Jedro

V premoženjskem sporu z nedenarnim zahtevkom se vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presoja po razmerju med tistim njegovim delom, ki je sporen v revizijskem postopku in tožbenim zahtevkom, torej v deležu, izraženem v ulomku ali odstotkih od ocenjene vrednosti spornega predmeta.

Izrek

Predlog se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženki naložilo, da tožnici plača 22.214,56 EUR s pripadki. Sodišče je presodilo, da toženka (matična družba) odgovarja za obveznosti podružnice, ki jo je sama ustanovila in pri kateri je tožnica deponirala devizna sredstva.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke glede obresti delno ugodilo, sicer pa je pritožbo o glavni stvari zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožena stranka predlog za dopustitev revizije, v katerem predlaga, da se dopusti revizija glede naslednjih vprašanj: - ali je sodišče zmotno uporabilo pravo, ko je odločilo, da se uporablja slovensko pravo in da je pristojno slovensko sodišče (po sedežu toženke, čeprav gre za razmerje, sklenjeno z banko v Sarajevu); - ali je sodišče zmotno uporabilo pravo, ko je v zvezi s preoblikovanjem LB Osnovne banke Sarajevo v LB Glavno filijalo Sarajevo ugodilo tožbenemu zahtevku zgolj na podlagi formalne registracije te banke kot podružnice toženke, ne da bi upoštevalo naravo deviznih vlog, da postopek sanacije LB Glavne filijale Sarajevo ni bil dokončan, da prenos sredstev, pravic in obveznosti na toženko ni bil izveden, podpis in sprejem Sporazuma o vprašanjih nasledstva ter ukrepe BiH ob razpadu SFRJ in vojni, vključno s preoblikovanjem LB Glavne filijale Sarajevo v Ljubljansko banko d. d. Sarajevo leta 1993 s strani BiH, pri čemer so delnice novo oblikovane Ljubljanske banke d. d. Sarajevo po odločitvi države BiH pripadle BiH, zaradi česar vsega je bilo onemogočeno poslovanje LB Glavne filijale Sarajevo in kakršenkoli vpliv toženke nanjo; - ali je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo s tem, ko ni upoštevalo sklicevanja toženke na načelo „branch compensating deposit principle“, po katerem matična banka odgovarja za obveznosti podružnice le, če je za deponirana sredstva v podružnici prejela kritje v matični banki, kot tudi ne določbe 1040. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) o tem, da je hranilna vloga razmerje med deponentom in enoto banke, pri kateri je bila vloga odprta; - ali je sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka in zmotno uporabilo pravo, ko je že na podlagi vpogleda v fotokopijo hranilne knjižice zaključilo, da ima tožeča stranka na hranilni knjižici pri toženi stranki deponirana denarna sredstva v vtoževani višini in da se tožena stranka ne more sklicevati na dejstvo, da sodba sodišča prve stopnje nima ustrezne dokazne podlage, ker tožeča stranka ni predložila hranilni knjižic v izvirniku, čeprav je tožena stranka to ugovarjala in predlagala.

4. Predlog ni utemeljen.

5. Ker pogoji za dopustitev revizije iz prvega odstavka 367. a člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) niso podani, je Vrhovno sodišče predlog zavrnilo (drugi odstavek 367. c člena ZPP). Vrhovno sodišče je stališča v zvezi z izpostavljenimi vprašanji že zavzelo v več odločbah (primerjaj II Ips 49/2012 z dne 21. 3. 2013, II Ips 79/2012 z dne 17. 1. 2013, II Ips 307/2011 z dne 5. 4. 2012, II Ips 490/1997 z dne 21. 1. 1999), izpodbijana sodba pa od njih ne odstopa.