Jedro

Bistveno za odločitev v zadevi je, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bilo stanovanje kupljeno kot skupni projekt pravdnih strank v času trajanja ekonomske skupnosti pravdnih strank, pri čemer je bil polog za stanovanje plačan iz skupnih sredstev (ugotovitev višine pologa ni bistvena), prispevek pravdnih strank k skupnemu premoženju v smislu 59. člena ZZZDR pa je bil enak.

Dejstva, da je bilo sporno stanovanje v pretežni meri plačano s kreditom, ki ga je pridobil toženec po razpadu ekonomske skupnosti, zaradi česar predstavlja kredit posebno premoženje toženca, sodišče prve stopnje pravilno ni upoštevalo v smislu višjega deleža toženca na skupnem premoženju. Vlaganje posameznega zakonca iz posebnih sredstev brez soglasja drugega zakonca v skupno premoženje po razpadu zakonske zveze oziroma življenjske skupnosti, na višino deležev ne more vplivati. Toženec ni ne zatrjeval ne dokazal soglasja tožnice za pridobitev višjega deleža na skupnem premoženju na račun vlaganj posebnega premoženja v skupno premoženje po razpadu ekonomske skupnosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se delna sodba sodišča prve stopnje v 3. točki izreka potrdi.

Toženec sam krije pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da se zaradi delnega umika tožbe v delu, ki se nanaša na 25/100 (¼) delež tožnice na dvosobnem stanovanju v izmeri 57,15 m2 v večstanovanjski hiši na P., v tem delu postopek ustavi (1. točka izreka). Ugotovilo je, da je predmetno stanovanje skupno premoženje pravdnih strank (2. točka izreka) in da deleža pravdnih strank na tem premoženju znašata 25/100 celote za tožnico in 75/100 celote za toženca (3. točka izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek, da je toženec dolžan priznati in tožnici izstaviti primerno listino, na podlagi katere bo mogoč zemljiškoknjižni prenos lastninske pravice do ½ neoddeljene celote predmetnega stanovanja v korist in na ime tožnice, sicer bo ta sodba nadomestila takšno listino (4. točka izreka).

2. Zoper 3. točko sklepa in delne sodbe sodišča prve stopnje je vložil pritožbo toženec iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in se sodbo v izpodbijanem delu spremeni, podredno pa predlaga, da jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da ne izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje, da je stanovanje skupno premoženje pravdnih strank, ne strinja pa se z ugotovljenimi deleži pravdnih strank na skupnem premoženju. Sodba sodišča prve stopnje je v tem delu pomanjkljiva in se ne da preizkusiti. Sodišče prve stopnje je najprej ugotovilo, kaj predstavlja posebno premoženje, nato pa tega ni upoštevalo pri preračunu višine deležev pravdnih strank na skupnem premoženju. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje je znašala kupnina za sporno stanovanje 3,175.574,00 DIN. Polog za stanovanje, ki predstavlja skupno premoženje, je ocenilo v višini 775.574,00 DIN, kredit za nakup, ki predstavlja posebno premoženje, pa v višini 2,400.000,00 DIN. S pologom je bilo tako plačano 24,40 % kupnine, s kreditom pa 75,60 % kupnine, zato predstavlja 24,40% stanovanja skupno premoženje, 75,60% stanovanja pa posebno premoženje toženca. Ob zaključku sodišča prve stopnje, da je delež pravdnih strank na skupnem premoženju enak, in ob upoštevanju zgoraj navedenih ugotovitev znaša delež toženca na spornem stanovanju 87,80% (75,60% posebno premoženje + 50,00% na skupnem premoženju oziroma 0,50 krat 24,40% oziroma 12,20% = 87,80%), delež tožnice pa 12,20% (50,00% skupnega premoženja oziroma 0,50 krat 24,40 %). Napačno je ugotovljena višina pologa. Polog za sporno stanovanje je znašal 175.574,00 DIN, kredit, ki je bil pridobljen za nakup, pa je znašal 3,000.000,00 DIN in ne zgolj 2,400.000,00 DIN, kot je to napačno zaključilo sodišče prve stopnje, ker je bilo potrebno za pridobitev na banki položiti depozit v višini 600.000,00 DIN. Depozit ni bil dan iz skupnega premoženja, zato ga ni mogoče šteti kot del pologa za stanovanje. Po trditvah toženca je kredit odplačeval sam po razpadu zakonske zveze s tožnico, pri njegovi pridobitvi pa mu je pomagal oče in tožnica s tem ni imela nič. Navedenih trditev toženca tožnica ni prerekala in ni trdila, da polog v višini 600.000,00 DIN predstavlja skupno premoženje. Pogodba o deponiranju je bila sklenjena po razpadu ekonomske skupnosti v juniju 1985, denarna sredstva za depozit pa so bila pridobljena s pomočjo toženčeve družine. Glede na navedeno je znašal polog za sporno stanovanje le 175.574,00 DIN, kar predstavlja 5,52% celotne kupnine, zato sta deleža pravdnih strank na spornem stanovanju 94/100 do celote v korist toženca in 6/100 do celote v korist tožnice. Strinja se tudi z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da sta pravdni stranki enako prispevali k vzgoji otroka in skrbi za gospodinjstvo in da je toženec s prihodki v višini 50.000,00 DIN v skupno premoženje prispeval večja denarna sredstva od tožnice, katere prihodki so znašali 30.000,00 DIN. Glede na navedeno znaša delež pravdnih strank na skupnem premoženju 62/100 do celote v korist toženca in 38/100 do celote v korist tožnice. Ob tako ugotovljenih deležih na skupnem premoženju in upoštevaje dejansko višino pologa za sporno stanovanje, znašata deleža na tem stanovanju celo 98/100 do celote v korist toženca in 2/100 do celote v korist tožnice.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Premoženje, ki ga zakonca pridobita z delom v času trajanja zakonske zveze je njuno skupno premoženje. Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR) vzpostavlja domnevo, da sta deleža zakoncev na skupnem premoženju enaka (prvi odstavek 59. člena). Zakonec, ki meni, da je k skupnemu premoženju prispeval v drugačnem razmerju, lahko to domnevo izpodbije. Na njem je torej trditveno in dokazno breme glede dejstev, ki utemeljujejo njegov višji delež. Vlaganje posameznega zakonca iz posebnih sredstev brez soglasja drugega zakonca v skupno premoženje po razpadu zakonske zveze oziroma življenjske skupnosti na višino deležev ne more vplivati. V zadevi II Ips 371/2007 z dne 25. marca 2010 je Vrhovno sodišče presodilo, da enostranska vlaganja zakonca v skupno nepremičnino po razpadu dejanske skupnosti zakoncev nimajo stvarnopravnih (priznanje večjega deleža na nepremičnini), temveč le obligacijskopravne posledice (povrnitev vlaganj) in da morebitno vedenje toženke o tožnikovih vlaganjih oziroma njeno konkludentno soglasje za vlaganja po razpadu njune zakonske zveze še ne pomeni, da je bilo dano soglasje za pridobitev večjega deleža na skupnem premoženju.

5. Po neizpodbijanih ugotovitvah sodišča prve stopnje je bilo sporno stanovanje kupljeno v času trajanja zakonske zveze pravdnih strank, ko je ekonomska skupnost med njima še obstajala, pri čemer je volja pravdnih strank za odkup stanovanja nastala že veliko prej. Za stanovanje je bil plačan polog iz skupnih sredstev, pretežni del kupnine pa je bil plačan s kreditom, ki ga je toženec pridobil in tudi odplačal že po prenehanju ekonomske skupnosti. Na podlagi takšnih dejanskih ugotovitev je sodišče prve stopnje zaključilo, da predstavlja sporno stanovanje skupno premoženje pravdnih strank, te ugotovitve, vsebovane v 2. točki izreka, pa toženec ne izpodbija.

6. V pritožbi se toženec zavzema le za višji delež na skupnem premoženju od deleža, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje. Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je bil prispevek pravdnih strank k skupnemu premoženju enak. Toženec je res imel višje prihodke od tožnice, vendar pa je tožnica skrbela za otroka in za gospodinjstvo, v času toženčevega dela v Iraku pa je bilo breme skrbi za otroka in gospodinjstvo ob pomoči družinskih članov v celoti na tožnici. Ne drži torej pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje ugotovilo enak prispevek pravdnih strank k vzgoji otroka in za gospodinjstvo, kar bi ob višjih dohodkih toženca po mnenju pritožbe narekovalo njegov 62% delež na skupnem premoženju. Poleg tega je v konkretnem primeru trditveno in dokazno breme glede dejstev, ki utemeljujejo višji delež od neposredno domnevanega polovičnega deleža, na tožencu, ta pa je ugovarjal višji delež na skupnem stanovanju zaradi vložka posebnega premoženja (kreditov) v skupno premoženje in ne zaradi višjih dohodkov ob enaki skrbi za otroka in gospodinjstvo. Bistveno za odločitev v zadevi je, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bilo stanovanje kupljeno kot skupni projekt pravdnih strank v času trajanja ekonomske skupnosti pravdnih strank, pri čemer je bil polog za stanovanje plačan iz skupnih sredstev (ugotovitev višine pologa ni bistvena), prispevek pravdnih strank k skupnemu premoženju v smislu 59. člena ZZZDR pa je bil enak. Upoštevaje navedena pravno odločilna dejstva je sodišče prve stopnje materialnopravno pravilno zaključilo, da predstavlja sporno stanovanje skupno premoženje pravdnih strank, na katerem sta deleža pravdnih strank enaka. Ker pa je tožnica po delnem umiku tožbe zahtevala le še 1/4 delež na skupnem premoženju in ne več ½ delež na skupnem premoženju, je sodišče prve stopnje v skladu s prvim odstavkom 2. člena ZPP, po katerem sodišče odloča v mejah postavljenih zahtevkov, pravilno ugodilo tožbenemu zahtevku na ugotovitev le 25/100 deleža tožnice na skupnem premoženju (in posledično 75/100 deleža toženca na skupnem premoženju). Glede na navedeno je sodišče prve stopnje ugotovilo vsa pravno odločilna dejstva za odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka in ni utemeljen pritožbeni očitek, da je sodba glede deležev pravdnih strank na skupnem premoženju pomanjkljiva oziroma da se ne da preizkusiti in je zato v tem delu obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

7. Dejstva, da je bilo sporno stanovanje v pretežni meri plačano s kreditom, ki ga je pridobil toženec po razpadu ekonomske skupnosti, zaradi česar predstavlja kredit posebno premoženje toženca, sodišče prve stopnje pravilno ni upoštevalo v smislu višjega deleža toženca na skupnem premoženju. Vlaganje posameznega zakonca iz posebnih sredstev brez soglasja drugega zakonca v skupno premoženje po razpadu zakonske zveze oziroma življenjske skupnosti, kot že obrazloženo, na višino deležev ne more vplivati. Toženec ni ne zatrjeval ne dokazal soglasja tožnice za pridobitev višjega deleža na skupnem premoženju na račun vlaganj posebnega premoženja v skupno premoženje po razpadu ekonomske skupnosti. Glede na navedeno se je sodišče prve stopnje po nepotrebnem ukvarjalo z višino pridobljenega kredita. Ker dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje glede pridobljenega kredita ne predstavljajo pravno relevantnih dejstev za odločitev o tožbenem zahtevku, pritožbeno sodišče ni odgovarjalo na pritožbene očitke v zvezi z višino kredita oziroma izvorom sredstev depozita v višini 600.000 DIN kot pogoja za pridobitev posojila pri L. b., ki jih sodišče prve stopnje v nasprotju s pritožbenimi navedbami tudi ni štelo za skupno premoženje. Pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da se pritožba neutemeljeno zavzema za povišanje deleža toženca na skupnem premoženju na račun vložka posebnega premoženja toženca tudi iz razloga, ker tožnica s tožbenim zahtevkom ne zahteva ugotovitve solastninskega deleža, temveč zgolj ugotovitev deleža na skupnem premoženju.

8. Po povedanem je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in delno sodbo v izpodbijani 3. točki izreka potrdilo (353. člen ZPP).

9. Pritožbeno sodišče je na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP odločilo še o pritožbenih stroških. Ker toženec s pritožbo ni uspel, sam krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP).