona o izvršilnem postopku (Ur. l. SFRJ, št. 20/78 s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZIP), in sicer z rubežem, cenitvijo in prodajo nepremičnine dolžnikov. Z ugovorom zoper sklep o izvršbi sta dolžnika uspela le delno, sodišče prve stopnje pa je v celoti zavrnilo njun zahtevek na ugotovitev nedopustnosti izvršbe. Zavrnilno sodbo je drugostopenjsko sodišče potrdilo.

Zoper sodbo pritožbenega sodišča sta tožnika vložila revizijo. Uveljavljata "vse revizijske razloge". Trdita, da terjatev upnika in obveznost dolžnikov sploh ni nastala. Tožnica J. B. in njen sedaj že pokojni mož G. B. sta s toženo stranko 15.11.1994 sicer res sklenila posojilno pogodbo glede zneska 100.000 DEM, ki sta ga zavarovala s hipoteko na svoji hiši, v pogodbi pa sta prejem posojila priznala. Toda tožena stranka jima denarja ni izročila, kar je leta 2002 tudi priznala. Posojilna pogodba ter sporazum med pogodbenimi strankami sta formalnopravno korektna; če bi tožena stranka posojilojemalcema tudi dejansko izročila 100.000 DEM, potem bi bilo vse v redu. Ker pa tega ni storila, dolžnost tožeče stranke vrniti posojilo sploh ni nastala. Pritožbeno sodišče očitno ni razumelo, v čem je bistvo spora med pravdnima strankama v tej zadevi: tožnika ne izpodbijata sporazuma strank o posojilu in o ustanovitvi hipoteke, ampak samo izvršbo in sicer zato, ker nista dolžna vrniti nečesa, česar nista prejela. Zaradi opisanega nerazumevanja je bilo materialno pravo zmotno uporabljeno.

Revizija je bila vročena toženi stranki, ki je nanjo odgovorila, ponovila že v postopku iznešene bistvene dejanske trditve in materialnopravno naziranje in vrhovnemu sodišču predlagala, naj jo zavrne, ter Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije (375. člen Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Na revizijski razlog bistvenih kršitev procesnih pravil iz 1. in 2. točke prvega odstavka 370. člena ZPP revizijsko sodišče ne pazi po uradni dolžnosti, ampak samo na zahtevo stranke. Ta mora biti zato obrazložena oziroma konkretizirana ali z navedbo ravnanja nižjih sodišč, ki naj bi bilo v nasprotju s procesnimi predpisi ali z navedbo procesnih predpisov, ki naj bi bili kršeni. Tej zahtevi v konkretnem primeru ni bilo zadoščeno, zato obravnavani revizijski razlog tožnika uveljavljata neutemeljeno.

Tudi materialno pravo je bilo uporabljeno pravilno. Pritožbeno sodišče je razumelo stališče tožnikov o tem, zakaj po njunem prepričanju izvršba ni dopustna: zato, ker menita da terjatev tožene stranke do njiju iz razloga, ker naj denar posojilojemalcema sploh ne bi bil izročen, še ni nastala. V nadaljevanju pa je pravilno pojasnilo tudi, zakaj to stališče ni pravilno. Terjatev je namreč ugotovljena v izvršilnem naslovu (sporazumu strank po 251.c členu ZPP, ki ima značaj sodne poravnave), v materialnopravni preizkus terjatve, ugotovljene v izvršilnem naslovu, pa se ne more (več) spuščati ne izvršilno sodišče v postopku odločanja o ugovoru zoper sklep o izvršbi in ne pravdno sodišče v postopku odločanja o tožbenem zahtevku za nedopustnost izvršbe po določbi 59. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (Ur. l. RS, št. 51/98 s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZIZ). Tožba za nedopustnost izvršbe po 59. členu ZIZ je namreč dovoljena samo v povezavi z ugovornim postopkom, nanaša pa se lahko izključno na vprašanje spornih dejstev, ki se nanašajo na samo terjatev, ko gre za opozicijske ugovore proti sklepu o izvršbi (8., 9. in 11. točka prvega odstavka 55. člena ZIZ) in impugnacijske ugovore (3., 6., 10. in 12. točka prvega odstavka 55. člena ZIZ). Izvršilnega naslova oziroma obstoja in višine iz njega izhajajoče obveznosti tako v tej pravdi ni dovoljeno izpodbijati. Revizijska trditev, da terjatev posojilodajalca proti tožeči stranki sploh še ni nastala, pa v položaju, ko iz izvršilnega naslova izhaja ravno nasprotno, pomeni prav to in zato nasprotuje načelu stroge formalne legalitete. Revidenta tako ne moreta uspeti s trditvijo, da denarnega zneska iz posojilne pogodbe sploh še nista prejela(1).

Ker je revizijski razlog bistvene kršitve procesnih pravil toženka uveljavljala neutemeljeno in ker je izpodbijana odločitev materialnopravno pravilna, je vrhovno sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).

Tožena stranka je v revizijskem postopku, v katerem je uspela, imela stroške v zvezi z vložitvijo odgovora na revizijo, ki jih predstavljajo sodne takse, odmerjene po tarifni številki 1/2 Zakona o sodnih taksah na 29.127 SIT in nagrada odvetniku za sestavo odgovora na revizijo, povečana za 20% davek na dodano vrednost in za 2% iz naslova materialnih stroškov, kar znaša 587,97 EUR. Skladno z določbo prvega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP mora tožeča stranka te stroške (katerih vsota znaša 709,51 EUR) toženi povrniti.

Op. št. (1): Primerjaj sodbo II Ips 603/2006, ki se nanaša na povsem primerljivo dejansko situacijo (sklenjen je bil sporazum po prvem odstavku 251. c člena ZIP, tožnik - posojilojemalec pa je trdil, da denarja po posojilni pogodbi od tožnika - posojilodajalca sploh še ni prejel); sodišče je izrecno poudarilo, da je vprašanje, ali je bil denar izročen ali ne, popolnoma irelevantno in da neizročitev denarja ne more pripeljati do želenega učinka, to je do nedopustnosti izvršbe.