Jedro

Nižji sodišči nista razpolagali z nedvoumnim dokazom o tem, da je bila vročitev tožbe pravilno opravljena. Zaključek o pravilnosti vročitve sta oprli izključno na listine v srbskem jeziku. Sodišče prve stopnje ni bilo vezano na pojasnila pristojnega sodišča v Beogradu, da je bila vročitev tožbe v Srbiji opravljena pravilno. Stališče, da je pravilnost opravljene vročitve po srbskem pravu izkazana, ker takšen zaključek izhaja iz uradnih zaznamkov strokovnega sodelavca sodišča prve stopnje in iz (v slovenski jezik) neprevedenih dopisov pristojnega sodišča v Beogradu, ni združljivo s pravico do izjave iz 22. člena Ustave.

Izrek

I. Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi in se zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z zamudno sodbo razsodilo, da je tožena stranka (v nadaljevanju toženec) dolžan tožeči stranki (v nadaljevanju tožnica) plačati 43.629,09 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 2. 2018 dalje ter pravdne stroške v višini 1.659,64 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo toženca zavrnilo in zamudno sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

3. S sklepom II DoR 318/2020 z dne 11. 12. 2020 je Vrhovno sodišče na predlog toženca dopustilo revizijo glede vprašanja, ali je sodišče pravilno uporabilo določbe o fikciji vročitve ter ali je kršilo toženčevo pravico do sodelovanja v postopku.

**Presoja nižjih sodišč**

4. Sodišče prve stopnje je tožbo s prilogami, poziv na odgovor na tožbo v roku tridesetih dni in opozorilo o posledicah, če na tožbo v navedenem roku ne bo odgovoril, poskušalo vročiti tožencu s pošiljko z dne 20. 3. 2018. Toženec, ki ima stalni naslov v tujini, pošiljke ni prevzel. Dne 26. 4. 2018 je zato v skladu z Zakonom o ratifikaciji Pogodbe med Republiko Slovenijo in Republiko Srbijo o pravni pomoči v civilnih in kazenskih zadevah pristojnemu pravosodnemu organu v Republiki Srbiji („Prvi Osnovni sud u Beogradu“, v nadaljevanju pristojno sodišče v Beogradu) vročilo zaprosilo za vročitev tožbe s prilogami ter pozivom stranki, naj odgovori na tožbo. Ugotovilo je, da (1) iz dopisov pristojnega sodišča v Beogradu z dne 1. 10. in 10. 10. 2018 izhaja, da so tožencu večkrat poskušali vročiti pisanja, in sicer 27. 6. 2018, 23. 8. 2018 in 18. 9. 2018; (2) na podlagi poizvedb pristojnega sodišča v Beogradu pri Ministrstvu za notranje zadeve Republike Srbije je bilo ugotovljeno, da je toženčev naslov pravilen. Ker se toženec na obvestila sodišča o prispeli pošiljki ni odzval, je bilo v skladu s srbsko procesno zakonodajo obvestilo o prispeli pošiljki puščeno na vratih toženčevega stanovanja 18. 9. 2018 ob 10.03 uri. Tridesetdnevni rok za odgovor se je iztekel z dnem 18. 10. 2018 (vročilnica 220/2018, list. št. 35). Ker se s potekom tega roka šteje, da je bila vročitev opravljena, se je rok za odgovor na tožbo iztekel 19. 11. 2018. Toženec na tožbo ni odgovoril. 5. Sodišče druge stopnje je presodilo, da toženec sodnega pisanja ni dvignil po svoji krivdi, saj z lastnim zaslišanjem in ostalimi predloženimi listinami ni uspel dokazati, da se v času vročanja tožbe ni nahajal na naslovu Ulica A. 90, v Beogradu. Pritožbeno navedbo, da vročilnica ne izkazuje opravljene vročitve in da toženec ni imel možnosti podati ustreznih ugovorov, ker so listine (vročilnica) v tujem jeziku, je ocenilo kot neutemeljeno. V tej zvezi je pojasnilo, da pravilnost opravljene vročitve potrjujejo tudi uradni zaznamki v spisu (uradni zaznamek na list. št. 36). Toženec je izpovedal, da (1) od poletja 2019 živi v Beogradu, pred tem pa je živel malo v Sloveniji, malo v Beogradu; (2) poleti 2018 (v času poskusov vročitve - 27. 6. 2018, 23. 8. 2018 in 18. 9. 2019) je bil v Črni gori, septembra 2018 pa se je vrnil v Slovenijo; (3) ne ve, koliko časa je bil v Sloveniji, morda kakšen mesec dni. Njegova izpovedba ni verodostojna, ker je v nasprotju s pritožbeno navedbo, da biva in se nahaja v Sloveniji, podano pa je tudi nasprotje med delom izpovedbe, da se je z zamudno sodbo seznanil v marcu 2019, in sicer je bila pošiljka med dokumentacijo njegove sorodnice, medtem ko iz spisa izhaja, da mu je bila zamudna sodba vročena 1. 3. 2019 neposredno na sodišču (list. št. 45). Da toženec na naslovu Ulica A. 90, v Beogradu dejansko ni prebival, ne dokazujejo niti priložene listine z dne 16. 3. 2016 in 19. 11. 2018 (priloga B4 in B5). Iz priloženih listin izhaja, da je toženčeva sorodnica A. A. izjavila, da se toženec že dvajset let nahaja in dela v Sloveniji. Iz toženčeve izpovedbe pa izhaja, da je živel tudi v Beogradu, saj je 2. 6. 2014 odjavil stalno prebivališče v Sloveniji in se prijavil na naslov Ulica A. 90. Listina z dne 16. 3. 2016 (priloga B 4), iz katere izhaja, da se je v letu 2015 pošiljka vračala z opombo, da je toženec neznan na naslovu Ulica A. 90, ne dokazuje, da se na navedenem naslovu ni nahajal v letu 2018, ko mu je bila vročena tožba v predmetnem postopku. V obravnavanem primeru se pošiljka ni vračala z opombo, da je toženec na naslovu neznan, na vratih stanovanja pa je bil naveden toženčev priimek. Ker toženec ni uspel dokazati nepravilnosti vročitve, tožničinih dokaznih predlogov ni bilo treba izvesti.

**Revizija tožene stranke**

6. Toženec predlaga razveljavitev izpodbijanih sodb. Uveljavlja kršitev 22. člena Ustave. Meni, da pogoji za nastop fikcije vročitve po srbskem pravu niso bili izpolnjeni. V pritožbi je opozoril, da so vročilnice oziroma podatki o vročitvah v tujem jeziku, zaradi česar se njegov pooblaščenec o tem ni mogel izjasniti. Ker postopek poteka v slovenskem jeziku, morajo biti vse listine, ki so podlaga za odločanje, prevedene v slovenski jezik. To velja tudi za vročilnice in spremljajoče listine, ki naj bi dokazovale okoliščine glede nastopa fikcije vročitve. Uradni zaznamek javnega uslužbenca ni ustrezen prevod iz tujega jezika. Ker ustrezni prevodi niso bili zagotovljeni, mu ni bilo omogočeno izjaviti se o odločilnih listinah v spisu. Če dejansko bivališče stranke ni znano, ji je treba postaviti začasnega zastopnika. V primeru dvoma, da stranka dejansko biva na naslovu vročanja, zamudne sodbe ni mogoče izdati. Pristojno sodišče v Beogradu je bilo seznanjeno z dejstvom, da vročitev na navedenem naslovu ni mogoča, ker tam ne živi. Ni mu bilo mogoče očitati nedobrovernega ali nevestnega ravnanja. O tem vprašanju se ni imel možnosti izjasniti. Očitek o krivdi je brez konkretne vsebine. Ni mu bila zagotovljena pravica do enakega varstva pravic in poštenega sojenja. Sklicuje se na odločbo Ustavnega sodišča U-I-279/08 ter odločbe II Ips 72/2002, I Cp 598/2017 in I Cpg 89/2015. Sodišče ni upoštevalo trditvenega okvira, ker se ni opredelilo do tožničinih navedb, da ga pred vložitvijo tožbe naj ne bi bilo več v Sloveniji in da naj bi po njenih informacijah živel nekje med Srbijo in Črno goro. Tožnica je potrdila obstoj okoliščin, ki preprečujejo izdajo zamudne sodbe. Zamudno sodbo je izposlovala na nedopusten način. Dvoma glede dejanskega bivališča se je zavedala. V odgovoru na pritožbo ni trdila, da dejansko živi na naslovu Ulica A. 90. 7. S predložitvijo pisne izjave A. A. in listin, ki so jih izdali uradni organi Republike Srbije (policija in sodišče, ki so mu večkrat poskušali vročiti sodna pisanja), je izkazal, da na naslovu Ulica A. 90 ni živel ter da je v tem stanovanju živela A. A.. A. A. je umrla 28. 1. 2019. V njeno stanovanje se je preselil poleti 2019. Tudi v drugih postopkih so se vabila vračala z oznako, da je na tem naslovu neznan. Izpovedal je, da s tožbo ni bil seznanjen in da v kritičnem času ni bival na naslovu Ulica A. 90. Povedal je, da je bival v Sloveniji, poleti leta 2018 pa je bil v Črni gori, kjer ima njegov oče stanovanje, in da je bil nekaj časa tudi v Beogradu v najemniškem stanovanju. V stanovanju na Ulici A. 90 je A. A. do smrti živela sama. Ker je bilo dokazovanje negativnega dejstva oteženo, je dokazno breme prešlo na nasprotno stranko. Zaključek o neverodostojnosti izpovedbe je sprejet s kršitvijo 8. člena Zakona o pravdnem postopku. Sodišče je dele izpovedbe izpustilo z namenom, da bi jo prikazalo kot nejasno. Njegova izpovedba ne nasprotuje pritožbenim navedbam. Drži, da posameznih obdobij, kje se je kdaj nahajal, ni znal točno opredeliti. To je življenjsko, saj takrat ni vedel, da je zoper njega sprožen predmetni postopek in premikov ni natančno beležil. V tistem obdobju je bivališče v Sloveniji štel za dom. Glede na to, da je lastnik stanovanja na Ulica A. 90 toženčev oče, ni nič posebnega, če je na vratih stanovanja zapisan toženčev priimek. Z očetom imata isti priimek. Sodišče je nadomeščalo dejstva s toženčevo izpovedjo. Ugotovljenih dejstev ni ustrezno razčistilo. Pripisalo jim je napačen pomen, ki ga ni bilo mogoče pričakovati.

**Odgovor na revizijo tožeče stranke**

8. Tožnica predlaga zavrnitev revizije. Meni, da se toženec izogiba vročitvam sodnih pisanj. Sklicuje se na odločbo I Cp 2499/2007. Ker je toženec več let živel v Republiki Srbiji in ima tam prijavljeno stalno prebivališče, je jasno, da vročilnice in vsa druga pisanja v srbskem jeziku razume. Glede na to, da sta se nižji sodišči do dokazov iz Republike Srbije opredelili in na njih oprli odločitev, gre v primeru zatrjevanega nerazumevanja (nekompleksnih) vročilnic za izigravanje pravnih predpisov. Vročevalec je preveril, da je naslov na Ulica A. 90 točen. Na tem naslovu je poskušal tožbo vročiti večkrat. Navedeno izhaja iz dopisa pristojnega sodišča v Beogradu z dne 25. 9. 2018. V dopisu z dne 24. 9. 2018 je beograjsko sodišče sporočilo, da je vročevalec v skladu s 141. členom srbskega zakona o pravdnem postopku 18. 9. 2018 ob 10.03 uri na naslovu Ulica A. 90 pustil obvestilo, da lahko naslovnik prevzame tožbo na sodišču v roku tridesetih dni in da bo kopija tožbe puščena tudi na oglasni deski sodišča. 9. Toženec zagotovo ne živi na naslovu K. 118d. Ob zaslišanju ni povedal slovenskega naslova. Izjava A. A. z dne 19. 11. 2018, ki se nanaša na drug sodni postopek, ni verodostojna. A. A. ne bo mogoče zaslišati, ker je v vmesnem času umrla, toženec pa ob zaslišanju ni podal naslova podnajemniškega stanovanja v Beogradu, kjer naj bi neprijavljeno prebival. Kot obtoženec v kazenskem postopku z opr. št. VI K 3352/2015 je navedel, da stanuje na naslovu Ulica 90. O predmetnem postopku je bil obveščen že v oktobru 2018. V spis je vpogledal 1. 4. 2019, kar je ravno zadnji pritožbeni dan za pritožbo zoper izdano zamudno sodbo, ki naj bi jo prejel 1. 3. 2019 na sodišču in ne med pregledovanjem pošte v stanovanju na naslovu Ulica 90, kot je to neprepričljivo in mimo dokazov v spisu trdil na zaslišanju.

**Odločitev Vrhovnega sodišča**

10. Revizija je utemeljena.

11. Tožencu je bila tožba vročana po zaprošenem sodišču v Srbiji, in sicer na podlagi Zakona o ratifikaciji Pogodbe med Republiko Slovenijo in Republiko Srbijo o pravni pomoči v civilnih in kazenskih zadevah (v nadaljevanju BRSPP), ki v 12. členu določa, da se vročitev pisanj dokazuje skladno s predpisi o vročanju, ki veljajo na ozemlju zaprošene države.1 V skladu s tretjim odstavkom 12. člena BRSPP mora pristojni organ v potrdilu o vročitvi navesti čas in kraj vročitve, ime in položaj osebe, ki so ji bila pisanja vročena, ter kako je bila vročitev opravljena oziroma razloge, zakaj vročitev ni bila opravljena. Drugi odstavek 12. člena BRSPP določa, da če oseba, ki ji je treba vročiti posamezna pisanja, ni na naslovu, navedenem v zaprosilu, mora zaprošeni organ izvesti vse potrebne ukrepe skladno z notranjo zakonodajo za ugotovitev pravega naslova. V skladu s 23. členom BRSPP imajo javne listine, izdane s strani pristojnih organov v državi pogodbenici, pred organi druge države pogodbenice isto dokazno moč (veljavnost) kot domače javne listine. Drugi odstavek 8. člena BRSPP določa, da se odgovori na zaprosila s prilogami (zapisniki, sodne odločbe in drugo) pošiljajo v jeziku in pisavi zaprošene države s prepisom v latinico.

12. Ustavno sodišče je v odločbi U-I-279/08 pojasnilo, da mora biti postopek vročanja tožbe izveden na način, da se zagotovi realno pričakovanje, da se bo naslovnik s pisanjem pravočasno seznanil in bo lahko pravico do izjave v postopku dejansko izkoristil. Čeprav lahko razlogi varstva pravice (nasprotne stranke) do sodnega varstva in pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja upravičijo razne oblike nadomestne vročitve in fikcije vročitve, so vse izjeme od zahteve po vročitvi pisanj neposredno naslovniku mogoče le ob predpostavki, da gre za vročanje na naslovu naslovnikovega dejanskega prebivališča (stanovanja), kar ni nujno isto kot formalno prijavljeno prebivališče.2 Tudi po ustaljeni praksi Vrhovnega sodišča mora biti vročitev fizični osebi opravljena na naslovu njenega dejanskega stanovanja. Na ta način se zagotavlja razumno pričakovanje, da se bo naslovnik lahko pravočasno seznanil z vročenim pisanjem. Izjemna dopustitev fikcije vročitve temelji namreč na izhodišču, da naslovnik pisanja ni dvignil po svoji krivdi (če do tega pride brez krivde naslovnika, bo načeloma možna vrnitev v prejšnje stanje), ko mu torej lahko očitamo nedobroverno ali nevestno ravnanje (ni poskrbel zato, da bi se s pisanjem dejansko seznanil, čeprav bi to lahko storil). Treba je torej razlikovati med dejanskim naslovom bivanja in formalno registriranim prebivališčem, prizadeti stranki pa mora biti dana možnost, da dokaže, da na naslovu, kjer se ji je vročala pošiljka, v tistem času ni stanovala oziroma da ob siceršnji potrebni skrbnosti ni imela realne možnosti, da se dejansko seznani s pisanjem.3 Če dejansko bivališče stranke ni znano, ji lahko sodišče na predlog tožeče stranke postavi začasnega zastopnika.4

13. Teorija civilnega procesnega prava opozarja, da je treba pri ureditvi vročanja v tujino najti ustrezno ravnovesje med interesom tožnika, da se vročitev opravi hitro in da ne bo otežila ali celo onemogočila izvedbe postopka na eni strani, ter pravico toženca do kontradiktornega postopka na drugi strani.5 Fiktivne vročitve je mogoče dopustiti le v izjemnih primerih, ki jih je treba razlagati restrikitvno na način, da se lahko uporabijo le, kadar tožnikove pravice do sodnega varstva ni mogoče zagotoviti brez omejitve toženčeve pravice do izjave v postopku.6 Če želi stranka naknadno dokazovati, da na naslovu, na katerem ji je bila opravljana vročitev, dejansko ni stanovala, mora podati dokaze, kje konkretno je v tistem času stanovala. Če je sama namerno vzpostavila vtis, da prebiva v določenem stanovanju, kjer dejansko ne živi, ali se je vročitvam izogibala, se pozneje ne more sklicevati na to, da ni prebivala na naslovu vročanja. Drugačna presoja ne bi bila združljiva z načelom dobre vere v postopku.7

14. V primeru dopuščene revizije sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena (prvi odstavek 371. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).8 Dopuščena revizija izven dela, glede katerega je bila dopuščena, oziroma izven konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila dopuščena, ni dovoljena (tretji odstavek 374. člena ZPP). Vrhovno sodišče se zato ne bo opredeljevalo do navedb, s katerimi revizija izpodbija dokazno oceno toženčeve izpovedbe in z njegove strani predloženih dokazov.9 Iz enakega razloga se ne bo opredeljevalo do navedb iz odgovora na revizijo, ki tem navedbam nasprotujejo.10

15. Neutemeljeni so revizijski očitki, da (1) je tožnica zamudno sodbo izposlovala na nedopusten način; in (2) bi se moralo sodišče opredeliti do navedbe, da naj bi toženec živel nekje med Srbijo in Črno goro; (3) tožencu pa bi bilo treba postaviti začasnega zastopnika, ker je bilo sodišče v Beogradu seznanjeno z dejstvom, da na predmetnem naslovi ne živi. Nižji sodišči sta izhajali iz predpostavke, da je pristojno sodišče v Beogradu ugotovilo, da je bilo toženčevo dejansko bivališče na naslovu Ulica A. 90. Ker je tožnica za navedbo toženčevega naslova dejanskega prebivanja imela na voljo podatek iz centralnega registra prebivalstva Ministrstva za notranje zadeve Republike Slovenije z dne 19. 5. 2015 (priloga A 4), je imela dovolj prepričljive razloge za zaključek, da je njegovo stalno oziroma običajno bivališče na naslovu ....

**O pomenu slovenščine kot uradnega jezika v sodnih postopkih**

16. Ustava v 11. členu določa, da je uradni jezik v Sloveniji slovenščina in da je na območjih občin, v katerih živita italijanska ali madžarska narodna skupnost, uradni jezik tudi italijanščina ali madžarščina. Ustavno sodišče je v odločbi Up-43/96 poudarilo, da navedena določba, ki je odraz državne suverenosti in narodne samobitnosti, dejansko pomeni, da je že po Ustavi slovenski jezik na teritoriju Republike Slovenije v javni rabi privilegiran glede na vse druge jezike. Za zagotavljanje rabe slovenščine kot uradnega jezika v postopkih pred državnimi in drugimi organi, ki opravljajo javno službo, je bistveno, da se v uradnem jeziku vlagajo vloge (te morajo namreč biti sodišču in tudi drugim udeležencem postopka razumljive), pišejo odločbe, sklepi, zapisniki, uradni zaznamki in druga pisanja. V slovenskem jeziku se opravljajo vsa dejanja v postopku.11

17. Zakon o javni rabi slovenščine (v nadaljevanju ZJRS) določa, da je slovenski jezik uradni jezik Republike Slovenije. V njem poteka govorno in pisno sporazumevanje na vseh področjih javnega življenja v Republiki Sloveniji, razen kadar je v skladu z Ustavo Republike Slovenije poleg slovenščine uradni jezik tudi italijanščina in madžarščina in kadar določbe mednarodnih pogodb, ki zavezujejo Republiko Slovenijo, posebej dopuščajo tudi rabo drugih jezikov (prvi odstavek 1. člena ZJRS).12 Državni organi in organi samoupravnih lokalnih skupnosti, izvajalci javnih služb ter nosilci javnih pooblastil, ki odločajo o pravicah ali o obveznostih in pravnih koristih posameznikov in organizacij, uporabljajo slovenščino skladno z zakoni, ki urejajo njihove naloge in pooblastila (prvi odstavek 5. člena ZJRS).

18. Zakon o sodiščih v 5. členu določa, da sodišča poslujejo v slovenskem jeziku.13 ZPP v 6. členu določa, da pravdni postopek teče v jeziku, ki je pri sodišču v uradni rabi. Vabila, odločbe in druga sodna pisanja se pošiljajo strankam in drugim udeležencem v postopku v jeziku, ki je v uradni rabi pri sodišču (103. člen ZPP). Če vloži stranka vlogo v jeziku, ki pri sodišču ni v uradni rabi, sodišče zahteva dopolnitev vloge, sicer pa ravna po določbah, ki veljajo za nerazumljive vloge. Če je vlagatelj ne dopolni, jo sodišče zavrže (drugi odstavek 104. člena v povezavi s 108. členom ZPP). Listini, sestavljeni v tujem jeziku, mora biti priložen tudi overjen prevod (drugi odstavek 226. člena ZPP). Sodni red določa, da mora biti besedilo sodnih pisanj pisano v slovenskem jeziku (tretji odstavek 97. člena Sodnega reda). Če dobi sodnik pisanje v jeziku, ki pri sodišču ni v uradni rabi, postopa s takim pisanjem v skladu s procesnimi predpisi (tretji odstavek 213. člena Sodnega reda).14 **Odgovor na dopuščeno vprašanje**

19. Presoja o utemeljenosti revizije je odvisna od odgovora na vprašanje, ali sta nižji sodišči pravilno ugotovili, da so bili pogoji za nastop fikcije vročitve tožbe po srbskem pravu izpolnjeni. Toženec je v pritožbi trdil, da (1) pravilna vročitev tožbe ni izkazana, ker je njegovo dejansko bivališče na naslovu K. 118d; (2) ob vpogledu v spis so bile njegovemu pooblaščencu listine v tujem jeziku nerazumljive, zato ni imel možnosti podati ustreznih ugovorov; (3) iz vročilnic ni razvidno, da bi bila izkazana bodisi dejanska bodisi (pravilna) nadomestna vročitev tožbe. Tožnica je v odgovoru na pritožbo ugovarjala, da (1) slovensko sodišče ne more presojati pravilnosti vročitve v Srbiji; (2) dostavljen je bil dokaz o vročitvi s pojasnilom, da so bila pisanja nabita na vrata toženčevega stanovanja; in (3) pristojno sodišče v Beogradu je ugotovilo, da je bila tožba pravilno vročena.

20. Sodišče prve stopnje ni bilo vezano na pojasnila pristojnega sodišča v Beogradu, da je bila vročitev tožbe v Srbiji opravljena pravilno. Drugačno stališče bi prekomerno poseglo v toženčevo pravico do izvedbe dokaza iz 22. člena Ustave. Javne listine, izdane s strani pristojnih organov v državi pogodbenici, imajo pred organi druge države pogodbenice isto dokazno moč oziroma veljavnost kot domače javne listine (23. člen BRSPP). Čeprav je vročilnica javna listina, ki dokazuje resničnost tistega, kar se v njej potrjuje (prvi odstavek 224. člena ZPP), je dovoljeno dokazovati, da so v javni listini dejstva neresnično ugotovljena ali da je sama listina nepravilno sestavljena (četrti odstavek 224. člena ZPP). Tožencu je bilo torej v postopku pred slovenskim sodiščem dovoljeno izpodbijati resničnost z vročilnico ugotovljenih dejstev ter dokazovati, da pristojno sodišče v Beogradu ni opravilo razumnih poizvedb, da bi se izvedel pravi kraj njegovega prebivališča, in da posledično ni bilo v zadostni meri zagotovljeno, da bo dejansko seznanjen z začetkom sodnega postopka.

21. Izpodbijani sodbi temeljita na stališču, da je bila vročitev tožbe opravljena v skladu s srbsko procesno zakonodajo. Sodišče druge stopnje je presodilo, da toženec ni uspel dokazati nepravilnosti vročitve v Srbiji. To stališče je utemeljilo z dvema argumentoma, in sicer: (1) toženec ni uspel dokazati, da na naslovu Ulica 90 v Beogradu ni imel dejanskega bivališča; in (2) iz uradnih zaznamkov v spisu je razvidno, da v srbskem jeziku napisana vročilnica izkazuje pravilnost opravljene vročitve.

22. Nižji sodišči nista razpolagali z nedvoumnim dokazom o tem, da je bila vročitev tožbe pravilno opravljena oziroma da je imel toženec razumno možnost seznaniti se s sodnim pisanjem. Zaključek o pravilnosti vročitve sta oprli izključno na listine v srbskem jeziku, in sicer na dopise pristojnega sodišča v Beogradu ter vročilnico. Medtem ko so bili dopisi sestavljeni v latinici, je bila vročilnica v srbski cirilici. Iz uradnih zaznamkov sodišča prve stopnje v spisu je razbrati, da je prevode dopisov pristojnega sodišča v Beogradu opravil strokovni sodelavec sodišča. Vročilnica v srbski cirilici pa v slovenski jezik ni bila prevedena.

23. Sodišče druge stopnje je pritožbeno trditev, da vročilnica ne izkazuje pravilne vročitve in da so bile toženčevemu pooblaščencu v slovenski jezik neprevedene listine nerazumljive, zavrnilo z arbitrarno utemeljitvijo. Stališče, da je pravilnost opravljene vročitve po srbskem pravu izkazana, ker takšen zaključek izhaja iz uradnih zaznamkov strokovnega sodelavca sodišča prve stopnje in iz (v slovenski jezik) neprevedenih dopisov pristojnega sodišča v Beogradu, ni združljivo s pravico do izjave iz 22. člena Ustave. Za uresničitev objektivnega in strokovnega sojenja, tako za stranko kot za javnost, sta bili nižji sodišči dolžni po uradni dolžnosti zagotoviti prevajanje dokaznih listin (vročilnice in dopisov pristojnega sodišča v Beogradu) v slovenski jezik. Ker tega nista storili, sta kršili toženčevo pravico do sodelovanja v postopku iz 22. člena Ustave.

24. Vrhovno sodišče je na podlagi prvega odstavka 379. člena ZPP reviziji ugodilo, sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo temu sodišču v novo sojenje. Sodišče bo v ponovnem sojenju moralo zagotoviti prevod vročilnice in dopisov pristojnega sodišča v Beogradu v slovenski jezik ter toženčevemu pooblaščencu omogočiti, da se do ugotovljenih dejstev izjavi oziroma da dokazno informacijo iz vročilnice in dopisov pristojnega sodišča v Beogradu izpodbija. Šele nato se bo lahko opredelilo do verodostojnosti toženčeve izpovedbe ter presodilo, ali se je vročitvam izogibal in ni uspel dokazati pritožbene trditve, da biva v Sloveniji na naslovu K. 118d, kjer sprejema pošto. Ponovno bo moralo odločiti tudi o tožničinih dokaznih predlogih iz odgovora na pritožbo.

25. Odločitev o stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

26. Vrhovno sodišče je odločalo v senatu vrhovnih sodnic in sodnikov, ki so navedeni v uvodu odločbe. Odločitev je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

1 Uradni list RS - Mednarodne pogodbe, št. 13/15, 16/15. 2 Odločba US U-I-279/08 z dne 9. 7. 2009, Uradni list RS, št. 121/2008, Uradni list RS, št. 57/2009 in OdlUS XVIII, 35, 11. točka obrazložitve. 3 Sklep VS RS II Ips 88/2019 z dne 23. 1. 2020, sklep II Ips 95/2016 z dne 28. 7. 2016, sklep II Ips 793/2008 z dne 24. 3. 2011, sodba II Ips 771/2005 z dne 7. 2. 2008. 4 Sklep II Ips 72/2002 z dne 27. 6. 2002. 5 A. Galič, Vročanje sodnih pisanj v tujino v civilnih in gospodarskih zadevah, Pravni letopis 2010, Znanstvena revija Inštituta za primerjalno pravo pri Pravni fakulteti v Ljubljani, GV Založba, str. 51. 6 J. Kramberger Škerl, Vročanje osebam z neznanim prebivališčem de lege lata in de lege ferenda, Pravni letopis 2010, Znanstvena revija Inštituta za primerjalno pravo pri Pravni fakulteti v Ljubljani, GV Založba, str. 73 – 75, 87. Prim. tudi A. Galič, Ustavno civilno procesno pravo, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 275. 7 A. Galič, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem 1. knjiga, Uradni list RS, GV Založba, 2005, str. 558 – 559. Prim. tudi Kramberger Škerl, nav. delo, str. 89. 8 Uradni list RS, št. 26/99 s spremembami in dopolnitvami. 9 Navedbe so povzete v 7. točke obrazložitve. 10 Navedbe so povzete v 9. točki obrazložitve. 11 Sklep US Up-43/96 z dne 30. 5. 2000, OdlUS IX, 141, 18. točka obrazložitve. 12 Uradni list RS, št. 86/04, 8/10. 13 Uradni list RS, št. 19/94 s spremembami in dopolnitvami. 14 Uradni list RS, št. 87/16.