Jedro

Domet pravil o pristojnosti Uredbe Bruselj IIa je različen in je odvisen od besedila posameznega člena. Besedilo člena 10 Uredbe Bruselj IIa v zvezi s pristojnostjo v primeru odvzema otroka določa, da pri neupravičeni premestitvi ali zadržanju otroka sodišča države članice, v kateri je otrok običajno prebival neposredno pred neupravičeno premestitvijo ali zadržanjem, obdržijo svojo pristojnost, vendar se ta pristojnost prenese na sodišče druge države članice v trenutku, ko otrok v drugi državi članici pridobil običajno prebivališče in je poleg tega izpolnjen eden od alternativnih pogojev iz navedenega člena 10. Merila, ki so v tej določbi uporabljena za dodelitev pristojnosti v primeru odvzema otroka se torej nanašajo na položaj, ki je omejen na ozemlje držav članic. Pristojnost se torej načeloma dodeli sodiščem države članice, v kateri je otrok običajno prebival, preden je bil neopravičeno premeščen v drugo državo članico ali tam zadržan, s pridržkom, da se ta pristojnost pod nekaterimi pogoji lahko prenese na sodišče države članice, v kateri je otrok po neopravičeni premestitvi ali zadržanju pridobil novo običajno prebivališče. Okoliščina, da je v navedenem členu uporabljen izraz država članica in ne izraza država ali tretja država in da je dodelitev pristojnosti pogojena s trenutnim ali prejšnjim običajnim prebivališčem v državi članici, pri čemer ni določena možnost pridobitve običajnega prebivališča v tretji državi, prav tako pomeni, da ta člen ureja le pristojnost v primeru odvzema otroka med državami članicami. Tudi člen 20 Uredbe Bruselj IIa veže pristojnost na ozemlje držav članic.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sklep se v izpodbijanem delu spremeni tako, da se 2. točka izreka razveljavi in se predlog za izdajo začasne odredbe z dne 19. 1. 2022 zavrže.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predloga predlagatelja za izdajo začasne odredbe z dne 21. 1. 2021 (1. točka izreka) ter z dne 19. 1. 2022 (2. točka izreka).

2. Predlagatelj vlaga pritožbo zoper 2. točko izreka izpodbijanega sklepa. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter izpodbijani sklep spremeni tako, da ugodi predlogu za izdajo začasne odredbe, oziroma podredno, da sklep v izpodbijanem delu razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Opozarja, da dejstvo, da je nasprotna udeleženka z otrokoma živela pri rejniški družini, še ne pomeni neizpodbitne domneve, da na škodo otrok ni mogla storiti kaznivega dejanja zanemarjanja mladoletne osebe in surovega ravnanja. Sodišče prve stopnje bi moralo od tožilstva pridobiti zoper nasprotno udeleženko vloženo kazensko ovadbo s prilogami in šele po proučitvi teh dokazov odločiti o predlogu za izdajo začasne odredbe. Življenjsko logično je, da bosta otroka ogrožena, če bosta vrnjena k osebi, ki jo je policija po svoji končani preiskavi ovadila zaradi zanemarjanja mladoletne osebe in surovega ravnanja na škodo otrok. Sodišče brez dokazov navaja, da mladoletna otroka ne obiskujeta šole oziroma vrtca, ne da bi se prepričalo, če je in kako je poskrbljeno za šolanje in varstvo otrok.

3. Na pritožbo sta odgovorila udeleženca postopka, otroka mld. A. A. in mld. B. B., zastopana po Odvetniški družbi C. Navajata, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo določilo Uredbe Bruselj IIa, ki velja v primeru zadev z mednarodnim elementom, če gre za razmerje med dvema članicama EU, Švica pa ni članica EU. Meni, da je za predmetno razmerje potrebno uporabiti ZMZPP.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Predlagatelj je z začasno odredbo z dne 19. 1. 2022 predlagal, da sodišče mladoletna otroka udeležencev postopka A. A. in B. B. začasno zaupa v varstvo in vzgojo predlagatelju, da nasprotna udeleženka do pravnomočnega zaključka tega nepravdnega postopka, oziroma do drugačne odločitve sodišča nima stikov z otrokoma ter da je dolžna od izdaje te začasne odredbe plačevati za preživljanje mladoletnega A. A. preživnino v višini 150 EUR mesečno in za preživljanje mladoletne B. B. preživnino prav tako v višini 150 EUR mesečno na osebni račun predlagatelja.

6. Iz neprerekane trditvene podlage, ugotovitev sodišča prve stopnje in listin v spisu izhaja: - da sta stranki postopka od julija 2015 bivali v Švici, kjer sta se jima rodila otroka; - da je predlagatelj otroka brez privolitve nasprotne udeleženke 5. 12. 2020 odpeljal v Slovenijo; - iz odločbe Direkcije za notranje zadeve in pravosodja kantona Bern, organa za zaščito otrok in odraslih z dne 11. 3. 2021 (priloga B15) izhaja, da se nasprotni udeleženki dodeli izključno skrbništvo za B. B. in A. A., da imata otroka stalno prebivališče pri materi ter da se stiki zaenkrat ne uredijo; Višje sodišče kantona Bern je z odločbo z dne 20. 9. 2021 pritožbo predlagatelja zavrnilo. Po navedbah nasprotne udeleženke je sprožen postopek priznanja tuje sodne odločbe;1 - Okrožno sodišče v Ljubljani je s sklepom III Z 74/2020 z dne 29. 1. 2021 ugotovilo, da so na podlagi Konvencije o civilnopravnih vidikih mednarodnega protipravnega odvzema otrok z dne 25. 10. 1980 izpolnjeni pogoji za vrnitev otrok v Švico in je predlagatelju naložilo takojšno vrnitev otrok v Švico. Odločitev je bila potrjena z odločbo Višjega sodišča v Ljubljani IV Cp 198472021 z dne 9. 3. 2021. Ker predlagatelj ni izpolnil naložene obveznosti, je nasprotna udeleženka pred Okrajnim sodiščem v Trbovljah sprožila izvršilni postopek I 52/2021, s katerim uveljavlja izvršitev odločitve sodišča o vrnitvi otrok v Švico; - zoper predlagatelja je zaradi ugrabitve otrok uveden kazenski postopek; - običajno prebivališče mladoletnih otrok je v Švici.

7. Pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti opravi preizkus pritožbe na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP, ki narekuje tudi preizkus, ali je za odločanje v zadevi pristojno sodišče Republike Slovenije (3. točka drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 18. členom ZPP).

8. Sodišče prve stopnje je glede na konkretne okoliščine pravilno presodilo, da gre v konkretnem primeru za spor z mednarodnim elementom v zvezi s starševsko odgovornostjo.

9. Sodišče prve stopnje je pristojnost slovenskega sodišča utemeljevalo na podlagi določil 10. in 20. člena Uredbe sveta (ES) št. 2201/2003 z dne 27. 11. 2003 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v zakonskih sporih in sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo ter o razveljavitvi Uredbe (ES) št. 1347/2000.2

10. Domet pravil o pristojnosti Uredbe Bruselj IIa je različen in je odvisen od besedila posameznega člena. Besedilo člena 10 Uredbe Bruselj IIa v zvezi s pristojnostjo v primeru odvzema otroka določa, da pri neupravičeni premestitvi ali zadržanju otroka sodišča _države članice,_ v kateri je otrok običajno prebival neposredno pred neupravičeno premestitvijo ali zadržanjem, obdržijo svojo pristojnost, vendar se ta pristojnost prenese na sodišče druge _države članice_ v trenutku, ko otrok v drugi _državi članici_ pridobil običajno prebivališče in je poleg tega izpolnjen eden od alternativnih pogojev iz navedenega člena 10. Merila, ki so v tej določbi uporabljena za dodelitev pristojnosti v primeru odvzema otroka se torej nanašajo na položaj, ki je _omejen na ozemlje držav članic_. Pristojnost se torej načeloma dodeli sodiščem države članice, v kateri je otrok običajno prebival, preden je bil neopravičeno premeščen v drugo državo članico ali tam zadržan, s pridržkom, da se ta pristojnost pod nekaterimi pogoji lahko prenese na sodišče države članice, v kateri je otrok po neopravičeni premestitvi ali zadržanju pridobil novo običajno prebivališče. Okoliščina, da je v navedenem členu uporabljen izraz država članica in ne izraza država ali tretja država in da je dodelitev pristojnosti pogojena s trenutnim ali prejšnjim običajnim prebivališčem v državi članici, pri čemer ni določena možnost pridobitve običajnega prebivališča v tretji državi, prav tako pomeni, da ta člen ureja le pristojnost v primeru odvzema otroka _med državami članicami_3. Tudi člen 20 Uredbe Bruselj IIa veže pristojnost na ozemlje držav članic.

11. Uporaba določb ZMZPP, na katero opozarjata udeleženca postopka v odgovoru na pritožbo, v konkretnem primeru ne pride v poštev. Pravila ZMZPP so namreč subsidiarne narave in se uporabijo le za razmerja, ki niso urejena v drugem zakonu ali v mednarodni pogodbi.

12. V konkretnem primeru je pravna podlaga za odločanje o predlogu Konvencija o pristojnosti, pravu, ki se uporablja, priznavanju, uveljavljanju in sodelovanju glede starševske odgovornosti in ukrepov za varstvo otrok, sklenjena 19. oktobra 19964, katere podpisnici sta tako Slovenija kakor tudi Švica. Osnovno pravilo pristojnosti v Konvenciji je, da morajo varstvene ukrepe v zvezi z otroki sprejeti sodni oziroma upravni organi države pogodbenice, v kateri je otrokovo običajno prebivališče (člen 5). Običajno prebivališče mladoletnih otrok in nasprotne udeleženke ni v Sloveniji, temveč v Švici. Tudi v primerih mednarodnega protipravnega odvzema otrok organi države pogodbenice, v kateri je imel otrok, preden je bil nezakonito odpeljan ali zadržan, običajno prebivališče, ohranja pristojnost za sprejetje ukrepov za varstvo otroka in njegovega premoženja, dokler ni izpolnjenih več pogojev (člen 7). S tem se poskuša preprečiti mednarodni protipravni odvzem otrok, tako da se stranki, ki je otroka protipravno odvzela prepreči izkoriščanje pristojnosti. Obstajata dve vrsti okoliščin, v katerih se lahko pristojnost spremeni in prenese na organe države, v katero je bil otrok nezakonito odpeljan ali v kateri je bil nezakonito zadržan, in sicer, če je otrok pridobil običajno prebivališče v drugi državi in če vse osebe, inštitucije ali drugi organi, ki imajo pravico do varstva in vzgoje, privolijo, da se otrok lahko odpelje ali zadrži ter v primeru, če je otrok pridobil običajno prebivališče v drugi državi in otrok biva v tej drugi državi vsaj eno leto, potem ko je oseba, inštitucija ali drugi organ izvedel ali bi moral izvedeti za kraj, v katerem je otrok in ni več v postopku nobena zahteva za vrnitev otroka, vložena v tem obdobju in se je otrok že vključil v svojo novo okolje. Izjema v konkretnem primeru ni izpolnjena. Nasprotna udeleženka ni dala privolitve, da sta bila otroka odpeljana oziroma zadržana, prav tako pa je bil tudi sprožen postopek oziroma že izdana odločba, da so izpolnjeni pogoji za vrnitev mladoletnih otrok v Švico (člen 10) .

13. Čeprav pristojnost ohranijo organi države pogodbenice, iz katere je bil otrok nezakonito odpeljan ali zadržan, pa lahko organi države pogodbenice, v katero je otrok odpeljan ali v kateri je zadržan, na podlagi člena 11 sprejmejo v nujnem primeru potrebne varstvene ukrepe. Pristojnost slovenskega sodišča bi bila torej lahko utemeljena na podlagi člena 11, ki določa, da so v vseh _nujnih_ primerih organi države pogodbenice, na ozemlju katere je otrok ali premoženje, ki mu pripada, pristojni za sprejetje vseh potrebnih varstvenih ukrepov. O nujnem primeru pa je mogoče govoriti, kadar bi bilo lahko otroku povzročena nepopravljiva škoda ali pa bi bilo lahko ogroženo njegovo varstvo ali interesi. Nujni primeru torej opravičuje odstopanje od splošnih pravil o pristojnosti na podlagi Konvencije (člen 5 do 10), zaradi česar je treba pojem nujnosti razlagati ozko. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da je izdaja začasnih ukrepov nepristojnega sodišča pridržana za primere, ko je to zares nujno, ko gre torej za primere, ko je podana akutna ogroženost otroka, ki terja urgentno ukrepanje za odvrnitev te ogroženosti, oziroma, ko bi odsotnost ustreznega ukrepanja povzročila resno nevarnost za otrokov zdravje oziroma njegov nadaljnji razvoj. Že trditvena podlaga predlagatelja ne opravičuje izdaje nujnega ukrepa. Pri izdaji tega ukrepa se ugotavlja ogroženost otroka v času vložitve predloga oziroma izdaje odločbe, nasprotno pa predlagatelj navaja okoliščine glede neprimernosti nasprotne udeleženke za varstvo in vzgojo otrok, ki bi kvečjemu lahko pogojevali zavrnitev predloga o vrnitvi otrok v Švico, o katerem pa je bilo že pravnomočno odločeno. Po mnenju pritožbenega sodišča je predlagatelj predlog za začasno odredbo uporabil kot sredstvo, s katerim želi podaljšati trajanje dejanskega položaja, ki ga je ustvaril z nezakonitim ravnanjem, oziroma želi legitimizirati učinke tega ravnanja. V tem postopku je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da sta otroka kvečjemu ogrožena zaradi ravnanja predlagatelja, ki je otroka proti volji matere in brez njene vednosti odpeljal iz Švice v Slovenijo, zaradi česar sta otroka prikrajšana za redne osebne odnose in neposredne stike z materjo.

14. Ker torej niso podane navezne okoliščine, ki bi od sodišča terjale nujno ukrepanje za zaščito koristi mladoletnih otrok, pristojnost slovenskega sodišča tudi na podlagi člena 11. Konvencije za izrek teh ukrepov ni podana.

15. Če sodišče med postopkom ugotovi, da za odločitev ni pristojno sodišče RS, se po uradni dolžnosti izreče za nepristojno, razveljavi opravljena pravdna dejanja in zavrže tožbo oziroma predlog.

16. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, ter v izpodbijanem delu (2. točka izreka) sklep sodišča prve stopnje spremenilo tako, da se 2. točka izreka razveljavi in predlog za izdajo začasne odredbe z dne 19. 1. 2022 zavrže, ker sodišče Republike Slovenije ni pristojno za reševanje tega spora (3. točka 365. člena v zvezi z 18. členom ZPP).

1 Dokler tuja sodna odločba ni priznana na območju Republike Slovenije ne učinkuje kot pravnomočna sodba. 2 V nadaljevanju Uredba Bruselj IIa. 3 Glej sodbo C-603/20 PPU z dne 24. 3. 2021. 4 V nadaljevanju Haaška konvencija o varstvu otrok iz leta 1996 ali Konvencija.