Jedro

Odškodnina za negmotno škodo se zaradi preprečitve tako imenovanega "zidanja zahtevkov" praviloma določa v enem znesku.

Izrek

Pritožbi se deloma ugodi in se izpodbijana sodba glede odločitve o povrnitvi pravdnih stroškov v višini 388.450,00 SIT r a z v e l j a v i in v tem razveljavljenem delu vrne v nov postopek.

V preostalem, še izpodbijanem obsegu, se pritožba zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba prve stopnje.

Odločitev o stroških tega pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvo sodišče toženo stranko obsodilo na plačilo 450.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 9. 1997 dalje. Presežni tožbeni zahtevek za znesek 250.000,00 SIT s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi je zavrnilo. Toženo stranko je obsodilo še na povrnitev tožeči stranki nastalih pravdnih stroškov v višini 388.450,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 9. 1997 dalje.

Zoper zavrnilni del sodbe se je pravočasno pritožila tožeča stranka.

Uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava, smiselno pa tudi bistvene kršitve določb pravdnega postopka. V pritožbi navaja, da prvo sodišče ni pravilno vrednotilo intenzitete in obdobja bodočih telesnih bolečin. Tožnica je namreč utrpela zlom kirurškega vratu leve nadlahtnice in velike grče nadlahtnice v levem ramenskem sklepu. Taka poškodba povzroča znatne bolečine, katerih se oškodovanka ne bo znebila do konca svojega življenja, torej še vsaj dobrih trideset let. V tem obdobju pa bo morala tožnica, ki mora doma opravljati vsa dela v gospodinjstvu in na vrtu, vsakodnevno prestajati bolečine. Zaradi bolečin, katerih tožnica ni mogla prenašati, je tudi pustila službo. Prvo sodišče pa ni obrazložilo, katerih tožničinih stroškov ni priznalo oziroma kateri so bili potrebni. Zato tožnica ne more konkretno izpodbijati sodbe v tem delu.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je delno utemeljena.

Odločitev prvega sodišča, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti znesek 388.450,00 SIT, res ni obrazložena. Prva sodba namreč nima razlogov o tem, kateri stroški so bili potrebni za pravdo in koliko posamezni stroški znašajo. Zato se v tem delu sodba ne da preizkusiti, kar pomeni bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke 2. odstavka 354. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), na kar pritožbeno sodišče pazi tudi po uradni dolžnosti (2. odstavek 365. člena ZPP).

Sodbo je bilo zato potrebno glede odločitve o pravdnih stroških razveljaviti ter zadevo v tem obsegu vrniti sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 380. člena ZPP v zvezi s 381. členom in 1. odstavkom 369. člena istega zakona).

Tožnici je že bila pravnomočno dosojena odškodnina za negmotno škodo, povzročeno na delovnem mestu. S pravnomočno odločbo je bilo tako že ugodeno tožničinemu zahtevku za plačilo odškodnine, in sicer delno za prestane telesne bolečine in neugodnosti v zvezi z zdravljenjem ter strah, v celoti pa za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenskih aktivnosti. V ponovnem sojenju pa je bilo odločeno še o bodočih telesnih bolečinah.

Odmera odškodnine za negmotno škodo pomeni uporabo pravnega standarda pravične denarne odškodnine. Uporaba tega standarda mora biti v vsakem konkretnem primeru individualizirana, pri tem pa vezana na kriterije, določene v 200. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR). Sodišče mora zato pri odmeri odškodnine upoštevati vse okoliščine in dejstva,ki jih navedeno določilo predvideva kot pravno relevantna in ki so po izvedenem dokaznem postopku ugotovljena. Eno od pravno relevantnih dejstev, katerih ugotovitev odreja navedeno določilo ZOR, je trajanje bolečin, ki pa se ne nanaša le na prestane bolečine. Ugotovljeno dejstvo, da oškodovanka trpi kontinuirane bolečine, torej bolečine, ki so trajale in je po normalnem teku stvari gotovo, da bodo trajale tudi vnaprej oziroma se celo stopnjevale, mora sodišče pri odmeri odškodnin upoštevati, ker mu to nalaga pravilna uporaba določila 200. člena ZOR in to v okviru iste oblike škode. Takšen pristop je sprejela tudi sodna praksa z namenom preprečitve tako imenovanega "zidanja zahtevkov" z razvrščanjem po različnih obdobjih opredeljenih več odškodninskih postavk z namenom doseganja čim višje skupne denarne odškodnine.

Ker je torej v sodni praksi uveljavljena težnja, da se odškodnina praviloma določa v enem znesku, je potrebno upoštevati tudi pravnomočno ugotovljena dejstva, ki se nanašajo na prestane telesne bolečine,neugodnosti v zvezi z zdravljenjem in prisojeni znesek odškodnine za to vrsto škode. Dejansko podlago pravnomočne odločitve so tako predstavljale bolečine v skupnem trajanju 84 dni, pretežno srednje močne in lažje, ter številne neugodnosti (imobilizacija s fiksacijo ob telo, 25 fizikalno terapevtskih seans, EMG preiskava živčevja, številni kontrolni pregledi, stalež bolnih v trajanju dva meseca in pol). Revalorizirana pravnomočno dosojena odškodnina (800.000,00 SIT) na dan ponovne razsoje predstavlja znesek 888.301,24 SIT.

Ob navedenih bolečinah je prvo sodišče v sedaj v ponovnem sojenju ugotovilo tudi obstoj kontinuiranih bolečin v ramenskem sklepu. Gre za obremenilne bolečine in bolečine pri forsiranih gibih, katere tožnica čuti pri vseh opravilih in tudi določenih gibih. Tožnica ima torej vsakodnevne občasne (pri opravljanju del) bolečine srednje intenzitete, ki bodo trajale tudi v bodoče. Skupno dosojena odškodnina za postavko telesnih bolečin in neugodnosti tako predstavlja znesek (888.301,24 + 450.000 =) 1,338.301,24 SIT.

Izpodbijana sodba je z dejanskimi ugotovitvami ustezno obrazložila posamezno postavko odškodninskega zahtevka, čemur pritožba izrecno pritrjuje.Pri telesnih bolečinah so bile upoštevane tako intenzivnost kot trajanje teh bolečin. Taka odmera odškodnine pa je upoštevala tudi vse tiste dejanske okoliščine (gospodinjenje, vrt, služba), na katere pritožba še posebej opozarja in kar je razvidno tudi iz razlogov sodbe prve stopnje. Pri tem je potrebno poudariti, da sodišče lahko prizna le pravično denarno odškodnino, ki je odraz tako pomena poškodovane dobrine kot namena odškodnin v smislu 2. odstavka 200. člena ZOR, pa tudi primerljivih odškodnin za podobne škode v drugih primerih. Ob takem stanju, ko je sporna odmera odškodnine upoštevala vse pravno upoštevne razloge in jih pravno pravilno tudi ocenila, pritožbeni očitek zmotne uporabe materialnega prava ne more biti podan.Zato je bilo potrebno v nerazveljavljenem delu pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in sodbo prve stopnje potrditi (368. člen ZPP).

O stroških,ki so tožeči stranki nastali v zvezi z vložitvijo tega pravnega sredstva, bo odločeno s končno odločbo (3. odstavek 166. člena ZPP).

V ponovnem postopku bo moralo prvo sodišče odpraviti opisano postopkovno kršitev. Upoštevaje vse okoliščine primera bo moralo tokrat določno opredeliti, katere stroške in v kakšni višini je tožena stranka dolžna povrniti.