Jedro

Presoja višine denarne odškodnine za negmotno škodo.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je tožeči stranki za škodo, ki jo je v starosti 43 let pretrpela v škodnem dogodku dne 2.9.1994, s sodbo z dne 20.6.1996 že prisodilo odškodnino za nepremoženjsko škodo v skupnem znesku 2.500.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila. Za telesne bolečine ji je v tej sodbi prisodilo 800.000,00 SIT, v presežku, tj. za 700.000,00 SIT pa je tožbeni zahtevek za to škodo zavrnilo. Zoper zavrnilni del sodbe se je pritožila tožeča stranka. Pritožbeno sodišče je pritožbi ugodilo in zavrnilni del razveljavilo z napotilom, da naj sodišče v ponovljenem postopku odloči tudi o tožničinih bodočih telesnih bolečinah. V ponovljenem postopku je prvostopenjsko sodišče to tudi storilo in za bodoče telesne bolečine tožnici prisodilo še odškodnino v znesku 450.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19.9.1997 dalje, v presežku, to je še za znesek 250.000,00 SIT pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. Tožeči stranki je prisodilo še ustrezne pravdne stroške glede na njen uspeh v pravdi. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo prvostopenjsko sodbo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je vložila revizijo tožeča stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. V reviziji ponavlja trditve o fizičnih bolečinah, ki jih je tožnica pretrpela, in sicer predvsem tistih, o katerih je že bilo pravnomočno razsojeno s prvo sodbo z dne 20.6.1996. Glede bodočih telesnih bolečin, ki so predmet tega revizijskega postopka pa le pavšalno navaja, da ji gre ob pravilni uporabi 200. člena ZOR vsa zahtevana odškodnina. Bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP pa naj bi pritožbeno sodišče storilo s tem, ko je valoriziralo že prisojeni znesek 800.000,00 SIT od 20.6.1996 do 19.9.1997 in ne od plačila dalje. Do tega je prišlo šele 25.8.1997. Valorizirana vrednost že prisojene odškodnine tako znaša le 812.160,00 SIT in ne 888.301,24 SIT. Glede na vse navedeno predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožnici prisodi še 250.000,00 SIT odškodnine ter ustrezne pritožbene in revizijske stroške.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila (3. odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977, v nadaljevanju ZPP, ki se na podlagi 498. člena Zakona o pravdnem postopku, Ur.l. RS, št. 26/99, še vedno uporablja, ker je bila sodba sodišča prve stopnje izdana pred njegovo uveljavitvijo).

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče najprej ugotavlja, da uveljavljane kršitve iz 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP ni bilo. Odškodnina za telesne bolečine je od uveljavitve Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) enotna odškodnina (200. člen). Ker je sodišče v prvotnem postopku zmotno uporabilo materialno pravo, ko je tožnici prisodilo odškodnino le za telesne bolečine med zdravljenjem, ne pa tudi bodočih fizičnih bolečin, je moralo sodišče prve stopnje po razveljavitvi zavrnilnega dela glede tega dela odškodnine, tj. o znesku 700.000,00 SIT, ponovno odločati. Ko je sodišče druge stopnje ponovno presojalo višino odškodnine tudi za bodoče telesne bolečine, je zaradi primerjave in možnosti ugotovitve realne vsote celotne odškodnine za to škodo, oba zneska spravilo na skupni imenovalec tako, da je prvotno prisojeni znesek valoriziralo na dan, ko je bil prisojen še nadaljnji del te odškodnine. Le tako je lahko opravilo materialnopravni preizkus v pritožbi izpodbijane višine odškodnine. Zoper takšen pristop revidentka tudi ne ugovarja. Meša pa pojma valorizacije in zamude. Tožeči stranki je bila namreč najprej prisojena odškodnina v znesku 800.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20.6.1996 dalje. Dan plačila je lahko pomemben le za višino zamudnih obresti, ne pa za odmero odškodnine (revizijsko sodišče le pripominja, da so bile zamudne obresti v času zatrjevanega plačila bistveno višje kot bi bila razlika v valorizaciji, ki jo v reviziji uveljavlja). Tako ne le, da uveljavljane kršitve ni bilo, tudi jasno ni, zakaj revidentka uveljavlja ugovor, ki tožeči stranki ni v korist. Neutemeljen pa je tudi ugovor zmotne uporabe materialnega prava.

Sodišči druge in prve stopnje nista kršili določb 200. in 203. člena ZOR v škodo tožeče stranke. Revizijsko sodišče le pripominja, da je bilo že v sodbi z dne 20.6.1996 pri odškodnini za zmanjšanje življenjske aktivnosti med drugim upoštevano tudi dejstvo, da je oškodovanki v zvezi s srednje močno omejeno gibljivostjo v levem ramenskem sklepu ostala obremenilna bolečina in bolečina pri forsiranju gibljivosti (2. odstavek 7. strani te sodbe - l.št. 59 spisa). Sodišče prve stopnje je kljub temu v ponovnem postopku v celoti sledilo napotkom drugostopenjskega sodišča in ponovno obravnavalo tožničine bodoče fizične bolečine po 203. členu ZOR. Pri tem je upoštevalo tudi tiste okoliščine, ki so nastale po sodbi z dne 20.6.1996. Tako je v celoti upoštevalo tožničino izpoved o tem, kakšne fizične bolečine trpi v vsakdanjem življenju. Mednje sodi tudi trditev, da je pustila zaposlitev (čeprav vzročne zveze med poškodbo in prenehanjem delovnega razmerja ni zatrjevala) in da sedaj obdeluje precej velik vrt. Splošno znano je, da delo na vrtu v primerjavi z delom, ki ga je v času poškodbe opravljala tožnica, terja več forsiranih gibov in zato tudi več bolečin. Ne glede na to pa je sodišče prve stopnje to škodo ocenilo in tudi zanjo tožnici prisodilo odškodnino.

Končno tudi primerjava z že prisojenimi odškodninami za primerljivo škodo kaže na to, da je bila tožnici za telesne bolečine prisojena odškodnina, ki odstopa navzgor in torej v korist tožeče stranke.

Revizijsko sodišče končno le še pripominja, da je bila tožnici prisojena odškodnina za zmanjšanje življenjske aktivnosti v celotnem zahtevanem znesku.

Zaradi vsega navedenega je revizijsko sodišče potem, ko je ugotovilo, da med postopkom tudi ni bilo procesnih kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (386. člen ZPP), revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).