Jedro

Pri določanju obsega pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja oziroma pravice do sojenja v razumnem roku je treba upoštevati, da je „razumen rok“ relativna doba: odločitev o (ne)kršitvi pravice ni odvisna le od ugotovljenega (objektivnega) trajanja postopka, pač pa od okoliščin vsakega konkretnega primera.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki odškodnino v višini 41.729,26 EUR (prej 10.000.000,00 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje do plačila ter pravdne stroške s pripadajočimi obrestmi (I. točka izreka sodbe). V II. točki izreka sodbe je odločilo, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti njene pravdne stroške v znesku 4.132,15 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper navedeno odločitev je vložil pritožbo tožnik iz vseh pritožbenih razlogov navedenih v 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl., v nadaljevanju ZPP) in zaradi kršitve Ustave RS. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo pa spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, drugemu sodniku. Opozarja, da je zatrjeval in dokazal protipravno ravnanje državnih organov, za katero odgovarja toženka. Protipravno ravnanje je v tem, da je kazenski postopek tekel nesorazmerno dolgo. Že pritožbeno sodišče je v tej zadevi v sodbi in sklepu z dne 30. 05. 2007 navedlo, da je tek kazenskega postopka v trajanju osem let, šest mesecev in štiri dni nerazumno dolg in da je zato prišlo do kršitve tožnikove pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Glede škode je tožnik zatrjeval dve obliki škode, in sicer je zahteval odškodnino iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti ter zaradi kršitve osebnostnih pravic. Med osebnostne pravice spada tudi pravica do duševne integritete. V kazenski zadevi je bil podan zaradi protipravnega ravnanja državnega organa napad na človekova čustva, poseglo se je v tožnikovo notranje življenje, v duševno integriteto, kar se je odražalo kot jeza, strah, žalost, stres, občutek manjvrednosti. Sodišče je tako v nasprotju s trditveno podlago razpravljalo o sojenju oziroma o pravici do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Sodišče se ni niti z eno samo besedo opredelilo do tožnikove pravice do duševne integritete, niti se ni ukvarjalo z duševnimi bolečinami zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Gre za pravno priznano škodo v času veljavnosti Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 29/78 in nasl., v nadaljevanju ZOR), pri čemer se šele po Zakonu o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odločanja (Ur. l. RS, št. 49/06 in nasl., v nadaljevanju ZVPSBNO) priznavajo duševne bolečine zaradi nepremoženjske škode, povzročene zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Sodišče zaradi napačnega materialnopravnega stališča ni postavilo izvedenca medicinske stroke, ki bi pojasnil, kakšno škodo je utrpel tožnik oziroma kako je tožnik dojemal dolgotrajni kazenski postopek in ali je ta škoda v vzročni zvezi z dolgotrajnim postopkom. Sodišče meša dva elementa odškodninske odgovornosti, in sicer element protipravnosti in element škode. Vprašanje kršitve ustavne pravice iz 23. člena Ustave RS je vprašanje obstoja protipravnosti ravnanja tožene stranke. Gre za vprašanje, ki je ločeno od vprašanja obstoja škode. Že pred sprejetjem ZVPSBNO je bila podana protipravnost ravnanja, če sodišče ni odločalo brez nepotrebnega odlašanja. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

Tožena stranka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

V tej zadevi tožnik zahteva odškodnino zaradi kršitve ustavne pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (23. člen Ustave RS).

Po izdaji izpodbijane sodbe in po vložitvi pritožbe tožnika je Ustavno sodišče Republike Slovenije z odločbo št. U-I-207/08, Up-2168/08 z dne 18. 03. 2010 (Ur. l. RS, št. 30/10) ugotovilo, da je prehodna ureditev po 25. členu ZVPSBNO v neskladju s 4. odstavkom 15. člena Ustave v zvezi s 1. odstavkom 23. člena Ustave, kolikor ne ureja tudi položaja oškodovancev, katerim je kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja prenehala pred 01. 01. 2007, pa do takrat niso vložili zahteve za pravično zadoščenje na mednarodno sodišče. Na podlagi 2. odstavka 40. člena Zakona o ustavnem sodišču je določilo tudi način izvršitve odločbe. Po njem morajo sodišča do odprave ugotovljenega neskladja v pravdnih postopkih zaradi plačila denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo kot posledico domnevne kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, tudi za to skupino oškodovancev, med katere sodi tudi tožnik, glede meril za ugotovitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja ter glede višine in določitve pravičnega zadoščenja, uporabljati ustrezne določbe ZVPSBNO. Upoštevaje navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da mora v tej zadevi odločati ob uporabi ustreznih določb ZVPSBNO.

Pri določanju obsega pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (1. odstavek 23. člena Ustave RS) oziroma pravice do sojenja v razumnem roku (1. odstavek 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin Sveta Evrope, v nadaljevanju EKČP) je treba upoštevati, da je „razumen rok“ relativna doba: odločitev o (ne)kršitvi pravice ni odvisna le od ugotovljenega trajanja postopka, pač pa od okoliščin vsakega konkretnega primera (dr. Aleš Galič: Ustavno civilno procesno pravo, GV založba, Ljubljana 2004, str. 342). EKČP namreč poudarja, da je presoja trajanja sodnega postopka pogojena z okoliščinami posameznega primera in kriteriji, kot so zapletenost zadeve, ravnanje državnih oblasti, ravnanje stranke ter pomen zadeve za stranko. Tem kriterijem je sledil tudi zakonodajalec, ko je v 4. členu ZVPSBNO opredelil merila za presojo kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.

Glede na to, da sodišče prve stopnje, ki je tožbeni zahtevek zavrnilo med drugim tudi zato, ker je ugotovilo, da ni podano protipravno ravnanje države, ni uporabilo določb ZVPSBNO, je pritožbeno sodišče preizkusilo, ali je presoja sodišča prve stopnje o neobstoju protipravnega ravnanja skladna s sodno prakso ESČP oziroma ali je tudi ob upoštevanju meril iz 4. člena ZVPSBNO zaključek sodišča prve stopnje, da ni podano protipravno ravnanje, pravilen.

Iz neizpodbijanih dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje o poteku kazenskega postopka opr. št. K 293/95, ki je tekel proti tožniku pred Okrožnim sodiščem v Murski Soboti, izhaja: da je bila 23. 11. 1993 vložena zahteva za preiskavo; da je bil 06. 06. 1994 izdan sklep o uvedbi preiskave; da je 07. 06. 1995 postala pravnomočna obtožnica zoper tožnika; da je bila za 07. 02. 1996 razpisana glavna obravnava, ki je bila nato preložena zaradi opravičila tožnika, da ni zdravstveno sposoben za zaslišanje na glavni obravnavi; da je v letih od 1996 do 2000 sodišče razpisalo več obravnav, ki jih je preložilo na prošnjo tožnika, ki je utemeljeval in dokazoval, da ni zdravniško sposoben za zaslišanje pred sodiščem; da je bila 10. 09. 2001 opravljena glavna obravnava, na kateri je bil postavljen izvedenec, da preveri tožnikovo zdravstveno stanje oziroma opravičenost njegovih opravičil za izostanek iz glavne obravnave, izkazalo se je, da je tožnik sposoben za udeležbo na glavni obravnavi; da sta bili glavni obravnavi določeni za dne 19. 11. 2001 in 30. 01. 2002 preklicani, ker tožniku nista bili uspešno vročeni vabili – vzrok za neuspešno vročanje je bilo dejstvo, da je tožnik spremenil naslov bivanja, ki pa ga ni sporočil sodišču; dne 15. 05. 2002 je bila potem, ko je bilo tožniku uspešno vročeno vabilo in ko sta tako tožnik kot njegov zagovornik predlagala sojenje v nenavzočnosti, glavna obravnava opravljena v nenavzočnosti tožnika, pri čemer je prišlo do nove preložitve obravnave, ker sta predstavnik obtožbe in zagovornik tožnika predlagala zaslišanje še dveh prič, dne 11. 11. 2002 je bil kazenski postopek končan zaradi umika obtožnice.

Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je obravnavani kazenski postopek, kot pravilno opozarja pritožba, trajal osem let, šest mesecev in štiri dni. Vendar objektivno trajanje postopka še ne utemeljuje sklepa o protipravnem ravnanju državnih organov. Po oceni pritožbenega sodišča je treba pri presoji trajanja obravnavanega kazenskega postopka upoštevati, da se je tožnik v obdobju od 07. 02. 1996, ko je bila prvič razpisana glavna obravnava, do glavne obravnave 10. 09. 2001, ves čas opravičeval, da zaradi slabega zdravstvenega stanja ni sposoben udeležbe na glavni obravnavi. V zvezi z opravičili tožnika, na podlagi katerih je kazensko sodišče prelagalo razpisane glavne obravnave, je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je opravičilo s predloženo zdravstveno dokumentacijo opravičljiv izostanek iz naroka, kar pomeni, da kazensko sodišče zaradi opravičljivega izostanka obdolženca glavne obravnave ni moglo opraviti. Iz takšnih, neizpodbijanih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da so bila tožnikova opravičila utemeljena (tožnik v trditveni podlagi tožbe ni niti navajal, da niso bila utemeljena) in da torej niso bila zgolj način obrambe, usmerjen v zavlačevanje kazenskega postopka. Glede na navedeno pa kazenskemu sodišču ni moč očitati, da je neutemeljeno prelagalo razpisane glavne obravnave in da ni opravilo svoje funkcije sojenja. Zastoja v obdobju od februarja 1996 do septembra 2001, ki je sicer bil edini bistven zastoj v postopku, tako ni mogoče šteti v breme toženke.

Prav tako ni mogoče pripisati ravnanju države zamude v postopku, do katere je prišlo po 10. 09. 2001 zaradi preklica dveh razpisanih obravnav. Kot izhaja iz neizpodbijanih ugotovitev sodišča prve stopnje, je namreč kazensko sodišče obravnavi preklicalo zato, ker tožniku ni bilo mogoče uspešno vročiti vabil, pri čemer je bil vzrok za neuspešno vročanje dejstvo, da tožnik sodišču ni sporočil spremenjenega naslova bivanja. Kvečjemu tožniku gre torej očitek, da je s svojim ravnanjem povzročil obravnavano zamudo pri sojenju. Zastoja, do katerega je prišlo, ker sta na glavni obravnavi, ki je bila maja 2002, tako predstavnik obtožbe kot tudi obramba predlagala nove dokaze, ni mogoče šteti v breme niti tožniku niti toženki.

Nadalje toženki ni mogoče očitati, da je sojenje trajalo nerazumno dolgo zato, ker se kazensko sodišče do leta 2002 ni odločilo, da bo tožniku sodilo v nenavzočnosti. Zakon o kazenskem postopku (Ur. l. RS, št. 63/94 in nasl., v nadaljevanju ZKP) sicer daje možnost, da sodišče, pod pogoji iz 3. odstavka 307. člena, sodi obtožencu v nenavzočnosti. Vendar pa kazensko sodišče v postopku, ki je tekel zoper tožnika, utemeljeno do leta 2002 možnosti iz 307. člena ZKP ni izkoristilo, glede na to, da je, kot izhaja iz neizpodbijanih ugotovitev sodišča prve stopnje, zagovornik tožnika v kazenskem postopku praktično vse do leta 2002 vztrajal pri tem, da se glavna obravnava ne opravi, če pa se že opravi, naj bo na njej tožnik prisoten. V zvezi s tem pritožbeno sodišče še dodaja, da ZKP ne določa oziroma zapoveduje, da mora sodnik/senat, ki vodi kazenski postopek, v primeru, ko so izpolnjeni zakonski pogoji za sojenje v nenavzočnosti, izvesti glavno obravnavo v obdolženčevi nenavzočnosti, ampak določa, da sme odločiti, da se obravnava opravi v obtoženčevi nenavzočnosti. Odločitev o sojenju v nenavzočnosti je tako, tudi ko so podani vsi zakonski pogoji iz 307. člena ZKP, v prosti presoji sodnika. Zato pritožbeno sodišče meni, da kazenskemu sodišču, ki se za možnost sojenja v nenavzočnosti ne odloči, ni mogoče očitati, da ni opravilo svoje funkcije sojenja oziroma neizkoriščena možnost sojenja v nenavzočnosti, ki ima sicer (ponavadi) za posledico daljše trajanje kazenskega postopka, ne gre v breme države.

Glede na navedene okoliščine, iz katerih ne izhaja, da je prišlo do zamud pri sodnem odločanju zaradi neprimernega postopanja kazenskega sodišča ter upoštevaje dejstvo, da je tudi tožnik prispeval k daljšemu trajanju postopka, pritožbeno sodišče zaključuje, da tožniku v obravnavanem kazenskem postopka ni bila kršena pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Na pravilnost navedenega zaključka ne more vplivati dejstvo, da je kazenski postopek že po naravi stvari pomemben za obdolženca. Zapletenost zadeve v konkretnem primeru ni bil razlog za zastoj postopka, zato za presojo protipravnosti ravnanja države ni odločilen. Ocena sodišča prve stopnje, da ni podana predpostavka protipravnosti ravnanja, ki jo za odškodninsko odgovornost države predpisuje 26. člen Ustave RS, je tako pravilna.

Pritožnik napada tudi presojo sodišča prve stopnje v zvezi s škodo. Ker ni protipravnega ravnanja tožene stranke oz. njenega organa, se glede obstoja oz. nastanka škode ni potrebno opredeljevati. V primeru odškodninske odgovornosti morajo biti namreč vsi elementi odškodninske odgovornosti, ki jih citira že sodišče prve stopnje (nedopustno oz. protipravno ravnanje, odgovornost, škoda in vzročna zveza), podani kumulativno. Že če manjka eden od njih, odškodninske odgovornosti ni, zato je odškodninski zahtevek utemeljeno zavrnjen.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (165. člen ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP).