Jedro

Tožnik v obdobjih, ko s svojo dejavnostjo ni ustvaril dohodka, ki bi dosegel vsaj minimalno plačo, nima lastnosti zavarovanca kot samozaposlena oseba po 15. členu ZPIZ-1, kljub temu da v obvezno zavarovanje v teh obdobjih ni bil vključen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbi tožene stranke št. ... z dne 21. 7. 2011 in št. ... z dne 10. 6. 2011. Razsodilo je, da ima tožnik lastnost zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja iz naslova opravljanja samostojne pridobitne dejavnosti po prvem odstavku 15. člena ZPIZ-1 od 1. 1. 2007 do 31. 12. 2007 in od 10. 6. 2011 dalje. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna povrniti tožniku stroške postopka v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper sodbo je pritožbo vložila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo in sicer določbo 8. in 18. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami) ter določbe 7., 15., 17. in 33. člena istega zakona. Tožena stranka meni, da je bila pravilna njena odločitev o lastnosti zavarovanca v spornem obdobju, to je v celotnem obdobju od 1. 10. 2005 dalje. Sodbo izpodbija v delu, kjer je sodišče ugodilo tožbenemu zahtevku. Sodišče se je pri svoji odločitvi sklicevalo predvsem na 8. in 18. člen ZPIZ-1. Pogoj doseganja dohodka v višini minimalne plače v sami posebni določbi prvega odstavka 15. člena ni naveden. V primeru samozaposlenih obvezno zavarovanje temelji na zakonski domnevi, da registriranje dejavnosti pomeni tudi opravljanje dejavnosti. Opravljanje dejavnosti pa je razlog za vključitev v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje, pri čemer dejansko opravljanje dejavnosti in doseganje določene višine dohodka, ustvarjenega s to dejavnostjo, ni pravno pomembno. Sama opredelitev pojma dohodka v 8. členu je opredelitev v splošni določbi, ki se lahko udejanji samo preko posebnih institutov, ki so posebej opredeljeni za takšne primere, kot je v tem primeru institut 18. člena ZPIZ-1. Le v kolikor bi tožnik uveljavljal institut iz 18. člena ZPIZ-1 (pri toženi stranki) in bi z uporabo tega instituta bili izpolnjeni pogoji, potem zavarovanje v določenih obdobjih ne bi bilo obvezno. Tožnik pri toženi stranki „izvzem iz zavarovanja“ po 18. členu ZPIZ-1 ni uveljavljal in se na ta institut tudi ni skliceval tekom sodnega postopka. Navedeno stališče tožene stranke je utemeljeno z določbo petega odstavka 209. člena ZPIZ-1, ki določa, da se zavarovanec ob vstopu v zavarovanje zavaruje najmanj od zneska osnove iz prve alineje prvega odstavka tega člena, to je najmanj od višine minimalne plače. Zakonodajalec je torej določil, da mora tisti, ki prične opravljati določeno dejavnosti, takoj pričeti plačevati prispevke. V primeru, da bi v zvezi s prvim odstavkom 18. člena ZPIZ-1 obveljalo stališče, da pred uveljavitvijo izvzema iz zavarovanja ni potrebno, da bi bil samostojni podjetnik vsaj tri leta pred tem zavarovan na tej podlagi, bi to pomenilo, da je zavarovanje samostojnih podjetnikov obvezno le in šele v primeru, ko le-ti tri leta dosegajo dobiček iz dejavnosti, ki presega minimalno plačo. To bi pomenilo, da bi se vsi samostojni podjetniki brez izjeme vključili v zavarovanje šele najprej po preteku treh let od vpisa v ustrezen register. Takšno stališče pa je po mnenju tožene stranke v nasprotju z določbo prvega odstavka 15. člena in tudi 33. členom ZPIZ-1 pa tudi z namenom 18. člena ZPIZ-1. Smiselno to velja tudi v primeru, kot je tožnikov, ki je dejavnost opravljal že v času, ko je za njegovo zavarovanje obstajala druga pravna podlaga (delovno razmerje in zavarovanje po 22. členu ZPIZ-1). Da je za uveljavitev izvzema iz zavarovanja po prvem odstavku 18. člena ZPIZ-1 moral biti samostojni podjetnik v zadnjih treh zaporednih letih zavarovan kot samozaposleni, izhaja tudi iz dela določbe prvega odstavka 18. člena ZPIZ-1 glede zneska dobička v zaporednih treh letih. Pri tem se ne upoštevajo obračunani prispevki za obvezno zavarovanje. Prispevki za obvezno zavarovanje iz tega naslova (ne pa na primer iz delovnega razmerja) pa so bili lahko obračunani le, če je bila oseba v treh letih zavarovana na tej podlagi, sicer ne. In le v kolikor so obračunani prispevki za obvezno zavarovanje, je mogoče ugotoviti dobiček iz dejavnosti samozaposlenega na način oziroma v smislu prvega odstavka 18. člena ZPIZ-1. Navedenega pa sodišče tudi ni ugotavljalo, temveč je ugotavljalo zgolj pojem dohodka iz 8. člena ZPIZ-1, ne pa tudi pojem dobička iz dejavnosti samozaposlenega, v katerem niso upoštevani obračunani prispevki za obvezno zavarovanje ter znižanje in povečanje davčne osnove, kar pomeni, da je dejansko stanje s tem v zvezi nepopolno ugotovilo. Sodišče tudi ni navedlo razlogov v zvezi z odločilnimi dejstvi v povezavi z 18. členom ZPIZ-1, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne.

V odgovoru na pritožbo tožnik navaja, da je bila odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zakonita ter v skladu z ustaljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča RS (VIII Ips 317/2010). Nadalje opozarja, da je zaradi ravnanja tožene stranke v izjemno težki situaciji in zaradi blokade vseh svojih pravic pri ZZZS ne more uživati pravic, ki bi mu sicer pripadale. Tožnik je svoje težave tudi v osebnem pismu podrobno pojasnil. Sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev o zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) pazi po uradni dolžnosti. Sodišče je tudi ustrezno obrazložilo razloge za svojo odločitev, kar pomeni, da tudi ne gre za absolutno bistveno kršitev določb postopka v smeri, kot se zavzema tožena stranka v pritožbi.

Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 21. 7. 2011, s katero je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo, vloženo zoper prvostopenjsko odločbo št. .... z dne 10. 6. 2011. Z navedeno odločbo je tožena stranka odločila, da ima tožnik lastnost zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja iz naslova opravljanja samostojne pridobitne dejavnosti po prvem odstavku 15. člena ZPIZ-1 od 1. 10. 2005 dalje.

V zadevi je sporna ugotovitev lastnosti zavarovanca, ki je bila ugotovljena s prej citiranimi odločbami za nazaj in sicer za obdobje 1. 10. 2005, pa do vključno 9. 6. 2011. Tožnik namreč s tožbo uveljavlja, da se mu lastnost zavarovanca po prvem odstavku 15. člena ZPIZ-1 ugotovi šele za obdobje od 10. 6. 2011 dalje, ne pa pred tem datumom.

Iz dejanskega stanja, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje izhaja, da je bil tožnik do 31. 12. 2004 vključen v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje na podlagi delovnega razmerja, v času od 1. 1. 2005 do 30. 9. 2005 pa je bil kot prejemnik nadomestila za čas brezposelnosti zavarovan po 22. členu ZPIZ-1. Od 1. 10. 2005 dalje ni bil vključen v zavarovanje. Tožnik je bil vpisan v register kot samostojni podjetnik posameznik od 20. 10. 1997 dalje.

Zakon o matični evidenci zavarovancev in uživalcev pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanje (ZMEPIZ, Ur. l. RS, št. 81/2000 s spremembami) v prvi alineji 49. člena določa, da se ugotavlja obstoj zavarovalnega razmerja: če ni vložena prijava v zavarovanje, pa je bilo vzpostavljeno pravno razmerje, na podlagi katerega po zakonu nastane zavarovalno razmerje; če ni vložena odjava iz zavarovanja, pa se ugotovi, da je prenehalo pravno razmerje, ki je bilo podlaga za zavarovalno razmerje; če je pristojni organ odklonil sprejem prijave v zavarovanje; ali če zavarovanec izpolnjuje pogoje za vključitev v zavarovanje, vendar je v zavarovanje prijavljen v nasprotju z določbo 25. člena ZPIZ-1. Glede na dejstvo, da tožnik po 1. 10. 2005 ni bil vključen v zavarovanje, je tožena stranka pravilno ugotavljala, ali tožnik izpolnjuje pogoje za vključitev v zavarovanja na kateri od podlag, ki jih določa ZPIZ-1. Kot je bilo že navedeno, je bil tožnik v navedenem obdobju vpisan v register kot s.p., torej kot samozaposlena oseba.

ZPIZ-1 v prvi alineji prvega odstavka 15. člena določa, da se obvezno zavarujejo osebe, ki kot svoj edini ali glavni poklic v Republiki Sloveniji kot samostojni podjetniki posamezniki po Zakonu o gospodarskih družbah opravljajo pridobitno dejavnost, vključno s fizičnimi osebami, ki se štejejo za obrtnike ali zasebne trgovce v skladu z zakonodajo, veljavno pred uveljavitvijo Zakona o gospodarskih družbah. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je potrebno uporabiti zgolj navedeno določbo. Določbo 15. člena ZPIZ-1 je namreč potrebno presojati tudi upoštevaje 8. člen ZPIZ-1, kajti 15. člen govori o samozaposlenih osebah, medtem ko je v 8. členu opredeljeno, koga je šteti kot samozaposleno osebo. Glede na navedeno določbo je samozaposlena oseba tisti, ki kot svoj edini ali glavni poklic v Republiki Sloveniji opravlja samostojno dejavnost iz 15. člena tega zakona in z njo ustvarja dohodek, ki dosega vsaj minimalno plačo. To pomeni, da če samozaposleni ne dosega minimalne plače, potem se šteje, da ni opravljal samostojne dejavnosti kot edini ali glavni poklic. To pa je pogoj, pod katerim zavarovanje ni obvezno.(1) Glede sklicevanja tožene stranke na izvzem iz zavarovanja, kot je to določeno v 18. členu ZPIZ-1, pritožbeno sodišče poudarja, da je za odločitev v sporni zadevi bistveno, da se ugotavlja stanje za nazaj, kajti tožena stranka je šele v letu 2011 ugotavljala, ali so izpolnjeni pogoji za vključitev v zavarovanje oziroma za priznanje lastnosti zavarovanca za obdobje od 1. 10. 2005 dalje. V tem primeru namreč obstajajo vsi podatki o tem, kako je zavarovanec posloval oziroma kakšen je bil njegov minimalni dohodek od 1. 10. 2005 dalje. To pa pomeni, da je pri presoji možno uporabiti tudi 18. člena ZPIZ-1, kjer so določeni pogoji, pod katerimi zavarovanje ni obvezno. V prvem odstavku je tako določeno, da se šteje, da samozaposleni ne opravlja samostojne dejavnosti kot edini ali glavni poklic, če v obdobju zadnjih treh let, dobiček iz dejavnosti samozaposlenega – v katerem niso upoštevani obračunani prispevki za obvezno zavarovanje ter znižanje in povečanje davčne osnove, razen za razlike v obrestih, skladno z zakonom, ki ureja dohodnino – dosežen v posameznem letu in ugotovljen na podlagi odločbe davčnega organa, ne presega letnega zneska minimalne plače v tem letu.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotavljalo ali in v katerih obdobjih je tožnik ustvaril dohodek, ki je dosegal vsaj minimalno plačo. V zvezi s tem je opravilo tudi poizvedbe na DURS-u. Sodišču so bili posredovani davčni obračuni akontacije dohodnine od dohodka doseženega za opravljanje dejavnosti za posamezna obdobja. Davčni obračuni se nahajajo v prilogah pod C/1. Iz zapisnika z naroka za glavno obravnavo z dne 7. 12. 2012 izhaja, da je sodišču pojasnilo, da iz listin, ki jih je posredovala davčna uprava izhaja, da je tožnik presegel minimalno plačo samo v letu 2007, v ostalih letih pa sploh ni dosegel višine minimalne plače. V zvezi s temi podatki je tožena stranka v pripravljalni vlogi, datirani z dne 7. 1. 2013 sodišču sporočila, da iz dokumentov DURS-a z dne 5. 12. 2012 izhaja dobiček višji od minimalne plače zgolj za leto 2007, drugih ugovorov pa tožena stranka ni podala, niti ni predlagala drugih dokazov. V tem primeru tožena stranka torej šele v pritožbi ne more uspešno uveljavljati, da sodišče ni ugotavljalo dobička iz dejavnosti samozaposlenega (prvi odstavek 337. člena ZPP). Nenazadnje pa tudi sami podatki, kot jih je posredoval tožnik (priloga A/7) in pa podatki DURS-a (priloga C/1) izkazujejo, da je tožnik v letu 2006 dosegel dobiček 635,35 EUR, v letu 2007 dobiček 7.270,68 EUR, v letu 2008 dobiček 3.906,97 EUR, v letu 2009 dobiček v višini 1.317,67 EUR, v letu 2010 dobiček v višini 2.443,52 EUR in v letu 2011 dobiček v višini 742,11 EUR. Sodišče je torej štelo, da je tožnik z dejavnostjo ustvaril dohodek, ki je dosegel vsaj minimalno plačo zgolj za leto 2007, zato mu je za to obdobje tudi priznalo lastnost zavarovanca, kar glede na pritožbo ni sporno, saj tožena stranka v tem delu sodbe ne izpodbija. Odločitev sodišča prve stopnje, da tožnik nima lastnosti zavarovanca v času od 1. 10. 2005 do 31. 12. 2006 in v času od 1. 1. 2008 do 9. 6. 2011 pa je tudi po stališču pritožbenega sodišča pravilna in zakonita, saj glede na ugotovitev sodišča prve stopnje, tožnik v navedenih obdobjih v posameznem letu s svojo dejavnostjo ni ustvaril dohodka, ki bi dosegel vsaj minimalno plačo. V tem primeru se šteje, da ni opravljal samostojne dejavnosti kot edini ali glavni poklic, s tem pa torej ni podana podlaga po prvem odstavku 15. člena ZPIZ-1 za vključitev v zavarovanje.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Op. št. (1): Sodba Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 317/2010 z dne 3. 4. 2012.