Jedro

S tožbo na nedopustnost izvršbe ni mogoče posegati v izvršilni naslov. Zahtevek zaradi nedopustnosti izvršbe po 59.čl. ZIZ pa lahko meri le na samo izvršbo, ne pa na izvršilni naslov. V pravdi zaradi nedopustnosti izvršbe gre samo za presojo spornih dejstev, ki se nanašajo na samo terjatev (59.čl. ZIZ), ko gre za opozicijske ugovore proti sklepu o izvršbi, ki jih ima dolžnik v izvršilnem postopku (8.tč., 9.tč., 11tč. 1.odst. 55.čl.) in impugnacijske ugovore (3.tč., 10.tč, 12.tč. 1.odst. 55.čl. ZIZ). Z ugovorom proti sklepu o izvršbi ni več mogoče obravnavati materialnopravne pravilnosti obstoja ali višine obveznosti, ki izhaja iz izvršilnega naslova. Tožba iz 59.čl. ZIZ je možna samo v povezavi z ugovornim postopkom, se tudi z zahtevkom za nedopustnost izvršbe ne more izpodbijati izvršilnega naslova oziroma obstoja in višine iz njega izhajajoče obveznosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Zavrne se predlog tožene stranke za povrnitev stroškov odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da je izvršba, dovoljena s sklepom Okrajnega sodišča v K., opr.št. In 55/02 z dne 23.04.2002, nedopustna, kar je tožena stranka dolžna priznati (1.točka izreka sodbe) in naložilo tožeči stranki povrnitev stroškov postopka v znesku 449.741,40 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila (2.točka izreka). Iz razlogov sodbe izhaja, da je tožeča stranka kot razloge za nedopustnost izvršbe navajala dejstva, ki ne izvirajo iz pogodbenega razmerja med prvo tožnico in toženo stranko, ampak iz razmerja med tožnico in njenim sinom, dejstva iz razmerij s tretjim pa ne vplivajo na njene obveznosti iz pogodbe do tožene stranke. Glede na to, da dejstva, ki so bila med strankama sporna, in se nanašajo na samo terjatev, niso takšna, da bi bila zaradi njih izvršba nedopustna, je zavrnilo tožbeni zahtevek.

Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka po pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga razveljavitev napadene sodbe ter vrnitev zadeve v novo sojenje. V pritožbi navaja, da se strinja z ugotovitvijo napadene sodbe, da izpolnitev tožene stranke po posojilni pogodbi ni bila pravilna, ne strinja pa se s trditvijo, da sta posojilojemalca nepravilno izpolnitev kasneje odobrila in to kljub resničnim navedbam v napadeni sodbi, da je tožnica posojilo po posojilni pogodbi odplačevala z obrestmi vred, da je tožnica toženo stranko prosila za odlog plačila in da je tožničin pooblaščenec pisal toženi stranki, da tožnica nima denarja za odplačevanje dolga. Ta del obrazložitve napadene sodbe temelji na dejstvu, da sodišče prve stopnje ni do konca razumelo razmerja med pravdnima strankama in sledstveno temu na napačni uporabi materialnega prava. Tožnica je povedala, da je izpolnjevala posojilno pogodbo v takšni obliki, kot je bila overjena pri notarju. V tej pogodbi piše, da s podpisom na pogodbi potrjuje prejem posojila. Tožena stranka je s tem imela v rokah pisno potrdilo, overjeno pri notarju, da ji je denar iz posojilne pogodbe izročila. To pa pomeni, da ni imela nobenega dokaza, da denar ni bil izročen. V dani situaciji sta bila z možem pred izbiro, da pogodbo izvršujeta in po odplačilu dolga imata hišo še naprej, ali da zatrdita, da denarja nista prejela, ne izvršujeta pogodbe in prideta v situacijo, da se hiša proda na dražbi in ostaneta brez vsega, kar sta do takrat pridobila. Tožničin mož je ocenil, da posojila ne bosta mogla vrniti. Oba sta bila nezaposlena, posojilo sta rabila prav zaradi tega, da hišo usposobita za oddajanje v najem in tako zagotovita službo za oba in še najemnino. Če bi denar iz posojilne pogodbe dobila, bi posojilo z lahkoto vrnila. Na podlagi tega je tožničin mož po ugotovitvi, da sta bila oba hudo prevarana ob podpisu pogodbe, naredil samomor le mesec dni po podpisu pogodbe. Tožnica se je odločila pogodbo izpolnjevati kljub temu, da denarja ni dobila, v upanju, da bo posojilo vrnila in obdržala hišo. Drugi razlog, da je pogodbo izvrševala, je ta, da je sin S. začel groziti, da bo tudi on naredil samomor, če posojila ne bo vračala. Res je, kar se navaja v napadeni sodbi, da vse do 06.09.2002 ni trdila, da posojila ni prejela. V zvezi s tem se sprašuje, kdo bi ji verjel, da denarja ni prejela, če je pri notarju podpisala, da ga je prejela. Iz napadene sodbe se vidi, da sodišče tožničini trditvi, da denarja ni prejela, ne verjame niti danes, ko tožena stranka priznava, da je zapis v 6.točki posojilne pogodbe neresničen. Tožnica je direktorju tožene stranke stalno ugovarjala, da denarja ni prejela. On ji je vedno odgovoril, naj prebere, kaj piše v pogodbi. Šele 06.09.2002 je tako trditev postavila, ker je direktor tožene stranke šele takrat priznal, da denar ni bil izročen na dan podpisa pogodbe, ampak dva dni kasneje v T. njenemu sinu S. S priznanjem tožene stranke, da ji denar ni bil izročen ob podpisu ali pred podpisom pogodbe, je ta ostala brez potrdila, da ji je denar izročila. Pravno se je situacija obrnila v njeno korist, saj se je dokazno breme o izročitvi denarja prevalilo na toženo stranko. Tožena stranka je tista, ki mora sedaj dokazati, da je izvršila svojo obvezo iz posojilne pogodbe. Brez tega dokazila ne more zahtevati vrnitve posojila. Kot dokaz, da je izpolnila obvezo iz posojilne pogodbe, je tožena stranka predlagala zaslišanje direktorja in blagajniški izdatek št. 325 z dne 17.11.1994. Sodišče prve stopnje je blagajniški prejemek prebralo kot dokaz, v razlogih sodbe pa ga sploh ne obravnava v smislu določila 8.čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP). S tem je podana bistvena kršitev določb ZPP. Zgoraj je že navedeno, kar priznava tudi napadena sodba, da trdi tožena stranka, da je štela tožničinega sina S. za pravo pogodbeno stranko in da je sinu S. kot njenemu pooblaščencu izročila denar v T. Če bi sodišče prve stopnje navedeni blagajniški izdatek obravnavalo v smislu določbe 8.čl. ZPP, bi najprej ugotovilo, da na njem s številko in besedo piše, da je plačano 810.000,00 SIT na podlagi sporne posojilne pogodbe. Tožena stranka v zvezi s tem trdi, da je denar izročila sinu S. v T., da pa je bilo dogovorjeno, da bo tožnica z možem prišla dan potem podpisat ta blagajniški izdatek in ker ni prišla, je ostal nepodpisan. V svojih navedbah in zaslišana kot stranka je navajala, da je sina S. vprašala, če drži trditev direktorja tožene stranke, da mu je v T. izročil denar iz posojilne pogodbe. Sin S. je rekel, da je nekaj denarja res prejel, ni pa vedel povedati, koliko denarja je prejel, zato ni čudno, da je izjavila, da ne ve, če je sin S. prejel kaj denarja od tožene stranke in če ga je prejel, koliko ga je prejel. Tisto kar je čudno, je to, da sodba trdi, da je odobrila to, za kar ne ve, če se je res zgodilo. Če bi sodišče prve stopnje obravnavalo navedeni blagajniški izdatek tako, kot veleva 8.čl. ZPP, bi se moralo vprašati in seveda odgovoriti na vprašanje, zakaj je tožena stranka hotela, da z možem podpišeta navedeni blagajniški izdatek, če je sina S. štela za pogodbeno stranko in če je sin S. imel pooblastilo za sprejem denarja. Nadalje bi se moralo sodišče prve stopnje vprašati, kako to, da na blagajniškem izdatku piše, da je izročeno le 810.000,00 SIT, če je posojilo bilo določeno na 8.087.500,00 SIT. Napačno uporabo materialnega prava tožeča stranka vidi v sledečem: napadena sodba pravi, da je odobrila izpolnitev pogodbe s strani tožene stranke sinu S.. Taka trditev bi bila utemeljena le pod pogojem, da dokaže tožena stranka, da je svojo obvezo iz posojilne pogodbe res izpolnila sinu S. Če bi bilo dokazano in ob nespornem dejstvu, da je obveznost iz pogodbe izpolnjevala, prosila za podaljšanje roka, potem v tej pravdi ne bi imela kaj iskati. Da bi se lahko trdilo, da je izpolnitev pogodbe odobrila, se mora najprej dokazati, da je do izpolnitve res prišlo. Dokazno breme glede tega je na toženi stranki in ne na tožničini strani, kot se navaja v napadeni sodbi. Tožena stranka ni dokazala, da je svojo obvezo iz posojilne pogodbe izvršila. Zaradi vsega tega njeno izvrševanje obveznosti iz posojilne pogodbe ni šteti kot odobritev izpolnitve pogodbene obveznosti s strani tožene stranke sinu S. Dolg iz posojilne pogodbe je odplačevala, ker se mora pogodbe izvršiti tako, kot so podpisane, ker ni imela dokazila, da denarja ni prejela, ker je upala, da bo obdržala vsaj hišo in ker se je bala, da bo sin S. res naredil samomor, njegovo življenje pa ji je dražje od hiše in lastnega življenja. Tožnica torej ni ničesar odobrila, nobene izpolnitve s strani tožene stranke sinu S., ampak je bila prisiljena izpolnjevati to, kar je podpisala, vse do trenutka, dokler tožena stranka ni priznala, da ji denarja ni izročila. Tožnici ni jasno, na podlagi česa trdi napadena sodba, da v tožbi kot razloge za nedopustnost izvršbe navaja dejstva iz njenega razmerja s sinom S. in ne dejstva iz svojega razmerja s toženo stranko. Tožnica je bila zelo jasna tako v tožbi kot v svoji izpovedi in to ponavlja. Tožena stranka ji denarja iz posojilne pogodbe ni izročila, torej ni izpolnila svoje obveznosti iz posojilne pogodbe. To so dejstva, ki zadevajo izključno tožnico in toženo stranko. Sin S. s tem nima ničesar skupnega. Do javnega priznanja v teku izvršilnega postopka, da ji denar ni bil izročen ne na dan podpisa posojilne pogodbe, ne pred tem, je tožena stranka imela potrdilo, da je svoje obveznosti iz pogodbe izvršila, zato ne drži trditev v napadeni sodbi, da je tožnica trdila, da je obveznosti iz pogodbe izvrševala brez vsakršne podlage. Izvrševala je lojalno to, kar je podpisala, in ne tistega, kar naj bi odobrila. Po priznanju, da ji denar ni bil izročen tako, kot piše v 6.tč. posojilne pogodbe, je tožena stranka ostala brez tega potrdila in je dolžna dokazati, da je svojo obveznost izvršila. Ker tega ni dokazala, je njena pravica terjati plačilo dolga ostala brez pravne podlage. Če je tožena stranka sinu S. res izročila ves denar iz posojilne pogodbe, ob dejstvu, da v omenjenem blagajniškem izdatku piše nekaj drugega, zakaj tožena stranka ni predlagala zaslišanje S. Zdravje sina S. je pomembno le toliko, ker se vklaplja v prevaro, ki jo je tožena stranka izvršila nad tožnico in njenim možem. Pogodbo je namreč pisal direktor tožene stranke, seveda na podlagi tistega, kar so se ustno dogovorili. Če je v pogodbi zapisano, da se s podpisom pogodbe potrjuje tudi prejem denarja, to pomeni, da je bilo nesporno dogovorjeno, da se denar izplača v trenutku podpisa pogodbe. Tožena stranka denarja nesporno ni prinesla na dan podpisa pogodbe. Po podpisu pogodbe je obljubila, da ga bo prinesla še isti dan iz T., pa ga ni prinesla. Tega ni storila niti naslednjega dne. Namesto tega je odpeljala bolnega S. v T. in mu tam nekaj dala. Več kot 810.000,00 SIT, kot piše v že navedenem blagajniškem izdatku, mu gotovo ni dala. S. niti tega zneska ni omenjal, trdil je, da je nekaj dobil. S. bolezen je torej pomembna le zato, ker potrjuje namen tožene stranke izvršiti to goljufijo že od samega začetka dogovarjanja za navedeno posojilo. Direktorju tožene stranke je bilo dobro znano, da je S. bolan, zato ga je vpletel v to dogajanje, prepričan, da mu ne more ničesar dokazati glede na zapis v 6.točki posojilne pogodbe in to je razlog, da je direktor tožene stranke, ko je bil zaslišan kot stranka v tej pravdi, tako močno hvalil S. Tožnica S. ni predlagala za pričo, ker ve, da ni sposoben izpovedovati in ni bil sposoben niti takrat, ko je bila pogodba podpisana, saj ni vedel povedati, koliko denarja je prejel. Poleg tega se s pričevanjem S. dokazuje le to, kar mora dokazati tožena stranka, to pa je, da je S. prejel ves denar iz posojilne pogodbe in da je tožnica to odobrila.

Na pritožbo je odgovorila tožena stranka, ki v celoti prereka pritožbene navedbe in navaja, da je bistvo napadene sodbe, da je tožeča stranka izpolnitev tožene stranke sinu S. odobrila, da je osem let, to je do 06.09.2002, priznavala terjatev tožene stranke, da je njena izpoved prilagojena tej pravdi in v nasprotju s korespondenco v spisu, da je tožena stranka svojo obveznost po pogodbi izpolnila in da je dokazno breme na njeni strani in torej ni dokazala neizpolnitve pogodbe s strani tožene stranke. Tožena stranka v nadaljevanju odgovora na pritožbo analizira pritožbene trditve in obrazlaga svoje videnje predmetne zadeve in zaključuje, da pritožba ni utemeljena.

Pritožba ni utemeljena.

Tožeča stranka izpodbija sodbo iz vseh pritožbenih razlogov. Ob pavšalno uveljavljenem pritožbenem razlogu bistvene kršitve določb pravdnega postopka, s katerim se pritožba ne ukvarja, preizkus izpodbijane sodbe v smislu 2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ni pokazal nobene tovrstne absolutne procesne kršitve. Ugotovljena dejstva v izpodbijani sodbi zadoščajo za razsojo, in je odločitev sodišča prve stopnje pravilna, čeprav iz nekoliko drugačnih razlogov, kar bo obrazloženo v nadaljevanju. Tožeča stranka je uveljavljala nedopustnost izvršbe iz razloga, ker ji tožena stranka kot posojilodajalec ni izročila denarja po posojilni pogodbi. Sodišče prve stopnje je ugotovilo in s temi ugotovitvami soglaša tudi pritožbeno sodišče, da je bila med tožnico in njenim možem kot posojilojemalcema ter toženo stranko kot posojilodajalcem dne 15.11.1994 sklenjena posojilna pogodba za znesek 100.000 DEM. Iz besedila pogodbe izhaja, da je tožeča stranka posojilo sprejela in se ga je zavezala vrniti najkasneje do 15.11.1995, s podpisom pogodbe pa so pogodbene stranke potrdile prejem posojila (6.točka pogodbe). Posojilo je bilo zavarovano z zastavno pravico na nepremičninah posojilojemalcev (sporazum strank z dne 15.11.1994, priloga C). Tožena stranka je predlagala izvršbo na podlagi sporazuma strank. Po določbi takrat veljavnega 2.odst. 251.c čl. Zakona o izvršilnem postopku (ZIP) ima podpisani zapisnik o sporazumu strank o obstoju terjatve in času njene dospelosti ter soglasju, da se z vknjižbo zastavne pravice na nepremičnini pridobi zastavno pravico, značaj sodne poravnave. Vse te zakonske predpostavke so bile v konkretnem primeru izpolnjene, in je izvršilno sodišče pravilno dovolilo izvršbo na podlagi izvršilnega naslova. Materialnopravna pravna podlaga za tožbo zaradi nedopustnosti izvršbe je v 59.čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ), ki določa, da če je sodišče o ugovoru odločalo na podlagi dejstev, ki so bila med strankama sporna in se ta dejstva nanašajo na samo terjatev, lahko dolžnik v 30-ih dneh od pravnomočnosti sklepa o ugovoru začne pravdo ali drug postopek za ugotovitev nedopustnosti izvršbe. Zahtevek lahko v takšnih primerih meri na samo izvršbo, ne pa zoper izvršilni naslov. S tožbo na nedopustnost izvršbe ni mogoče posegati v izvršilni naslov. Med pravdnima strankama gre za izvršbo na podlagi izvršilnega naslova, to je sporazuma strank, zahtevek zaradi nedopustnosti izvršbe po 59.čl. ZIZ pa lahko meri le na samo izvršbo, ne pa na izvršilni naslov. Eno bistvenih načel izvršilnega postopka je načelo stroge formalne legalitete, ki izvršilnemu sodišču ne dovoljuje presojati konkretne materialne zakonitosti in pravilnosti izvršilnega naslova. Izvršilno sodišče se ne more več spuščati v materialnopravni preizkus terjatve, ugotovljene v izvršilnem naslovu, v tem primeru sporazum strank, ki ima priznan učinek izvršilnega naslova. V pravdi zaradi nedopustnosti izvršbe gre samo za presojo spornih dejstev, ki se nanašajo na samo terjatev (59.čl. ZIZ), ko gre za opozicijske ugovore proti sklepu o izvršbi, ki jih ima dolžnik v izvršilnem postopku, kadar trdi, da je terjatev prenehala na podlagi dejstva, ki je nastopilo po izvršljivosti odločbe kot izvršilnega naslova (8.tč. 1.odst. 55.čl. ZIZ), če je upnik odložil izpolnitev obveznosti za čas, ki še ni potekel (9.tč. 1.odst. 55.čl. ZIZ), in če je nastopilo zastaranje terjatve, o kateri je bilo odločeno v izvršilnem naslovu (11.tč. 1.odst. 55.čl. ZIZ) in impugnacijske ugovore: če odločba, na podlagi katere je bil izdan sklep o izvršbi, še ni izvršljiva (3.tč. 1.odst. 55.čl. ZIZ), če še ni potekel rok za izpolnitev terjatve ali če še ni nastopil pogoj, ki je bil določen v poravnavi (6.tč. 1.odst. 55.čl. ZIZ), če je pretekel rok, v katerem je po zakonu mogoče predlagati izvršbo (10.tč. 1.odst. 55.čl. ZIZ) in če terjatev ni prešla na upnika oziroma če obveznost ni prešla na dolžnika (12.tč. 1.odst. 55.čl. ZIZ). Tako z ugovorom proti sklepu o izvršbi ni več mogoče obravnavati materialnopravne pravilnosti obstoja ali višine obveznosti, ki izhaja iz izvršilnega naslova. Lahko se zatrjuje le kasnejšo delno ali popolno prenehanje obveznosti ali razloge, zaradi katerih terjatve ni mogoče izvršiti. Ker je tožba iz 59.čl. ZIZ možna samo v povezavi z ugovornim postopkom, se tudi z zahtevkom za nedopustnost izvršbe ne more izpodbijati izvršilnega naslova oziroma obstoja in višine iz njega izhajajoče obveznosti. Zatrjevanje kakršnihkoli dejstev, ki se nanašajo na izvršilni naslov, zato ne pride v poštev. Tožeča stranka je terjatev delno poravnala, kar je delno upošteval upnik ob vložitvi izvršilnega predloga, delno pa sodišče prve stopnje, ko je sklep o izvršbi razveljavilo za del plačane glavnice in obresti (priloga C). Tožeča stranka torej s tožbo zaradi nedopustnosti izvršbe, v kateri izpodbija izvršilni naslov, nikakor ne more uspeti, zato je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, ki je zavrnilo tožbeni zahtevek. Iz navedenih razlogov je pritožba neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (člen 353 ZPP), pri tem pa se ni opredeljevalo do za odločitev nerelevantnih pritožbenih trditev.

Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama nosi stroške pritožbenega postopka (1.odst. 165.čl. ZPP in 1.odst. 154.čl. ZPP).

Pritožbeno sodišče toženi stranki ni priznalo stroškov odgovora na pritožbo, saj ti niso bili potrebni, ker tožena stranka z odgovorom na pritožbo ni z ničemer prispeval k odločitvi.