Jedro

ZGD v 10. poglavju pod naslovom Tuja podjetja med drugim določa, da lahko tuje podjetje opravlja pridobitno dejavnost v Republiki Sloveniji prek podružnic. Te so sicer obvezno vpisane v sodni register, vendar nimajo statusa pravne osebe. Položaj podružnice tujega podjetja je enak položaju podružnice domačega podjetja (31. čl. ZGD), nastopa pa v pravnem prometu v imenu in za račun tujega podjetja, pri čemer mora uporabljati firmo matičnega podjetja, njegov sedež in svoje ime. Podružnica sme opravljati vse posle, ki jih sicer lahko opravlja družba (2. odst. 31. čl. ZGD), vendar pa ni sposobna biti stranka, ker ni pravna oseba (1. odst. 76. čl. ZPP).

Če je tožena podružnica tujega podjetja, gre za odpravljivo napako (81. čl. ZPP).

Izrek

Pritožbi se ugodi, sklep se v izpodbijanem obsodilnem delu razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Odločitev o stroških postopka v zvezi s pritožbo se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodiče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom v pretežnem delu ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke za posestno varstvo tako, kot izhaja iz 1., 2. in 3. točke izreka sklepa, obenem pa je odločilo, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki pravdne stroške v znesku 246.700,00 SIT.

Proti obsodilnemu delu sklepa se pritožuje tožena stranka, uveljavlja vse tri pritožbene razloge in sodišču druge stopnje predlaga razveljavitev oziroma spremembo sklepa z zavrnitvijo tožbenega zahtevka v celoti s stroškovnimi posledicami. Navaja, da podružnica v konkretnem primeru nima samostojne pravne subjektivitete, zato ni pasivno legitimirana. Sodišče ni zaslišalo s strani tožene stranke predlaganih prič, marveč le pričo na strani tožeče stranke, in je na njeno izpovedbo tudi oprlo svojo odločitev. Toženi stranki tudi ni bila dana možnost odgovoriti na zadnjo pripravljalno vlogo tožeče stranke. Tožeča stranka ob spornem dejanju ni bila več posestnik, zapustila je gradbišče, odpeljala vso opremo po seznamu, deaktivirala ventilatorje v predoru. Potrditev razgovorov z dne 26.11.2001 dokazuje le, da je tožeča stranka pripravljena nadaljevati delo le pod pogojem, da se pogodbene cene zvišajo. Nelogično je, da bi stranki izvršili primopredajo, bolj logično je, da je tožeča stranka svoje grožnje uresničila. Dogodki 26.11.2001 so potekali drugače, kot navaja tožeča stranka. Ona je bila tista, ki je že tekom dneva odpeljala mehanizacijo, ki jo v pritožbi našteva. Ti stroji niso zajeti v seznamu, je pa to osnovna mehanizacija za kopanje predora in brez nje izvajalec del v predoru ne more izvajati. Izpovedba priče dr. P. ni verodostojna in je v nasprotju s samimi listinami. V nadaljevanju na podlagi določil čl. 63.1 Splošnih pogojev pritožnik pojasnjuje, da ravnanje tožene stranke ni bilo protipravno. Sodišče je tedaj zagrešilo absolutni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka po 8. in 11. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP, nepopolno pa je tudi ugotovilo dejansko stanje z dejstvom samega motenja, napačno pa je tudi uporabilo materialno pravo, ker je imela tožena stranka za svoje ravnanje zakonito pravno podlago.

Pritožba je utemeljena.

Uvodoma je potrebno ugotoviti, da je v tem sporu z mednarodnim elementom podana glede na določbe Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (ZMZP, Ur. l. RS, št. 56/1999, členi 59, 64, 65) pristojnost slovenskega sodišča. Glede na določbo 18. čl. ZMZP pa je za rešitev zadeve potrebno uporabiti slovensko pravo. Tako je tudi pravilno ravnalo sodišče prve stopnje.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo ugovor tožene stranke, da v pravdi ni pasivno legitimirana in svojo odločitev oprlo na določbo 564. čl. Zakona o gospodarskih družbah (ZGD, Ur. l. RS, št. 30/93 in nadaljnji). ZGD v 10. poglavju pod naslovom Tuje podjetja med drugim (561. čl.) določa, da lahko tuje podjetje opravlja pridobitno dejavnost v Republiki Sloveniji preko podružnic. Te so sicer obvezno vpisane v sodni register, vendar nimajo statusa pravne osebe. Položaj podružnice tujega podjetja je enak podružnici domačega podjetja (31. čl. ZGD), nastopa pa v pravnem prometu v imenu in za račun tujega podjetja, pri čemer mora uporabljati firmo matičnega podjetja, njegov sedež in svoje ime. Podružnica sme opravljati vse posle, ki jih sicer lahko opravlja družba (2. odst. 31. čl. ZGD), vendar pa ni sposobna biti pravdna stranka, ker ni pravna oseba (1. odst. 76. čl. Zakona o pravdnem postopku, ZPP). Ker je sodišče izdalo sklep proti podružnici, ki ni pravna oseba, je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 11. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP, na obstoj takšne kršitve pa mora sodišče druge stopnje po določbi 2. odst. 350. čl. ZPP paziti po uradni dolžnosti. V nadaljnjem postopku naj sodišče prve stopnje, ker gre za odpravljivo napako (81. čl. ZPP) pozove tožečo stranko, da navede kot toženo stranko pravno osebo, ki bo sposobna biti pravdna stranka. Če bo tožeča stranka tako ravnala, bo moral pooblaščenec predložiti ustrezno pooblastilo. Pooblastilo sedanjemu pooblaščencu je namreč dal direktor podružnice, ki pa bi moral izkazati, da tako pooblastilo lahko da, kar pa zaenkrat iz podatkov sodnega registra ne izhaja.

Zgolj iz tega razloga je sodišče druge stopnje sklep v izpodbijanem delu razveljavilo po določbi 3. odst. 354. čl. ZPP. Po doslej zbranih in ocenjenih dokazih glede na popolne, logične in pravilne razloge izpodbijanega sklepa pa sodišče druge stopnje nima pomislekov o tem, da je tožeča stranka utemeljeno zahtevala posestno varstvo v smislu 75. čl. Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR), saj je dokazala svojo posest, motilno dejanje in njegovo protipravnost, oziroma nasprotna stranka s svojim ugovorom, da tožnik ni posestnik (in zato ne uživa posestnega varstva) in da njegovo ravnanje ni protipravno, ni uspela.

Posestna tožba je dajatvena tožba in tožeča stranka je tudi postavila restitucijski in prepovedni zahtevek v smislu 79. čl. ZTLR, kateremu je sodišče prve stopnje z dajatvenim sklepom v pretežnem delu tudi ugodilo. Vendar pa razlogi izpodbijanega sklepa na 12. in 13. strani vzbujajo pomislek o tem, ali je vzpostavitveni zahtevek tožeče stranke glede vseh stvari res utemeljen. Toženo stranko je namreč mogoče obsoditi na vzpostavitev prejšnjega stanja, to je vrnitev opreme tožeči stranki v poset le, če individualno določene stvari, ki so predmet vrnitvenega zahtevka, še obstajajo. Če so uničene, restitucijskemu zahtevku ni več mogoče ugoditi, ker vzpostavitev ni mogoča. Tožeča stranka bi bila morda lahko upravičena do odškodnine, vendar je odločanje o odškodninskih zahtevkih glede na določbo 426. čl. ZPP v pravdah zaradi motenja posesti izključeno. Odločitev o stroških tožene stranke v zvezi s pritožbo temelji na določbi 3. odst. 165. čl. ZPP.