Jedro

Ker je tožnik s svojim ravnanjem - najprej z obrazloženim izostajanjem z obravnav in vztrajanjem pri sojenju v njegovi navzočnosti, nato z opustitvijo sporočila o spremembi prebivališča – povzročil zastoj v postopku, sodišču pa ni mogoče očitati, da na njegovo ravnanje ni odgovorilo v skladu z zakonskimi pristojnostmi, mora morebiti nastale posledice dolgotrajnega postopka pripisati sebi.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine v skupnem znesku 11,500.000 SIT in tožniku naložilo povrnitev toženkinih stroškov postopka.

2. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo. Zavzelo je stališče, da je sodnik pri odločanju o preložitvi obravnav zaradi tožnikove nenavzočnosti ravnal v okviru polja presoje, ki mu je bilo dano s tretjim odstavkom 307. člena Zakona o kazenskem postopku in mu zato ni mogoče očitati, da ne bi bil opravil funkcije sojenja, zamudo v letih 2001 in 2002 pa je povzročil tožnik, ker je do preklica obravnav prišlo zaradi neuspešnega vročanja vabila na naslov, s katerega se je med postopkom odselil. 3. Tožnik v reviziji uveljavlja razlog zmotne uporabe materialnega prava. Trdi, da je s 16. členom Zakona o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (v nadaljevanju ZVPSBNO) vzpostavljena objektivna odškodninska odgovornost države za škodo, povzročeno zaradi kršitve navedene pravice. Ker je bil kazenski postopek, ki je tekel zoper tožnika osem let, šest mesecev in štiri dni, nerazumno dolg, je bila tožniku kršena pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Za obstoj kršitve ni pomembno, kdo je kriv za dolgotrajni postopek. Poleg tega je imelo sodišče možnost uporabiti ukrepe za zagotovitev tožnikove navzočnosti v kazenskem postopku. Če je menilo, da je tožnik zavlačeval postopek, bi moralo ustrezno in odločno ukrepati takoj (in ne po petih letih) ter postaviti izvedenca, ki bi podal mnenje o njegovi zmožnosti za sodelovanje na obravnavi.

4. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Sodišče druge stopnje je pri presoji o nedopustnosti toženkinega ravnanja kot eni od predpostavk odškodninske odgovornosti upoštevalo odločbo Ustavnega sodišča U-I-207/08, Up-2168/08 z dne 18. 3. 2010 (Ur. l. RS, št. 30/2010) in to presojo opravilo na podlagi meril za ugotovitev kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, določenih v 4. členu ZVPSBNO. Odločitev o neobstoju navedene predpostavke temelji na ugotovitvah, (1) da je kazenski postopek od vložitve zahteve za preiskavo v letu 1993 do izdaje zavrnilne sodbe zaradi umika obtožnice v letu 2002 trajal osem let, šest mesecev in štiri dni, (2) da je bilo med februarjem 1996 in septembrom 2001 razpisanih več obravnav, v zvezi s katerimi je tožnik vsakokrat, ob predložitvi medicinske dokumentacije zatrjeval, da ni sposoben za obravnavo, in predlagal preložitev za nedoločen čas ter izvedbo obravnave v njegovi navzočnosti, (3) da je opravičilo s predložitvijo medicinske dokumentacije opravičljiv razlog za izostanek z obravnave, (4) da je sodišče pri odločanju o upoštevanju tožnikovih opravičil ravnalo v okviru pristojnosti, ki mu jih je dajal zakon o kazenskem postopku, (4) da sta bili v letih 2001 in 2002 dve obravnavi preklicani zaradi neuspešne vročitve vabila tožniku, ker tožnik ni sporočil spremembe naslova. Na podlagi teh ugotovitev je zavzelo stališče, da sodišču ni mogoče očitati, da ni opravilo funkcije sojenja.

7. Očitek zmotne uporabe materialnega prava ni utemeljen. Revidentovo stališče, da ravnanje stranke oziroma njen prispevek k trajanju postopka ni pomembno pri presoji, ali je podana podlaga odškodninske odgovornosti države zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Gre za eno od izrecno naštetih okoliščin, ki se v skladu s 4. členom ZVPSBNO upoštevajo pri presoji, ali gre za kršitev. Navedeno še tembolj velja za primere, ko je do podaljšanja postopka prišlo zaradi strankine zlorabe procesnih pravic.

8. Kljub dejstvu, da je zoper tožnika tekel kazenski postopek, ki sam po sebi predstavlja večje breme od drugih vrst postopkov in v katerem od obdolženca ni mogoče pričakovati, da bo aktivno sodeloval, je pravilno stališče izpodbijane sodbe, da razloga za zastoj v postopku in s tem za njegovo dolgo trajanje ni mogoče pripisati toženki. Tožnik je bil tisti, ki je s svojim ravnanjem povzročil zastoj v postopku, najprej z obrazloženim izostajanjem z obravnav in vztrajanjem pri sojenju v njegovi navzočnosti, nato z opustitvijo sporočila o spremembi prebivališča. Ker sodišču ni mogoče očitati, da na tožnikovo ravnanje ni odgovorilo v skladu z zakonskimi pristojnostmi,(1) mora tožnik morebiti nastale posledice dolgotrajnega postopka pripisati sebi.

9. Ker revizijski razlog ni podan, je Vrhovno sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP). Ker revident ni uspel, je dolžan sam nositi svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP).

Op. št. (1): Drugih trditev, s katerimi bi utemeljeval nedopustnost toženkinega ravnanja, tožnik ni podal.