Jedro

Neizvrševanje finančnih obveznosti po sodni poravnavi, s katero je bil mladoletni otrok zaupan v vzgojo in varstvo obema staršema (skupno starševstvo), samo po sebi ni razlog za novo odločitev o vzgoji in varstvu otroka. Doseči je treba (kvečjemu) realizacijo (izvršitev) dogovorjenih vzajemnih finančnih zavez.

Izrek

Pritožbi toženca se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v I. in II. točki spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek tožnice tudi v tem delu.

Sicer se v preostalem delu pritožba toženca zavrne, v celoti pa se zavrne pritožba tožnice in se sodba sodišča prve stopnje v III. do VI. točki potrdi.

Tožnica in toženec krijeta vsak sam svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je bil tožničin zahtevek za spremembo sodne poravnave, po kateri je bil njen in toženčev sin P., rojen ..., zaupan obema v skupno starševstvo, utemeljen, in je poravnavo spremenilo tako, da je P. (od vložitve tožbe) do njegove polnoletnosti zaupalo v varstvo materi - tožnici (I.). Očetu – tožencu je zato od vložitve tožbe do otrokove polnoletnosti naložilo plačevanje mesečne preživnine, in sicer do 31. 12. 2011 po 204 EUR, od 1. 1. 2012 do 31. 3. 2013 po 102 EUR in od 1. 4. 2013 do ... 2014 po 119 EUR. Odločilo je, da je to preživnino dolžan plačati v 15 dneh, sicer pa z obrestmi od zapadlosti vsakega posameznega obroka dalje do plačila (II.). Drugačne zahtevke je zavrnilo (III., IV., in V. tč.) ter še odločilo, da vsak sam krije svoje pravdne stroške (VI. tč.).

Pritožujeta se obe stranki, zaradi obsežnosti in podrobnosti pritožbenih navedb sledijo povzetki le najbolj bistvenih očitkov; Tožnica zahteva obresti od vsakega posameznega obroka preživnine, sklicuje se na sodno prakso. Strinja se z ocenjenimi mesečnimi potrebami P. (783 EUR), vendar meni, da ključ razdelitve 40 % v breme toženca ni pravilen in da bi moral plačevati več, ker da gotovo zasluži več, kot je ugotovljeno. Očita, da je sodišče napačno ocenilo prispevek toženca v zvezi s P. kolesarstvom. Vztraja pri razveljavitvi poravnave, ki naj bi bila po njenem „še vedno živa“. Graja tudi stroškovno odločitev, češ da je bila zaradi toženčevega nagajanja v tožbo prisiljena. Zahteva povračilo stroškov, tudi pritožbenih, ki jih opredeljuje. Predlaga, da se sodba ustrezno spremeni.

Toženec očita, da je sodišče nedopustno upoštevalo izjave strank iz postopka poravnavanja. Nasprotuje oceni P. potreb oz. stroškov, meni, da niso več kot 600 EUR na mesec, posebej nasprotuje tudi stroškom v zvezi s kolesarjenjem. Nato pojasnjuje in opisuje, kaj vse je za otroka naredil on (zlasti v zvezi s kolesarstvom) in kaj je opustila tožnica. Tabelarno navaja, kdaj in kje je kaj kupil (in s tem prispeval za preživljanje) in sodišču očita, da tega ni upoštevalo, čeprav je dokazal. Trdi, da so napačno ugotovljeni tudi njegovi dohodki, saj so ti cca 460 in ne 700 EUR. Meni, da bi moral biti P. kvečjemu dodeljen njemu, saj tožničine bolezni oz. njena omejena delazmožnost slabo vplivajo na varstvene sposobnosti, P. želja pa je bila, da še naprej ostane v varstvu obeh. Sodbi na več mestih očita pomanjkanje razlogov o odločilnih dejstvih. Predlaga njeno spremembo ali pa razveljavitev in opredeljuje svoje pritožbene stroške.

Toženec je na tožničino pritožbo odgovoril, se zavzel za njeno zavrnitev in opredelil nadaljnje pritožbene stroške, tožnica pa na njegovo pritožbo ni odgovorila.

Pritožba toženca je delno utemeljena, pritožba tožnice pa ni utemeljena.

Razpravljanje o vzgoji in varstvu P. je sedaj sicer že nerelevantno, saj je ta postal polnoleten, preveriti pa je treba, ali je pravilna in zakonita ugotovitev o utemeljenosti tožničinega zahtevka za čas od vložitve tožbe 10. 11. 2011 do P. polnoletnosti ... 2014, in sicer zaradi vprašanja utemeljenosti zahtevka za plačilo preživnine.

Glede tega je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, in sicer ni uporabilo edine relevantne določbe, ki je v primerih, kot je ta, torej ko gre za tim. predodelitev otroka, 4. odst. 421. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Glasi se takole: „Sodišče izda na zahtevo bivšega zakonca ali organa, pristojnega za socialne zadeve, novo odločbo o varstvu in vzgoji otroka ter o stikih, če to zahtevajo spremenjene razmere in koristi otroka.“ Sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da bi spremenjene razmere oz. koristi otroka terjale novo odločbo o vzgoji in varstvu, saj tega ne tožnica ne toženec nista ustrezno utemeljila. Tožba (in nasprotna tožba) sta bili v tem pogledu nesklepčni. Oba sta navedla le, da je komunikacija med njima slaba ter da se poravnava ne izvršuje, pri čemer pa sta se osredotočala le na to, kaj naj bi kdo (ne) plačeval, kar se je bil zavezal po sodni poravnavi. O (spremenjenih) razmerah glede vzgoje in varstva in o koristi otroka niti besede, v izpodbijani sodbi pa kljub njeni obsežnosti glede vzgoje in varstva sodišče navede le to, da je zaradi toženčeve pogoste odsotnosti zaradi dela v tujini predvsem od aprila 2013 večje breme dnevne skrbi za gospodinjstvo in prevoze P. na tekme na tožnici.

Neizvrševanje finančnih obveznosti po sodni poravnavi, s katero je bil mladoletni otrok zaupan v vzgojo in varstvo obema staršema (skupno starševstvo), samo po sebi ni razlog za novo odločitev o vzgoji in varstvu otroka. Doseči je treba (kvečjemu) realizacijio (izvršitev) dogovorjenih vzajemnih finančnih zavez.

Če je nesklepčnost možno odpraviti z navajanjem novih dejstev, je sicer načeloma dolžnost sodišča, da stranke k temu pozove. Vendar je v konkretnem primeru pritožbeno sodišče prepričano, da to ni ustrezno, zato sodbe ni razveljavilo z napotkom, naj sodišče zadevo vrne na začetek s postopkom pozivanja na odpravo nesklepčnosti. Na dlani namreč je, da sta obe stranki navedli spremenjene razmere, le da te niso takšne narave, da bi terjale novo odločitev o vzgoji in varstvu njunega otroka. Noben ni navedel, da bi spremembo terjala korist njegove vzgoje in varstva. Za nazaj se te koristi tudi ne bi več dalo doseči, četudi bi bila z veljavno odločitvijo ogrožena – pritožbeno sodišče pa glede na ugotovitve sodišča prve stopnje in glede na navedbe strank ocenjuje, da sploh ni bila.

12. Sodišče prve stopnje izrecno navede, da sta oba starša primerna za vzgojo in varstvo ter ugotovi, da je bilo skupno starševstvo še naprej tudi želja njunega sina. Očitno sploh ni (bilo) sporno, da se je skupno starševstvo izvajalo tako, da je mladoletni P. ves čas dejansko živel na istem naslovu, ki je naslov tudi obeh pravdnih strank. V tem dejanskem pogledu se torej vse do njegove polnoletnosti (nesporno) ni prav nič spremenilo. Zato ta sodba, čeprav na večino navedb obeh pritožnikov ne odgovarja (ker so glede na stališče pritožbenega sodišča nerelevantne), za stranki ne more in ne sme predstavljati nobenega presenečenja.

13. Res je sodišče prve stopnje ugotovilo, kar tudi ni bilo sporno, saj sta to navedla tako tožnica kot toženec, namreč da je komunikacija med njima (postala) slaba, kar je praviloma res argument proti odločitvi za skupno starševstvo. Vendar pa bi bilo treba pojasniti, kako njuno slabo sporazumevanje vpliva na razmere, v katerih skupno starševstvo že poteka. Šele če bi bile te spremenjene, in še to samo, če bi bile spremenjene dovolj znatno, celo bistveno (v škodo mladoletnega otroka seveda),(1) bi to narekovalo novo odločitev o vzgoji in varstvu, posledično pa tudi o preživnini.

14. Sodišče druge stopnje je na podlagi navedenega moralo ob pravilni uporabi materialnega prava delno ugoditi pritožbi toženca in sodbo spremeniti tako, da se zavrne tudi tožničin tožbeni zahtevek v celoti (5. al. 458. čl. ZPP), tožničino pritožbo, v preostalem delu (ko smiselno zahteva spremembo sodbe v smeri ugoditve njegovi nasprotni tožbi) pa tudi toženčevo, pa zavrniti in potrditi zavrnilni del izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).

15. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 2. odst. 165. čl. ZPP v zvezi s 1. odst. 154. čl. in 413. čl. ZPP. Tožba in nasprotna tožba sta bili obe neutemeljeni, ob tem pa je tudi glede na naravo spora in glede na druge okoliščine primera (obseg stroškov) prav, da tako tožnica kot tudi toženec sama krijta vsak svoje pravdne stroške v celoti, vključno torej s pritožbenimi, kljub delnemu pritožbenemu uspehu toženca.

(1) Primerjaj sodbi Vrhovnega sodišča RS II Ips 642/2008, II Ips 646/2005 in odločbi tukajšnjega pritožbenega sodišča IV Cp 791/3013 in IV Cp 289/2012.