Jedro

Konkretno pogodbeno razmerje med banko in varčevalcem ni povezano z vprašanjem jamčevanja države za bančne vloge.

Ker je bila LB Glavna podružnica Sarajevo leta 1989 vpisana kot podružnica tožene stranke v sodni register, tožena stranka kot osnovna družba odgovarja za njene obveznosti.

Izrek

I.Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v obrestnem delu 2. točke izreka spremeni tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati obresti od zneska 22.214,56 EUR za čas od 28. 1. 1992 do 15. 7. 1994, po obrestni meri za vezavo nad eno leto v skladu z vsakokrat veljavnim sklepom o višini obrestnih mer banke, ki vodi hranilno knjižico, ter zakonske zamudne obresti od zneska 22.214,56 EUR za čas od 16. 7. 1994 do 31. 12. 2001; kar tožeča stranka glede obresti zahteva več ali drugače, pa se zavrne.

II.V ostalem delu se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III.Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in sklepom odločilo, da se subjektivna sprememba tožbe ne dopusti (1. točka izreka); nadalje je toženi stranki naložilo, naj tožeči stranki plača s hranilne knjižice št. znesek 22.214,56 EUR s pripisanimi obrestmi za vezavo nad eno leto v skladu z vsakokrat veljavnim sklepom o višini obrestnih mer banke, ki vodi hranilno knjižico, in sicer od 28. 1. 1992 do izplačila, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 22.214,56 EUR za čas od 16. 7. 1994 do plačila (2. točka izreka); kar je tožeča stranka zahtevala več, je zavrnilo (3. točka izreka). Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati v 15 dneh od prejema odpravka sodbe 2.442,33 EUR stroškov pravdnega postopka, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila (4. točka izreka).

2.Zoper 2. in 4. točko izreka sodbe se pritožuje tožena stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava, bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl., v nadaljevanju ZPP) ter iz razloga, ker sodišče ni obravnavalo vseh ugovorov tožene stranke o tem, zakaj ni pasivno legitimirana (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo v 2. in 4. točki izreka spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, tožnici pa naloži v plačilo pravdne stroške tožene stranke s pripadajočimi obrestmi, podrejeno pa, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi ter vrne zadevo v tem delu sodišču prve stopnje v novo sojenje. Stališče sodišča glede izkazanosti terjatve tožnice je arbitrarno. Izpodbijana odločitev v tem delu temelji zgolj na kopiji hranilne knjižnice, ki pa jo sodišče ne bi smelo upoštevati kot dokaz o razmerju med pravdnima strankama. Listna namreč ni bila predložena v izvirniku, tako da se ne da preveriti njene pristnosti. Iz fotokopij strani hranilne knjižice pa se poleg tega tudi ne vidi, da gre za strani, ki bi bile dejansko povezane s hranilno vlogo tožnice. Sodišče ni podalo relevantnih razlogov, zakaj je tožena stranka pasivno legitimirana v tej zadevi. Sodišče je odločalo zgolj na podlagi tega, da naj bi bila banka, pri kateri je tožnica položila denarna sredstva, podružnica toženke, ni pa navedlo, zakaj ostali ugovori tožene stranke niso pomembni za odločitev. Neobrazložena je ugotovitev sodišča, da naj bi z ustanovitvijo Ljubljanske banke d.d. Sarajevo ne prenehala obveznost toženke. Sodišče bi moralo izhajati iz tega, da je Ljubljanska banka d.d. Sarajevo prevzela pravice, sredstva in obveznosti, torej vso aktivo in pasivo Glavne filiale v Sarajevu, kar je tožena stranka obrazložila, vendar sodišče tega ni obravnavalo. Sodba temelji na ugotoviti, da naj ne bi bilo sporno, da je bila Ljubljanska banka Glavna filiala Sarajevo (v nadaljevanju LB Glavna filiala Sarajevo) podružnica tožene stranke, vendar pa je ta ugotovitev v nasprotju z navedbami tožene stranke. Zaradi navedenega sodba nima relevantnih razlogov, zakaj naj bi bila LB Glavna filiala Sarajevo podružnica tožene stranke. Ugotovitev sodišča, da je šlo za podružnico, je sicer napačna, saj LB Glavna filiala Sarajevo ni nikoli postala del tožene stranke. To izhaja tudi iz dejstva, da je LB Osnovna banka Sarajevo oziroma LB Glavna filiala Sarajevo sama odvajala devizna sredstva na račun Narodne banke Jugoslavije in je sama zanje prejela dinarska sredstva, ki jih je plasirala v gospodarstvo republike, v kateri je delovala. Da banka, pri kateri je tožnica položila denarna sredstva, ni bila del toženke, pa je mogoče sklepati tudi na podlagi 1040. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 29/78 in nasl., v nadaljevanju ZOR). Če bi bila ta banka del toženke, bi šla namreč položena denarna sredstva najprej k toženki, ne pa da so šla s strani te banke devizna sredstva k centralni banki. Dejansko med LB Glavno filialo Sarajevo in toženko ni bilo nobene statusnopravne in ne druge povezave, ki bi imela za posledico odgovornost toženke. Da toženka ni odgovorna za devizne hranilne vloge, odprte pri LB Glavni filiali Sarajevo, izhaja tudi iz sledeče, tedanje pozitivne ureditve: LB Osnovna banka Sarajevo oz. LB Glavna filiala Sarajevo je bila samostojna in neodvisna pravna oseba; sredstva, ki jih je slednja pridobila s sprejemanjem deviznih vlog, so bila deponirana pri Narodni banki Jugoslavije in niso bila nikoli prenesena na toženko; preoblikovanje Osnovne banke Sarajevo v podružnico ni bilo nikoli zaključeno zaradi razpada Jugoslavije – gre za pravno osebo sui generis; vprašanje jamstva nekdanje SFRJ za devizne vloge, kot je bila vloga tožnice, je postalo vprašanje nasledstva nekdanje SFRJ, ki je predmet pogajanj med državami naslednicami nekdanje SFRJ. Nadalje navaja, da toženka ne more biti odgovorna za terjatev tožnice tudi zato, ker je prišlo leta 1993 s preoblikovanjem LB Glavne filiale Sarajevo v Ljubljansko banko d.d. Sarajevo do razlastitve LB Glavne filiale Sarajevo. Ker je prišlo s tem preoblikovanjem do prenosa sredstev, pravic in obveznosti LB Glavne filiale Sarajevo na Ljubljansko banko d.d. Sarajevo, bi bilo v nasprotju z najbolj osnovnimi principi pravičnosti, da bi morala tožena stranka vseeno odgovarjati za obveznosti iz naslova sredstev, ki nikoli niso bila prenesena nanjo in nanje ni imela vpliva. Poseben pomen načelu pravičnosti je bil dan tudi že v praksi slovenskih sodišč, še posebej v praksi Ustavnega sodišča RS. Tožena stranka se sklicuje tudi na bančno načelo „branch compensating deposit principle“, ki naj bi bilo uporabljeno s strani različnih nacionalnih sodišč v podobnih primerih, ko je šlo za razpad bančnih mrež zaradi razpada enotne države. Meni, da to načelo predstavlja mednarodno pravno oblikovano razlago pravne praznine v delovanju bank, kadar pride do takšnih izrednih situacij. Da tožena stranka zaradi ustanovitve Ljubljanske banke d.d Sarajevo ne odgovarja za obveznosti LB Glavna filiala Sarajevo dokazuje tudi primer V.. Nadalje navaja, da ureditev, ki izhaja iz Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. l. RS št. 1/91; v nadaljevanju UZITUL) in Ustavnega zakona o dopolnitvah ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 45/94; v nadaljevanju UZITUL-A), ne predstavlja podlage za odgovornost toženke za obveznosti iz devizne vloge tožnice. Odločitev glede teka zakonskih zamudnih obresti nima razlogov, poleg tega pa je tudi vsebinsko napačna, saj sodišče ni upoštevalo določbe 376. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/01 in nasl., v nadaljevanju OZ), tožnici pa so neutemeljeno priznane tudi dvojne obresti. Priglaša pritožbene stroške.

3.Pritožba je delno utemeljena.

4.Očitana absolutno bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana, saj ima sodba razloge o odločilnih dejstvih, ki med seboj niso v nasprotju, niti ti razlogi niso v nasprotju z izrekom sodbe. Preizkus izpodbijane sodbe je mogoč.

5.V tej pravdi tožeča stranka od tožene stranke zahteva izplačilo hranilnih deviznih sredstev, ki jih je položila na hranilno knjižico, odprto pri LB Glavni filiali Sarajevo. Gre torej za splošno znano vprašanje terjatev varčevalcev (deponentov deviznih denarnih sredstev) Ljubljanske banke d.d., ki so svoj denar položili na račun pri eni izmed podružnic v drugih republikah nekdanje Jugoslavije. Osrednje vprašanje te (in mnogih pravd) izvira iz dejanske in pravne teze tožene stranke, da bančne enote v drugih republikah nekdanje Jugoslavije, ki so v nazivu (firmi) nosile ime Ljubljanske banke, v resnici niso bile podružnice, marveč samostojni pravni subjekti (subjekt sui generis). Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje na to vprašanje in tudi na druga sporna, pravno relevantna vprašanja, pravilno odgovorilo. Pritožbeno sodišče soglaša tako z odločitvijo sodišča prve stopnje kot z razlogi izpodbijane sodbe, ki to odločitev utemeljujejo.

6.Pritožbeno sodišče najprej pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje glede pravnega statusa, ki ga je imela LB Glavna filiala Sarajevo, ter zavrača pritožbene navedbe, da le-ta ni bila podružnica v običajnem pomenu besede (tudi zato, ker naj ne bi bil proces ustanovitve podružnice izveden do kraja) in da gre za pravni subjekt sui generis. Kot izhaja iz izpodbijane sodbe, je bila Ljubljanska banka podružnica (filiala) Sarajevo kot takšna, torej kot podružnica toženke, registrirana (vpisana v sodni register) leta 1989. Že na podlagi navedenega pa je moč zaključiti, da je toženka kot matična (osnovna) družba najmanj od leta 1989 odgovarjala za njene obveznosti, pri čemer ta njena obveznost kasneje ni mogla ugasniti zaradi preoblikovanja podružnice v Ljubljansko banko d.d. Sarajevo, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju. Razlogi, ki jih navaja pritožba ter se nanašajo na to, kakšna so bila dejanska razmerja med toženko in to podružnico, za jasen obstoj pogodbenega razmerja do tretjih (v tem primeru tožnice) ne morejo imeti vpliva. V nasprotju z načelom zaupanja v pravo bi zato bilo opiranje na nekakšno sui generis obliko, katere posledica bi bila, da gospodarska družba (toženka) ne bi odgovarjala za obveznosti svoje podružnice. V več odločbah pritožbenega sodišča je že bilo pojasnjeno, da je bistvo tovrstnih zadev civilnopravne narave. Tožnica je deponent toženke. Depozitno pogodbo je sklenila pri LB Glavni filiali Sarajevo, ki se je leta 1989 registrirala kot podružnica toženke. Že sodišče prve stopnje je pojasnilo, da podružnica ni pravna oseba in da imajo v podružnici vložene devize enake pravne učinke, kot da bi bile vložene v samo toženko oziroma na njenem sedežu v Ljubljani. To ter dejstvo, da noben veljaven predpis v RS ni posegel v odgovornost toženke za devize, vložene v njenih podružnicah izven RS, je pomembno za odločitev.

7.Pritožbeno sodišče nadalje soglaša z razlogi sodišča prve stopnje glede pomena kasnejšega statusnega preoblikovanja sarajevske podružnice tožene stranke v samostojno pravno osebo – v Ljubljansko banko Sarajevo d.d., ki je bilo potrjeno s strani najvišjih organov BIH (razlogi na strani 5 in 6 izpodbijane sodbe). Dodaja pa še, da podružnica banke ni samostojna pravna oseba, zato tudi ne more samostojno, brez „glavne“ banke, odločati o svoji usodi. Tožena stranka sama priznava, da „… da je podružnica Sarajevo, brez kakršnegakoli soglasja ali odobritve tožene stranke, predlagala statusne spremembe, s katerimi je pri upravnih in sodnih organih BIH dejansko zahtevala pridobitev statusa samostojne pravne osebe kot pravne naslednice Ljubljanske banke d.d., Ljubljana, GF Sarajevo ...“, iz česar izhaja, da toženka ne priznava razpolaganj podružnice in „novi“ banki v Sarajevu ni izdala soglasja za prevzem njenih pravic in obveznosti. Tako je jasno, da obveznost toženke do tožnice ni prenehala z enostransko „ukinitvijo“ podružnice, niti z ustanovitvijo nove banke brez soglasja tožene stranke. Za veljaven prevzem dolga je namreč potreben dogovor med dolžnikom in prevzemnikom, v katerega privoli upnik (446. člen ZOR). (1)

8.Neutemeljeno je sklicevanje toženke na načelo „branch compensating deposit principle“, ki naj bi ga uporabljala sodišča tujih držav (Nemčije, Francije,...) v primerih razpada bančne mreže zaradi razpada držav, in po katerem matična banka ni odgovorna za depozite, ki so bili vloženi v korist določene podružnice, če zanje na sedežu ni kritja. V konkretnem primeru uporaba omenjenega načela, s katerim naj bi se po stališču pritožnice zapolnjevala pravna praznina, ki naj bi obstajala zato, ker konkretna izredna situacija ni zakonsko urejena, ne pride v poštev. Pravna praznina, ki bi jo bilo treba zapolniti, namreč po presoji pritožbenega sodišča ne obstoji, saj UZITUL-A v 3. alineji drugega odstavka 22.b člena, ki je bil sprejet leta 1994, torej po razpadu Jugoslavije, jasno predpisuje, da Ljubljanska banka d.d. obdrži celotne obveznosti za devize na deviznih računih in deviznih hranilnih knjižicah, za katere Republika Slovenija ni prevzela jamstva po 19. členu UZITUL – torej za tiste devize, ki so bile vložene v bančne subjekte izven teritorija RS, kakor v obravnavanem primeru. Zakonodajalec je torej ne glede na razpad nekdanje države določil, da toženka obdrži obveznosti za devize, vložene v njenih podružnicah izven RS, pri čemer te njene odgovornosti ni z ničemer pogojeval (oziroma omejeval). Tudi sicer pa okoliščina, da toženka ni dobila kritja za obveznosti podružnice v Sarajevu, ne more biti odločilna za rešitev spora tožnice in toženke, ki sta v civilnopravnem pogodbenem razmerju. Za rešitev tega spora je treba iskati pravičnostno ravnotežje med pogodbenima strankama, ob upoštevanju pozitivnega prava. Pri tem mora sodišče izhajati najprej iz vsebine pogodbenih zavez in jih v primeru konkretnega spora razlagati v skladu s temeljni načeli obligacijskega prava. Upoštevati mora tudi, da sta na obeh straneh pravno varovana interesa pogodbenih strank, dalje, da na težavnost izpolnitve vplivajo dejstva, ki prihajajo iz sfere ene ali druge stranke ter nazadnje, da je v sporu med banko (kot gospodarskim subjektom) in deponentom (kot fizično osebo), slednji šibkejša stranka. Vse navedeno pomeni, da iz razlogov, ki ne prihajajo iz sfere deponenta (tak razlog je tudi zatrjevana razlastitev LB Glavne filiale Sarajevo s strani organov Republike BIH), temu ni mogoče odrekati sodnega varstva njegove pravice oziroma te pravice celo zanikati. Takšni razlogi ne bi bili pravni, marveč politični. (2)

9.Prav tako se toženka ne more razbremeniti odgovornosti za vračilo položenih deviz s sklicevanjem na okoliščino, da je podružnica odvajala devizna sredstva centralni banki in od nje nato prejela dinarska sredstva, ki jih je plasirala v gospodarstvo republike, v kateri je delovala. Način deviznega poslovanja bank in podružnic v SFRJ ni odločilen za depozitno razmerje med tožnico in toženko, pri čemer tak način deviznega poslovanja sam po sebi tudi ne pomeni, da je bila LB Glavna filiala Sarajevo samostojna pravna oseba. Ker se pravilo iz 1040. člena ZOR nanaša na vprašanje kraja vplačil in izplačil, ne pa na vprašanje, kdo so subjekti pravnega razmerja, na njegovi podlagi ni mogoče sklepati o pravnem statusu podružnice toženke, kot zmotno meni pritožba.

10.Pritožbeno sodišče se strinja tudi s stališčem sodišča prve stopnje, da je treba vprašanje civilnopravnega razmerja, ki izhaja iz pogodbe o bančnem depozitu, ločiti od vprašanja nasledstva SFRJ, saj se slednje nanaša na vprašanje jamčevanja države za bančne vloge in so drugačne pritožbene navedbe neutemeljene.

11.Iz navedenega izhaja, da se je sodišče prve stopnje opredelilo do vseh pravno pomembnih navedb tožene stranke. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe kot celote izhaja, da se je sodišče prve stopnje seznanilo s celotnim procesnim gradivom tožene stranke ter ključne ugovore tožene stranke tudi zavrnilo. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do neposredne materialnopravne podlage ter jasno navedlo, katera vprašanja so za to zadevo pravno relevantna ter katera niso.

12.Neutemeljeno je tudi izpodbijanje dokazne ocene sodišča prve stopnje glede obstoja depozitnega razmerja med tožnico in toženko. Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje utemeljeno, že na podlagi vpogleda v fotokopijo hranilne knjižice, zaključilo, da ima tožnica na hranilni knjižici pri toženki deponirana denarna sredstva v vtoževani višini. Tožena stranka je sicer oporekala obstoju pogodbe o depozitu in trdila, da bi morala tožnica predložiti hranilno knjižico v originalu, ni pa izpodbijala verodostojnosti predloženih listin. Navedbe, da fotokopije niso ustrezen dokaz, so pavšalne in v nasprotju s pravilom proste dokazne ocene (8. člen ZPP). Neutemeljen je očitek, da se iz fotokopij strani hranilne knjižice ne vidi, da gre za strani, ki so povezane s tožničino hranilno vlogo. Iz fotokopije hranilne knjižice na list. št. A3 je razvidno, da so listi oziroma strani hranilne knjižice označeni s številko računa, ki je navedena tudi na fotokopiji začetne strani knjižice, na kateri so navedeni osebni podatki tožnice ter podatki podružnice toženke.

13.Deloma utemeljena pa je pritožba tožene stranke v obrestnem delu. Sodišče prve stopnje je zmotno štelo, da je tožeča stranka upravičena do pogodbenih obresti tudi od dne vložitve tožbe (15.7.1994) dalje. Z vložitvijo tožbe je tožnica zahtevala vračilo depozita (prekinitev pogodbenega razmerja v tem delu) pod v pogodbi navedenimi pogoji, torej vključno z obrestmi, ki so se do tega dne natekle. Kot deponent je razpolagala s pri toženi stranki položenimi sredstvi, tožena stranka pa je s plačilom prišla v zamudo, zato je od vložitve tožbe dalje dolžna plačati zamudne obresti (277. čl. ZOR). Pritožba pravilno opozarja, da sodišče prve stopnje teka zakonskih zamudnih obresti ni omejilo, čeprav bi to moralo storiti. Obresti, ki tečejo od zamude (16.7.1994) dalje, so dosegle glavnico v času veljavnosti 376. čl. OZ, ki je določal, da obresti nehajo teči, ko vsota zapadlih, pa ne plačanih obresti doseže glavnico. OZ-A (Ur. list RS 40/2007) je z dnem 22.5.2007 sicer odpravil omejitev teka zamudnih obresti (črtal 376. čl. OZ), vendar obresti, ki so že nehale teči, ne morejo začeti teči znova, ker novela ne določa retroaktivne veljavnosti. Glede teka zamudnih obresti se OZ uporablja tudi za razmerja, nastala pred njegovo uveljavitvijo (odločba ustavnega sodišča Republike Slovenije U-I-300/04). Ker so zakonske zamudne obresti od zneska 22.214,56 EUR do uveljavitve OZ (1. 1. 2002) že presegle glavnico, je pritožbeno sodišče njihov tek omejilo na čas do 31.12.2001. 14.Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v obrestnem delu 2. točke izreka spremenilo tako, da pogodbene obresti tečejo od prisojene glavnice od 28. 1. 1992 do 15. 7. 1994, zakonske zamudne obresti pa od 16. 7. 1994 do 31. 12. 2001 (358. člena ZPP). V preostalem delu je pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15.Ker je tožena stranka uspela le deloma v obrestnem delu, ni pa uspela glede glavne stvari, ki je merilo za uspeh, pritožbeno sodišče ni posegalo v stroškovno odločitev sodišča prve stopnje, po kateri je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki vse njene pravdne stroške. Iz istega razloga je pritožbeno sodišče tudi odločilo, da tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (tretji odstavek 154. člena ZPP).

(1) Primerjaj sodbo VS RS II Ips 490/1997 z dne 21. 1. 1999. (2) Primerjaj VSL sodba I Cp 2677/2011 z dne 5. 10. 2011.