Jedro

Naslovniku je treba omogočiti, da dokaže, da vročitev po fikciji ni bila pravilna, ker je stanovanje, kjer je bila vročitev opravljena, opustil.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

II. Toženec je dolžan tožnici v roku 15 dni plačati 1.486,76 EUR pritožbenih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z zamudno sodbo razsodilo, da je toženec dolžan tožnici plačati 43.629,09 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 2. 2018 dalje. Sklenilo je, da je toženec dolžan tožnici povrniti 1.659,64 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Toženec v pravočasni pritožbi kot bistveno navaja, da je izpodbijana sodba nezakonita, ker tožencu ni bila dana možnost sodelovanja v predmetnem postopku. Sodišče mu je tožbo poskušalo vročiti na naslovu v Beogradu, kjer ima formalno registrirano stalno prebivališče, vendar tam dejansko ne biva, saj biva na naslovu v Sloveniji. Toženec je zaradi smrti sorodnice januarja 2019 odpotoval v Beograd, kjer mu je bila vročena zamudna sodba. Ker se v stanovanju v Beogradu ni nahajal nihče, s poskusi vročitve tožbe ni bil seznanjen. V dokaz prilaga listine iz spisa Okrožnega sodišča v Kopru, iz katerih izhaja, da toženec na navedenem naslovu v Beogradu ni znan, da je sodišče razpisalo njegovo iskanje in da na navedenem naslovu ni bil najden, bil pa je opravljen razgovor z njegovo sorodnico, ki je povedala, da se toženec nahaja v Sloveniji, kjer že več kot dvajset let dela in živi. Opozarja, da vročilnice ne izkazujejo dejanske ali nadomestne vročitve (listine so tudi v tujem jeziku). Sklicuje se na sodno prakso, da fikcija vročitve ni mogoča na naslovu, kjer se toženec dejansko ne nahaja, da za pravilnost vročitve ne zadostuje zgolj nemožnost sklepanja, da toženec na naslovu dejansko ne biva ter da so vse izjeme od neposredne vročitve mogoče le ob predpostavki, da gre za vročanje na naslovu dejanskega prebivališča. Predlaga razveljavitev zamudne sodbe.

3. Tožnica je na pritožbo pravočasno odgovorila in predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pravilna vročitev tožbe v odgovor je ena izmed predpostavk, ki morajo biti po Zakonu o pravdnem postopku (ZPP) izpolnjene, da sodišče lahko izda zamudno sodbo (318. člen ZPP). Sodišče prve stopnje je po podatkih, ki so mu bili znani (fikcija vročitve tožbe tožencu, iz katere izhaja domneva, da je toženec tožbo prejel), pravilno zaključilo, da je ta predpostavka izpolnjena.

6. Kljub temu je naslovniku treba omogočiti, da dokaže, da vročitev po fikciji ni bila pravilna, ker je stanovanje, kjer je bila vročitev opravljena, opustil (sklep VS RS II Ips 95/2016 z 28. 7. 1016). Namen določb o fikciji vročitvi je namreč v tem, da zagotavljajo razumno pričakovanje, da se bo naslovnik lahko pravočasno seznanil z vročenim pisanjem. Fikcija vročitve torej temelji na izhodišču, da naslovnik pisanja ni dvignil po svoji krivdi, ko mu torej lahko očitamo nedobroverno (izogibanje vročitvam) ali pa nevestno ravnanje (ni poskrbel za to, da bi se s pisanjem dejansko seznanil, čeprav bi to lahko storil). V taki situaciji, ki je ekvivalentna tisti, ko toženec tožbo prejme, pa se sam odloči, da nanjo ne bo odgovoril in da se postopka ne bo udeleževal, je treba zavarovati tožnikovo pravico do sodnega varstva in postopek izpeljati brez sodelovanja toženca.1

7. Toženec s pritožbo izpodbija pravilnost fikcije, ker na naslovu, kjer ima formalno registrirano stalno prebivališče, dejansko ne biva in se na tem naslovu ne nahaja. Pritožbeno sodišče je zato razpisalo obravnavo,2 da bi izvedlo v pritožbi predlagane dokaze. Zaslišalo je toženca, ki je izpovedal, da od poletja 2019 živi v Beogradu, pred tem pa je živel malo v Sloveniji, malo v Beogradu. Poleti 2018 (tj. v času poskusov vročitve - 27. 6. 2018, 23. 8. 2018 in 18. 9. 2019 - op. pritožbenega sodišča)3 je bil v v Črni gori, septembra 2018 pa se je vrnil v Slovenijo. Ne ve, koliko časa je bil v Sloveniji, morda kakšen mesec dni. Pritožbeno sodišče njegovi izpovedbi ne sledi, saj le-ta ni bila prepričljiva in jasna. Poleg tega je izpovedba v nasprotju z njegovimi pritožbenimi navedbami, da biva in se nahaja v Sloveniji. Na toženčevo neverodostojnost kaže tudi nasprotje med njegovo izpovedbo, da se je z zamudno sodbo seznanil v marcu 2019, in sicer je bila pošiljka med dokumentacijo njegove sorodnice, medtem ko nasprotno iz spisa izhaja, da je bila tožencu zamudna sodba vročena 1. 3. 2019 neposredno na sodišču (list. št. 45). Da toženec na naslovu v Beogradu, dejansko ni prebival, ne dokazujejo niti priložene listine z dne 16. 3. 2016 in 19. 11. 2018 (priloga B4 in B5). Iz priloženih listin namreč izhaja, da je toženčeva sorodnica izjavila, da se toženec že dvajset let nahaja in dela v Sloveniji, medtem ko iz toženčeve izpovedbe izhaja, da je živel tudi v Beogradu, saj je 2. 6. 2014 odjavil stalno prebivališče v Sloveniji in se prijavil na naslov v Beogradu. Listina z dne 16. 3. 2016, iz katere izhaja, da se je v letu 2015 pošiljka vračala z opombo, da je toženec neznan na naslovu v Beogradu, ne dokazuje, da se toženec na navedenem naslovu ni nahajal v letu 2018, ko mu je bila vročena tožba v predmetnem postopku. Pošiljka se v obravnavanem primeru namreč ni vračala z opombo, da je toženec na naslovu neznan. Prav tako je bilo na vratih stanovanja naveden toženčev priimek, kot to izhaja iz njegove izpovedbe. Na podlagi obrazloženega toženec z lastnim zaslišanjem in ostalimi predloženimi listinami ni uspel dokazati, da se na navedenem naslovu, kot izhaja iz vročilnice (list. št. 35), dejansko ni nahajal. Pritožbeno sodišče zato zaključuje, da toženec pisanja ni dvignil po svoji krivdi ter je posledično neutemeljena pritožbena navedba, da mu ni bila dana možnost sodelovanja v postopku.

8. Pravilen je zato zaključek sodišča prve stopnje, da je bila vročitev pravilno opravljena s tem, ko je bilo tožencu 18. 9. 2018 na vratih stanovanja puščeno obvestilo o prispeli pošiljki. Posledično se skladno s 141. členom Zakona o parničnom postupku4 veljavnega v Republiki Srbiji5 šteje, da je bila vročitev opravljena oziroma mu je bila tožba pravilno vročena v odgovor s potekom 30-dnevnega roka, tj. 18. 10. 2018 (uradni zaznamek na list. št. 36). V zvezi s tem je neutemeljena pritožbena navedba, da vročilnice ne izkazujejo opravljene vročitve. Poleg tega navedeno izhaja tudi iz uradnih zaznamkov v spisu, zato je neutemeljen pritožbeni očitek, da toženec ni imel možnosti podati ustreznih ugovorov, ker so listine (vročilnice) v tujem jeziku.

9. Glede na to, da toženec ni uspel dokazati nepravilnost vročitve, je sodišče zavrnilo vse dokazne predloge tožnice, podane v odgovoru na pritožbo, saj rezultat izvedbe dokaznih predlogov ne bi vodil k drugačni odločitvi.

10. Glede na navedeno so vse pritožbene navedbe neutemeljene. Ker pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11. Ker toženec s pritožbo ni uspel, je tožnici dolžan povrniti njene pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Ob upoštevanju Odvetniške tarife (OT) in Zakona o sodnih taksah (ZST-1) ji je pritožbeno sodišče priznalo priglašenih 1.000 točk za odgovor na pritožbo (v to nagrado je všteta tudi priglašena nagrada za vpogled v spis), 1.000 točk za zastopanje na pritožbeni obravnavi, 2 % oziroma 1 % materialnih stroškov (30 točk), kar znaša skupaj 2.030 točk oziroma 1.218 EUR, z upoštevanjem 22 % DDV pa 1.485,96 EUR. Priznalo ji je tudi sodno takso 0,80 EUR (za preslikavo listin po tar. št. 10103 ZST-1), skupaj 1.486,76 EUR. Toženec s pritožbo ni uspel, zato krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1 J. Kramberger Škerl, Vročanje osebam z neznanim prebivališčem de lege lata in de lege ferenda, Pravni letopis 2010, Znanstvena revija Inštituta za primerjalno pravo pri Pravni fakulteti v Ljubljani, str. 76. 2 Senat pritožbenega sodišča je na seji senata 8. 1. 2020 ocenil, da ne gre za zapleteno zadevo glede pravnih ali dejanskih vprašanj, in da od odločitve o pritožbi ni mogoče pričakovati rešitve pomembnega pravnega vprašanja, zato je odločil, da bo o pritožbi sodnica poročevalka odločila kot sodnica posameznica (peti odstavek 347. člena ZPP). 3 Tožencu je bilo 8. 9. 2018 na vratih stanovanja puščeno obvestilo o prispeli pošiljki. Šteje se, da je bila vročitev opravljena s potekom 30-dnevnega roka, tj. 18. 10. 2018. 4 Sl. glasnik RS, br. 72/2011, 49/2013 - odluka US, 74/2013 - odluka US, 55/2014 i 87/2018. 5 Skladno z 12. členom Zakona o ratifikaciji Pogodbe med Republiko Slovenijo in Republiko Srbijo o pravni pomoči v civilnih in kazenskih zadevah se za vročanje uporabljajo pravila zaprošene države.