Jedro

Predmet presoje v tem sodno socialnem sporu sta upravni odločbi, s katerima je ugotovljeno, da je bila pokojninska dajatev, vključno z letnim dodatkom, glede na drugo odločbo (ki je pravnomočna) v spornem obdobju preveč izplačana v določeni višini, in da je tožnica neupravičeno prejeti znesek dolžna nakazati na račun tožene stranke. Podan je dejanski stan iz 194. člena ZPIZ-2 (po katerem je oseba, ki ji je bil na račun zavoda izplačan denarni znesek, do katerega ni imela pravice, dolžna prejeto vrniti v skladu z določbami zakona, ki ureja obligacijska razmerja) v zvezi s tretjim odstavkom 190. člena OZ. Zaradi pravnomočnega prenehanja pravice do predčasne pokojnine je od določenega dne dalje odpadla pravna podlaga za izplačevanje pokojninske dajatve pri slovenskem nosilcu zavarovanja. Zato sta izpodbijani odločbi o ugotovljenem preplačilu in vračilu neupravičeno prejetih zneskov pokojninske dajatve pravilni in zakoniti.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da glasi: „Tožbeni zahtevek na odpravo odločb št. ... z dne 29. 10. 2013 in št. ... z dne 18. 9. 2013, se zavrne.“

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odpravilo odločbi tožene stranke, citirani v izreku te sodbe z utemeljitvijo, da za ustavitev izplačevanja pravnomočno pridobljene dajatve za nazaj v rednem postopku ni zakonske podlage, in da je bilo zato z odločbo z dne 1. 7. 2013 poseženo v pravnomočno odločbo z dne 12. 11. 1996. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka zaradi bistvenih kršitev postopka in napačne uporabe materialnega prava.

Navaja, da je bila tožnica dejansko uživalka predčasne pokojnine na podlagi odločbe z dne 12. 11. 1996 od 15. 11. 1996 dalje glede na en mesec in 5 dni zavarovalne dobe, dopolnjene v Sloveniji in 32 let dobe dopolnjene v tujini. Vendar je v skladu s 37. členom Mednarodnega sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino prišlo do ponovne odmere pokojninske dajatve. Tako je tuji nosilec zavarovanja z odločbo z dne 27. 7. 2012 priznal pravico do pokojnine do 1. 1. 2009 dalje, pri čemer je zavarovalno dobo, dopolnjeno v Sloveniji, glede na to, da je krajša od enega leta, upošteval kot dobo, dopolnjeno pri bosanskem nosilcu zavarovanja. Posledično je bila izdana odločba ... z dne 1. 7. 2013, v kateri je med drugim odločeno, da tožnici preneha pravica do predčasne pokojnine z 31. 12. 2008. Takšna odločitev je bila potrjena v pritožbenem postopku z odločbo z dne 12. 8. 2013, in postala pravnomočna, saj tožnica ni uveljavljala sodnega varstva.

Ker je odločba o prenehanju pravice do predčasne pokojnine z 31. 12. 2008 pravnomočna, sodišče v tem sodno socialnem sporu ne bi smelo ocenjevati njeno pravilnost in zakonitost. Ob pravilni uporabi 194. člena ZPIZ-2 bi tožbeni zahtevek na odpravo odločb o ugotovljenem preplačilu pokojninske dajatve v obdobju od 1. 9. 2010 do 30. 6. 2013 v višini 14.186,57 EUR in vračilu v roku 12 mesecev, moralo kot neutemeljen zavrniti.

Pritožba je utemeljena.

V postopku pred sodiščem prve stopnje sicer ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev iz drugega odstavka 350. v zvezi s 339. členom Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 in 45/2008; v nadaljevanju ZPP), na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti, niti kakšne druge bistvene kršitve, ki jo pritožba sicer pavšalno zatrjuje, a z ničemer ne utemeljuje.

Vendar pa je sodišče prve stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava zmotno zaključilo, da sta izpodbijana posamična upravna akta nezakonita, in posledično tožbenemu zahtevku neutemeljeno ugodilo. V obravnavani zadevi namreč ni dopustno presojati pravilnosti in zakonitosti odločbe o prenehanju pravice do predčasne pokojnine, o čemer je odločeno z upravnima aktoma, ki sta pravnomočna in nista, niti ne smeta biti predmet vsebinske presoje v tem sodno-socialnem sporu, kot pravilno poudarja tožena stranka.

V predmetni zadevi gre za izpodbojno tožbo zoper posamična upravna akta, izdana v zvezi s preplačilom pokojninske dajatve. Pravna podlaga za razsojo zadeve je tako tudi v pritožbenem postopku izključno podana v 194. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/2012 s poznejšimi spremembami; v nadaljevanju ZPIZ-2). Po navedeni določbi ZPIZ-2 pa je oseba, ki ji je bil na račun zavoda izplačan denarni znesek, do katerega ni imela pravice, dolžna prejeto vrniti v skladu z določbami zakona, ki ureja obligacijska razmerja. S 3. odstavkom 194. člena ZPIZ-2 je toženi zavod zavezan, da izda odločbo o ugotovitvi preplačila in načinu, po katerem mu bo preveč izplačani znesek povrnjen. Glede slednjega je sicer omejen, tako da lahko v skladu s petim odstavkom istega člena odloči, da se preplačila vrnejo v obrokih, vendar največ v roku enega leta. Gre torej za verzijsko terjatev iz 1. odstavka 194. člena ZPIZ-2 v zvezi s 190. členom Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001 s poznejšimi spremembami: OZ). Obveznost vrnitve po navedeni določbi OZ-a namreč med drugim nastane tudi, če kdo nekaj prejme glede na podlago, ki je pozneje odpadla. Prav takšno dejansko stanje pa je podano v predmetni zadevi.

Potem, ko je v skladu s 37. členom Sporazuma o socialnem zavarovanju med RS in BIH (Ur. l. RS, št. 37/2008 - MP 10/2008; v nadaljevanju Mednarodni sporazum) tuji nosilec zavarovanja z odločbo št. ... z dne 27. 7. 2012 tožnici priznal pravico do pokojnine od 1. 1. 2009 dalje, ob upoštevanju tudi v Republiki Sloveniji dopolnjen 1 mesec in 5 dni pokojninske dobe, je slovenski nosilec zavarovanja 1. 7. 2013 izdal odločbo št. .... V njej je med drugim izrečeno, da tožnici preneha pravica do predčasne pokojnine z 31. 12. 2008, da se s to odločbo nadomesti odločba iste opr. št. z dne 12. 11. 1996, in da se preveč izplačani zneski predčasne pokojnine od 1. 1. 2009 do 31. 7. 2013, poračunajo. Ker je bila pritožba zoper takšno odločitev z odločbo št. ... z dne 12. 8. 2013 zavrnjena, je postala v upravnem postopku dokončna in tudi pravnomočna, saj zoper njo ni bilo uveljavljano sodno varstvo pravic. Učinka pravnomočnosti slednjih posamičnih upravnih aktov pa glede na 158. člen Ustave RS ni mogoče zanikati, četudi je očitno, da je bilo z njima v rednem upravnem postopku poseženo v prejšnje, prav tako pravnomočno urejeno pravno razmerje.

Pomeni, da se je prvostopenjsko sodišče v okoliščinah konkretnega primera povsem neutemeljeno sklicevalo na materialnopravna in ustavnopravna stališča iz judikatov Vrhovnega sodišča RS, ki so se nanašali na presojo nepravnomočnih posamičnih upravnih aktov, izdanih v rednem postopku o ustavitvi izplačevanja oz. prenehanju pravic za nazaj, in ne na spore, kakršen je obravnavan v predmetni zadevi.

Glede na prej obrazloženo seveda ni nobene dejanske podlage za stališče sodišča prve stopnje o nedopustnem posegu v pravnomočno pridobljeno pravico. Takšen zaključek bi bil mogoč le ob eventualnem presojanju odločb z dne 12. 8. 2013 in 1. 7. 2013, če bi bilo zoper njiju sploh uveljavljano sodno varstvo. Ker ta možnost ni bila izkoriščena, sta postali odločbi o prenehanju pravice do predčasne pokojnine pravnomočni, s tem pa je nastal tudi temelj za zakonitost odločitve o vračilu preplačane pokojninske dajatve.

V okoliščinah konkretnega primera nenazadnje pravno sploh ni relevantno niti utemeljevanje izpodbijane sodbe z dolgotrajnostjo postopka pri slovenskem oz. tujem nosilcu zavarovanja, z domnevno možnostjo pridobitve pravice do dodatka k pokojnini po Zakonu o zagotavljanju socialne varnosti slovenskim državljanom, ki so upravičeni do pokojnin iz republik nekdanje SFRJ, ali s sposobnostjo tožnice vrniti neupravičeno prejete zneske pokojninske dajatve. Prav glede slednjega vprašanja je potrebno izrecno poudariti, da bo lahko kvečjemu predmet izvršilnega postopka, ne more pa biti odločilnega pomena za razsojo predmetne zadeve.

Predmet presoje v tem sodno socialnem sporu sta namreč izključno upravni odločbi, cit. v izreku te sodbe z dne 29. 10. 2013 in 18. 9. 2013. S slednjo je ugotovljeno, da je bila pokojninska dajatev, vključno z letnim dodatkom, glede na odločbo z dne 1. 7. 2013 (ki je pravnomočna) v obdobju od 1. 9. 2010 do 30. 6. 2013 preveč izplačana v višini 14.186,57 EUR, in da je tožnica neupravičeno prejeti znesek dolžna nakazati na račun tožene stranke v dvanajstih mesecih od prejema odločitve, sicer se bodo po preteku tega roka obračunavale tudi zakonske zamudne obresti.

Za posamična upravna akta s prej navedeno vsebino pa je po presoji pritožbenega sodišča nedvomno podan dejanski stan iz 194. člena ZPIZ-2 v zvezi s tretjim odstavkom 190. člena OZ. Zaradi pravnomočnega prenehanja pravice do predčasne pokojnine z 31. 12. 2008, je od 1. 1. 2009 odpadla pravna podlaga za izplačevanje pokojninske dajatve pri slovenskem nosilcu zavarovanja.

Izpodbijani odločbi o ugotovljenem preplačilu in vračilu neupravičeno prejetih zneskov pokojninske dajatve, sta torej pravilni in zakoniti. Ob pravilni uporabi materialnega prava je bilo zato potrebno pritožbi tožene stranke ugoditi in sodbo sodišča prve stopnje na temelju 358. člena v zvezi s 1. odstavkom 351. člena ZPP ter ob uporabi 1. odstavka 81. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004; v nadaljevanju ZDSS-1) spremeniti tako, kot je razvidno iz izreka te sodne odločbe.