Jedro

Iz upravnih spisov, konkretno iz dopisa tržnega inšpektorja davčnemu organu in iz zapisa datoteke, ki jo je inšpektor posredoval na strežnik DURS, sledi, da je Tržni inšpektorat kot izdajatelj plačilnega naloga dne 10. 1. 2013 pri davčnem organu (prvič) predlagal prisilno izterjavo globe po nalogu. Pri tem predlogu gre za dejanje organa, pristojnega za postopek o prekršku, ki nedvomno meri na izvršitev tožniku za prekršek izrečene sankcije. S tem so izpolnjeni pogoji za to, da se zastaranje, ki je v teku, pretrga. Obveščanje kršitelja oziroma zavezanca za globo o dejanju, ki pretrga zastaranje, se po določbah 44. člena ZP-1 ne zahteva.

Drugostopenjski organ ima pooblastilo za spremembo izpodbijanega sklepa o davčni izvršbi v 251. členu ZUP. Tožnik zato ne more uspešno ugovarjati, da je drugostopenjski organ prekoračil svoja pooblastila ter neupravičeno popravil opravilno številko in datum izvršljivosti izvršilnega naslova.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške upravnega spora.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je Carinski urad Murska Sobota zoper tožnika na podlagi plačilnega naloga št. 0613-2895/2008-1 z dne 3. 12. 2008, ki ga je izdal Tržni inšpektorat Republike Slovenije in je postal izvršljiv 23. 3. 2011, začel davčno izvršbo zaradi plačila globe v znesku 12.500 EUR in stroškov izdaje sklepa v nadaljnjem znesku 25 EUR. V obrazložitvi se sklicuje na relevantna določila Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2).

Ministrstvo za finance kot drugostopni davčni organ je s svojo odločbo št. DT 499-23-229/2013-2 z dne 13. 11. 2013 izpodbijani sklep v izreku spremenil v navedbi izvršilnega naslova, katerega številka se pravilno glasi 0613-2895/2008-1-11032 ter datuma izvršljivosti 4. 3. 2011, v preostalem delu pa je sklep potrdil in pritožbo zavrnil. V obrazložitvi drugostopni organ ugotavlja, da izpodbijani sklep vsebuje vse sestavine, ki jih določa 151. člen ZDavP-2. Pomanjkljivo je naveden le izvršilni naslov, ki se zato popravi oziroma spremeni tako kot je razvidno iz izreka sklepa. Nepravilno je naveden tudi datum izvršljivosti, kar pa ne vpliva na zakonitost sklepa, saj je bil ob izdaji sklepa izvršilni naslov že izvršljiv.

Glede ugovora zastaranja se sklicuje na 44. člen Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1). Pojasnjuje, da zastaranje pretrga vsako dejanje organa, pristojnega za postopek o prekršku ali za izvršitev, ki meri na izvršitev sankcije. Po vsakem takem pretrganju začne zastaranje teči znova, pri čemer se sankcije ne sme začeti izvrševati po poteku štirih let od dneva, ko je odločba, s katero je bila sankcija izrečena, postala pravnomočna. Ugotavlja, da v zadevi ni sporno, da se je sankcija začela izvrševati z dnem izdaje izpodbijanega sklepa, torej 17. 4. 2013. Plačilni nalog je postal pravnomočen 4. 2. 2011. Nesporno je, da je v navedenem obdobju poteklo več kot dve leti. Kljub temu pa zastaralni rok ni potekel, saj je bil tek tega roka pretrgan. Tako je znotraj dveletnega zastaralnega roka predlagatelj izvršbe, to je Tržni inšpektorat RS, pri izvršilnem organu vložil predlog za izvršbo, kar je storil 10. 1. 2013. Izvršilni organ je za pritožnika sestavil opomin pred izvršbo 21. 1. 2013, na katerega je pritožnik odgovoril, njegov odgovor pa je izvršilni organ prejel 5. 2. 2013. Pritožnik je bil tako v roku dveh let od pravnomočnosti izvršilnega naslova obveščen o dejanju, ki pretrga zastaranje v zadevi. Zato do zastaranja v navedeni zadevi ni prišlo.

Tožnik se s tako odločitvijo davčnega organa ne strinja, saj meni, da je nepravilna in nezakonita. V zvezi s plačilnim nalogom po datumu, ko je ta postal pravnomočen, je prejel le opomin pred izvršbo, zoper katerega je ugovarjal tudi zaradi zastaranja izvršitve sankcije. O predaji zadeve davčnemu organu v izvrševanje, tržni inšpektorat tožnika ni obvestil, tako da s tem dejanjem ni bil seznanjen. Zato se do njega tudi ni mogel opredeliti. Po stališču, ki ga je zavzelo Vrhovno sodišče v zadevi IV Ips 77/2011, zgolj predaja dokumentacije enega organa drugemu ne more predstavljati dejanja, ki bi pretrgalo zastaranje. Gre le za predodelitev, ki nima ne materialnih ne procesnih učinkov na postopek izterjave. Z upoštevanjem odločbe Ustavnega sodišča Up 762/03 lahko zastaranje pretrga samo dejanje organa, o katerem je bil posameznik obveščen. Tudi izdaja opomina pred izvršbo po mnenju tožnika ni dejanje, ki bi merilo na izvršitev sankcije. Gre le za opozorilo dolžniku, da nekaj dolguje. In ker ne ZP-1 ne ZDavP-2 ne urejata instituta opomina pred izvršbo, je treba uporabiti določbe Obligacijskega zakonika, po katerih za pretrganje zastaranja ne zadostuje, da upnik pisno ali ustno zahteva od dolžnika, da izpolni obveznost. Drugačna razlaga bi bila v neskladju s 153. členom Ustave, posledično pa bi bilo z njo poseženo tudi v dolžnikovo lastninsko pravico iz 33. člena Ustave. Kljub temu pa tožnik ponovno poudarja, da je izvršitev sankcije v konkretnem primeru zastarala že pred prejemom opomina pred izvršbo. Zato je potrebno sklep o izvršbi odpraviti in davčno izvršbo ustaviti, tožeči stranki pa plačano globo in stroške izvršbe vrniti na njegov račun.

Odločba druge stopnje pa je po mnenju tožnika nezakonita zato, ker je organ druge stopnje s tem, ko je spremenil odločbo (pravilno: sklep) prve stopnje, prekoračil svoja pooblastila ter s tem ravnal v nasprotju z lastnimi navedbami, po katerih davčni organ ni pristojen za ugotavljanje in preverjanje izvršljivosti odločb, ki so jih izdali drugi organi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih ter predlaga zavrnitev tožbe. Navaja, da je zastaranje kot pravni institut posledica dveh okoliščin, in sicer volje pravnega subjekta, da pravica, dolžnost ali pravno razmerje preneha in poteka časa, v katerem pravni subjekt navedenega ne izvršuje ali uveljavlja. Zato ni potrebno, da bi bil dolžnik o dejanju, ki pretrga zastaranje, obveščen, prav tako pa tega ne zahteva ZP-1. Sicer pa si je težko predstavljati, kakšen namen naj bi imel predlog za izvršbo, če ne tega, da se globa izterja. Zato je izpodbijani sklep, izdan dne 17. 4. 2013, pravočasen.

Tožba ni utemeljena.

Po pregledu spisov in izpodbijanega sklepa sodišče sodi, da je izpodbijani sklep zakonit in pravilen iz vseh razlogov, ki jih navajata že davčna organa in na katere se sodišče, da ne bi prišlo do ponavljanja, po pooblastilu iz drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sklicuje.

Pravnomočnost plačilnega naloga (ta je nastopila 4.2. 2011) ni sporna, izhaja pa tudi iz podatkov upravnih spisov. Iz upravnih spisov, konkretno iz dopisa Tržnega inšpektorata davčnemu organu in iz zapisa datoteke, ki je bila s strani inšpektorata posredovana na strežnik DURS, pa tudi sledi, in temu tožnik ne ugovarja, da je Tržni inšpektorat kot izdajatelj plačilnega naloga dne 10.1.2013 (prvič) predlagal pri davčnem organu prisilno izterjavo globe po nalogu. Pri predlogu gre torej za dejanje organa, pristojnega za postopek o prekršku, ki nedvomno (že po nazivu) meri na izvršitev sankcije, ki je bila tožniku izrečena za prekršek. S tem pa so tudi po presoji sodišča izpolnjeni pogoji za to, da se zastaranje, ki je v teku, pretrga, kot to določa tretji odstavek 44. člena ZP-1, na katerega se pravilno sklicuje že drugostopni organ v svoji odločbi. Dejanje organa je lahko vsakršno, da le meri na izvršitev tistega, kar se nalaga v izvršilnem naslovu. Obveščanje kršitelja oziroma zavezanca za globo o dejanju, ki pretrga zastaranje, pa se po določbah 44. člena ZP-1 ne zahteva. Zato tožnik ne more biti uspešen z ugovori, po katerih organ ni storil nobenega dejanja, ki bi merilo na izvršitev sankcije, in tudi ne z ugovorom, da bi moral imeti kot tisti, na katerega se predlog oziroma dejanje nanaša, možnost, da se seznani z njegovo vsebino.

Uspeti pa tudi ne more z ugovorom, da je drugačna razlaga oziroma uporaba zakona od tiste, ki jo ponuja, nepravilna oziroma celo neustavna. Določbe ZP-1 so v pogledu pretrganja zastaranja dovolj jasne in zato ni podlage za njihovo (drugačno) razlago. Še zlasti ni mogoče, glede na predmet urejanja, ki je javnopravne narave, pri njihovi uporabi upoštevati določb OZ, ki se nanašajo na civilnopravna razmerja. Upoštevati tudi ni mogoče odločbe Vrhovnega sodišča IV Ips 77/2011, na katero se sklicuje tožnik v tožbi, saj predlog za prisilno izterjavo nikakor ne predstavlja le „predaje dokumentacije enega organa drugemu“ in s tem dejanja, ki bi bilo analogno „predodelitvi spisa drugi sodnici“, ki se obravnava v citirani sodbi. Neustrezno pa je tudi tožnikovo sklicevanje na odločbo Ustavnega sodišča Up 762/03, saj pri dejanju, ki pretrga zastaranje, ne gre za končno odločitev, s katero mora biti posameznik še pred potekom (absolutnega) zastaralnega roka seznanjen (tudi) po vsebini, in torej ne gre za situacijo, s katero se ukvarja Ustavno sodišče v navedeni odločbi. Pač pa iz navedene odločbe Ustavnega sodišča povsem jasno sledi, da ima zakonodajalec pri urejanju zastaranja sorazmerno široko polje presoje. To pa pomeni, da je lahko (tudi) pretrganje zastaranja v ZP-1 urejeno drugače, kot v drugih predpisih (npr. ZDavP-2 oziroma OZ) ter da zaradi tega, ker je ureditev drugačna, in pri tem po presoji sodišča utemeljeno prilagojena vrsti oziroma naravi prekrškovnega postopka, še ni poseženo v tožnikove ustavne pravice.

Izdaja opomina pred izvršbo za odločitev v zadevi ni pomembna. Zato sodišče tožbenih navedb v tej zvezi ni presojalo. Za spremembo izpodbijanega sklepa pa ima drugostopni organ pooblastilo v 251. členu ZUP, na katerega se pravilno sklicuje v obrazložitvi odločbe. Tožnik zato ne more uspešno ugovarjati, da je pri izdaji odločbe prekoračil svoja pooblastila in neupravičeno popravil opravilno številko in datum izvršljivosti izvršilnega naslova.

Ker je torej po povedanem izpodbijani sklep pravilen in zakonit, tožbene navedbe pa neutemeljene, je sodišče tožbo na podlagi določb 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo. S tem ko je sodišče zavrnilo tožbo, pa tudi ni podlage za zahtevano povrnitev škode, ki jo tožnik uveljavlja v tožbi.

Odločitev o stroških temelji na določbah četrtega odstavka 25. člena ZUS-1. Glede na nesporne dejanske okoliščine, ki so podlaga za odločitev, je sodišče na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo v zadevi brez glavne obravnave.