Jedro

Obvezno zavarovanje torej res nastane po zakonu že z obstojem pravnega razmerja, ki je podlaga za zavarovanje (drugi odstavke 45. člena ZMEPIZ), kar pa ne preprečuje zavarovancu, da v postopku, ki ga tožena stranka za ugotavljanje lastnosti zavarovanca začne in vodi po uradni dolžnosti, ne bi uveljavljal, da njegovo zavarovanje iz razlogov po 18. členu ZPIZ-1 sploh ni bilo obvezno.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odpravilo odločbi tožene stranke z dne 10. 6. 2011 in 21. 7. 2011 ter odločilo, da ima tožnik lastnost zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja iz naslova opravljanja samostojne pridobitne dejavnosti po prvem odstavku 15. člena ZPIZ-1 od 11. 2007 do 31. 12. 2007 in od 10. 6. 2011 dalje. Tožena stranka je po uradni dolžnosti ugotovila, da tožnik od 1. 10. 2005 dalje ni bil več vključen v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje, je bil pa vpisan v register kot samostojni podjetnik. Ta dejstva med strankama niso bila sporna, kot tudi ne, da je bil po davčnih obračunih dobiček tožnika višji od minimalne plače zgolj za leto 2007. Sodišče je ob sklicevanju na sodbo Vrhovnega sodišča VIII Ips 317/2010 z dne 3. 4. 2012 štelo, da tožnik, ki z dejavnostjo ustvaril predpisanega minimalnega dohodka, ni obvezno vključen v zavarovanje, ker se v skladu s prvim odstavkom 18. člena ZPIZ-1 šteje, da ne opravlja samostojne dejavnosti kot edini ali glavni poklic.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je s pravno presojo prvostopnega sodišča. Določbo 15. člena ZPIZ-1, ki govori o samozaposlenih osebah, je treba presojati tudi upoštevaje 8. člen ZPIZ-1, kjer je opredeljeno, koga je šteti kot samozaposleno osebo. Kolikor samozaposleni ne dosega minimalne plače, se šteje, da ne opravlja samostojne dejavnosti kot edini ali glavni poklic. To pa je pogoj, pod katerim zavarovanje ni obvezno. Upoštevalo je tudi, da se je v sporni zadevi ugotavljalo stanje za nazaj, saj je tožena stranka šele v letu 2011 ugotavljala, ali so izpolnjeni pogoji za vključitev v zavarovanje od 1. 10. 2005 dalje. V takem primeru obstajajo podatki o tem, kako je zavarovanec posloval oziroma kakšen je bil njegov minimalni dohodek. Zato je pri presoji možno uporabiti tudi 18. člen ZPIZ-1, kjer so določeni pogoji, pod katerimi zavarovanje ni obvezno. Zavrnilo je pritožbene ugovore, da sodišče ni ugotavljalo dobička iz dejavnosti tožnika.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožena stranka revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je potrebno določbo 8. člena ZPIZ-1 interpretirati na drugačen način, kot je to storilo sodišče prve in druge stopnje. Edini z ZPIZ-1 določen primer, ko zavarovanje za samozaposlenega (samostojnega podjetnika) ni obvezno, je primer, ko samozaposleni uveljavlja institut iz prvega odstavka 18. člena ZPIZ-1. Na ta institut pa se tožnik ni skliceval. Ponavlja svoje pritožbene navedbe glede zatrjevane zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka.

4. Revizija ni utemeljena.

5. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člen ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

6. Revizijske navedbe, da sodišče ni ugotavljalo dobička iz dejavnosti tožnika, pomenijo le uveljavljanje nedovoljenega revizijskega razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP). Kot bo pojasnjeno v nadaljevanju, sodišče ob pravilni uporabi materialnega prava tudi ni kršilo pravil o dokaznem bremenu.

7. Ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz druge točke prvega odstavka 370. člena ZPP v zvezi s 337. členom ZPP. Za presojo izpolnjevanja pogojev iz prvega odstavka 18. člena ZPIZ-1 je treba ugotoviti tudi dobiček iz dejavnosti samozaposlenega. To dejstvo je sodišče prve stopnje ugotovilo s poizvedbami pri Davčni upravi Republike Slovenije. Iz prvostopne sodbe izhaja, da je bilo dejstvo, da je dobiček tožnika višji od minimalne plače zgolj za leto 2007, med strankama nesporno. V zvezi s tem se izpodbijana sodba utemeljeno sklicuje na pripravljalno vlogo tožene stranke z dne 7. 1. 2013. V tej vlogi je tožena stranka sicer napovedala, da „se bo glede določenih vidikov v zvezi s podatki DURS eventualno še opredelila“, vendar tega ne v kasnejši pripravljalni vlogi ne na zadnji obravnavi ni storila. Zato je sodišče druge stopnje pritožbene navedbe v zvezi s tem utemeljeno štelo za nedovoljeno pritožbeno novoto.

8. Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

9. Revizijsko sodišče se strinja z razlogi sodišča druge stopnje, ki so v bistvenem delu skladni s stališčem Vrhovnega sodišča v citirani sodbi VIII Ips 317/2010. V zvezi z revizijskimi navedbami pa še dodaja.

10. ZPIZ-1 in ZMEPIZ ne zahtevata, da bi morala oseba uveljavljati pogoje, pod katerimi zavarovanje ni obvezno po 18. členu ZPIZ-1 v nekem posebnem, ločenem postopku, torej ločenem od postopka ugotavljanja lastnosti zavarovanca – ki ga zavod izvede, če prijava v zavarovanje ni bila vložena s strani samega zavarovanca. Člen 18 ZPIZ-1 ima naslov „pogoji, pod katerimi zavarovanje ni obvezno,“ torej predvideva, da ob izpolnitvi teh pogojev zavarovanje ni obvezno, čeprav gre npr. za samostojnega podjetnika, ki je še vedno vpisan v register samostojnih podjetnikov, vendar pred spornim obdobjem ni bil zavarovan na tej, ampak na drugih podlagah. Nobenega razloga tudi ni, da v primeru, ko tožena stranka sama ugotovi, da prijava zavarovanca ni bil vložena in sama začne postopek za ugotavljanje lastnosti zavarovanca (48. in 49. člen ZMEPIZ), v ta postopek ne bi pritegnila tudi zavarovanca, in v tem postopku tudi istočasno ugotavlja, ali morda ne gre za primer(e), ko zavarovanje ni obvezno in zato posebna prijava v zavarovanje niti ni bila na mestu. Nasprotno tolmačenje bi pomenilo drugačno obravnavanje zavarovancev, ki sami vložijo prijavo v zavarovanje in istočasno predlagajo izvzem iz zavarovanja in zavarovancev, ki tega ne storijo, ker menijo, da zavarovanje sploh ni obvezno. Zakon tudi nikjer ne določa, da bi moral zavarovanec, ki uveljavlja izpolnjevanje pogojev po 18. členu ZPIZ-1 sploh vložiti prijavo v zavarovanje in istočasno uveljavljati izpolnjevanje pogojev, pod katerimi zavarovanje ni obvezno – če bi pač želel, da do zavarovanja sploh ne pride. Če tožena stranka v postopku po uradni dolžnosti lahko ugotavlja status zavarovanca tudi za nazaj, tudi ni nobenih razlogov za to, da prav v tem postopku (oziroma kasneje v socialnem sporu pred sodiščem, ki je spor polne jurisdikcije), zavarovanec ne bi mogel uveljavljati (za nazaj) izpolnjevanja pogojev, zaradi katerih zavarovanje že takrat ni bilo obvezno.

11. Obvezno zavarovanje torej res nastane po zakonu že z obstojem pravnega razmerja, ki je podlaga za zavarovanje (drugi odstavke 45. člena ZMEPIZ), kar pa ne preprečuje zavarovancu, da v postopku, ki ga tožena stranka za ugotavljanje lastnosti zavarovanca začne in vodi po uradni dolžnosti, ne bi uveljavljal, da njegovo zavarovanje iz razlogov po 18. členu ZPIZ-1 sploh ni bilo obvezno. Ni zadržkov, da tudi nekdo, ki ni bil zavarovan na isti podlagi, ne bi upravičeno uveljavljal (v postopku pred zavodom oziroma v nadaljnjem postopku v socialnem sporu pred sodiščem) izpolnitve pogojev, pod katerimi zavarovanje ni obvezno, ker v obdobju zadnjih treh let dobiček iz dejavnosti samostojnega podjetnika ni dosegel dobička, ki ga določa ZPIZ-1 v prvem odstavku 18. člena.

12. Ker glede na navedeno revizijski razlogi niso podani in je glede na ugotovljeno dejansko stanje izpodbijana sodba pravilna in zakonita, je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno (378. člen ZPP).