Jedro

Ker je odškodnina odmerjena v skladu z ustaljeno sodno prakso, je bil predlog za dopustitev revizije zavrnjen.

Izrek

Predlog se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je toženka dolžna v petnajstih dneh plačati prvemu tožniku 5.400 EUR, drugemu tožniku pa 5.200 EUR, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 10. 2006 dalje do plačila, ter jima povrniti pravdne stroške v znesku 2.830,01 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila; da se višji tožbeni zahtevek zavrne.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi toženke delno ugodilo ter izpodbijano sodbo spremenilo (zgolj) v obrestnem in stroškovnem delu, sicer pa je njeno pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper to sodbo je toženka na podlagi 367.b člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vložila predlog za dopustitev revizije, v katerem opozarja, da je sodišče druge stopnje pri prisoji odškodnine tožnikoma odstopilo od sodne prakse Vrhovnega sodišča RS, njegova odločitev pa kaže tudi na neenotno prakso višjih sodišč. Pojasnjuje, da je na podlagi enake dejanske in pravne podlage pred sodišči v Pomurju vložilo tožbe okrog 2.100 tožnikov. Poudarja, da v konkretni zadevi odmerjeni odškodnini bistveno odstopata od odločitev Višjega sodišča v Mariboru in Vrhovnega sodišča RS v zadevah, v katerih so bili prizadeti posamezniki, ki so prebivali na Cankarjevi in Tišinski ulici v Murski Soboti. Tam oškodovanci niso bili izpostavljeni le hrupu, temveč tudi drugim vrstam imisij (vibracijam in težkim kovinam), izpostavljenost pa je trajala bistveno daljše časovno obdobje. Predlagateljica se sklicuje na odločbe Višjega sodišča v Mariboru I Cp 792/2011 z dne 26. 6. 2011, I Cp 443/2011 z dne 14. 7. 2011 ter I Cp 1132/2010, I Cp 1585/2010 in I Cp 1247/2010 z dne 27. 10. 2010 – pri čemer opozarja, da je bila v teh zadevah ugotovljena višja jakost hrupa (presežene so bile mejne in kritične vrednosti hrupa) – ter I Cp 734/2011 z dne 4. 10. 2011. Prav tako prisojeni odškodnini odstopata od novejše sodne prakse Vrhovnega sodišča RS, ki se kaže v odločbah II Ips 409/2009 z dne 18. 2. 2010 ter II Ips 303/2010 in II Ips 301/2010 z dne 13. 12. 2010. V teh zadevah se je odškodnina prisojala za podobno časovno obdobje, vendar je bila obremenitev s hrupom bistveno višja. Po mnenju predlagateljice je pomembno, za koliko je hrup v konkretnem primeru presegal mejne oziroma kritične vrednosti. Primerna odškodnina v obravnavani zadevi bi bila največ 3.000 EUR za vsakega tožnika.

4. Predlog ni utemeljen.

5. Ob upoštevanju ( neizpodbojnih dejanskih) ugotovitev, da sta tožnika trpela duševne bolečine zaradi prekomernega hrupa 57 mesecev, da je njuna hiša od ceste G1-3 oddaljena 8 metrov, pri čemer sta bila v relevantnem obdobju oba ves čas doma, saj je (bil) prvi tožnik brez zaposlitve, drugi tožnik, ki slabše sliši, pa upokojen, je treba zaključiti, da v konkretni zadevi odmerjeni odškodnini za nepremoženjsko škodo nikakor ne odstopata navzgor od sodne prakse Vrhovnega sodišča. Nasprotno, izpodbijani odškodnini sta celo nekoliko nižji od prisojenih v tožnikovima podobnih primerih.(1)

6. Pogoji za dopustitev revizije iz prvega odstavka 367. a člena ZPP v obravnavanem primeru niso izpolnjeni, zato je Vrhovno sodišče predlog zavrnilo (drugi odstavek 367. c člena ZPP).

Op. št. (1): Glej na primer odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 336/2010, II Ips 318 /2010, II Ips 254/2010 i dr.