Jedro

Tožba za izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj je tožba z dvočlenskim tožbenim zahtevkom oblikovalne in dajatvene narave.

Na podlagi teorije realizacije iz 58. člena OZ ni mogoče šteti, da je bilo izdano tudi veljavno zemljiškoknjižno dovolilo oziroma tudi upoštevanje te teorije ne more nadomestiti odsotnosti overitve zemljiškoknjižnega dovolila.

Glavna obveznost odsvojitelja na podlagi zavezovalnega pravnega posla je, da prenese lastninsko pravico na pridobitelja. Izpolnitev te obveznosti v primeru nepremičnin lahko pomeni samo izstavitev in izročitev zemljiškoknjižnega dovolila z vsebino, določeno v 23. členu SPZ, na katerem je odsvojiteljev podpis notarsko overjen (primerjaj 41. člen ZZK-1), ne pa morebitna izročitev nepremičnine v posest.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Vsaka stranka sama krije svoje revizijske stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo: - da se ugotovi, da darilna pogodba z dne 24. 10. 2011, sklenjena med A. A. in toženko, vsled katere je bila prenesena lastninska pravica na nepremičnini parc. št. 100/4 k. o. ... (ID ...), nima pravnega učinka do tožnice in njene terjatve v višini 312.830,09 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 1. 2013 dalje do plačila; - da je toženka dolžna dopustiti izvršbo na pridobljeni nepremičnini parc. št. 100/4 k. o. ... (ID ...) do poplačila tožničine terjatve v višini 312.830,09 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 1. 2013 dalje do plačila.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo toženkino pritožbo in potrdilo izpodbijano sodbo.

3. Zoper to sodbo je toženka vložila dovoljeno revizijo, v kateri uveljavlja vse revizijske razloge in predlaga, da ji Vrhovno sodišče ugodi in pravnomočno sodbo tako spremeni, da tožbeni zahtevek zavrne, podredno pa, da Vrhovno sodišče sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavi in zadevo vrne temu v novo sojenje. Opozarja, da je paulijanska tožba oblikovalna, kar pomeni, da sodišče šele s sodbo vzpostavi razmerje med tožnikom in tožencem. Tega izpodbijana sodba z izrekom "ugotovi se ..." ni oblikovala. Tožnica tudi sicer nima pravne koristi od tega, da s tožbo zahteva ugotovitev obstoja nekega pravnega razmerja, ne da bi postavila tudi dajatveni tožbeni zahtevek v smislu, da je toženka dolžna dopustiti poplačilo njene terjatve iz nepremičnine, s katero je razpolagal njen dolžnik. Taka sodba sploh ni izvršljiva. V tem se kaže bistvena procesna kršitev, saj bi sodišče moralo tožbo po predhodnem preizkusu v skladu z 274. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) zavreči. Prav tako je sam izrek izpodbijane sodbe nerazumljiv, saj terjatve, do katere naj bi bila sklenjena darilna pogodba brez učinka, ne opredeljuje tako, da bi bilo nedvoumno, katera je. Izrek sicer natančno opredeljuje višino terjatve, ne pa tudi tega, kdo je njen dolžnik. V tem smislu obstaja tudi nasprotje med izrekom in obrazložitvijo sodbe, saj iz te izhaja, da gre za tožničino terjatev do A. A., iz izreka pa ne. Iz obrazložitve tudi izhaja, da je A. A. prezadolžen in neplačevit, vendar iz izreka sodbe ne izhaja toženkina zaveza, da kakorkoli omogoči tožnici, da bi svojo terjatev poplačala iz sporne nepremičnine. Materialnopravno zmotno je stališče sodišč, da bi bila darilna pogodba kot izpodbijano dolžnikovo pravno dejanje izpodbojna tudi v primeru, če bi bila sklenjena pred nastankom upnikove terjatve (255. člen Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ). Ni mogoče prezreti, da je nadaljnji pogoj za izpodbojnost dolžnikovo vedenje, da s pravnim dejanjem škoduje upniku. Tega zavedanja pri dolžniku seveda ne more biti, če upnikova terjatev sploh še ni nastala. Tako je tudi v konkretnem primeru. Ob sklenitvi neoblične darilne pogodbe se dolžnik s poroštveno pogodbo tožnici sploh še ni zavezal plačati tuj dolg, torej ni mogel vedeti, da bo s svojim razpolaganjem škodil tožnici kot upnici, saj ta takrat to še ni bila. Tožnica ni nikoli zanikala toženkinih trditev v zvezi s sklenitvijo neoblične darilne pogodbe in prepustitvijo sporne nepremičnine v njeno izključno posest ter ni nikoli zatrjevala kakršnekoli neveljavnosti tako sklenjene ustne pogodbe. Kljub navedenemu sta sodišči zavzeli nejasno stališče, da (v marcu 2010) dolžnikovega "darilnega namena" ni bilo oziroma da je bila ta pogodba zaradi v zemljiško knjigo vpisane prepovedi odtujitve "neveljavna". V tem se kaže nadaljnja bistvena procesna kršitev, saj sodišče dejstva, ki ga je zatrjevala tožnica (pravilno toženka), pa ga toženka (pravilno tožnica) ni zanikala, ni štelo za ugotovljenega (214. člen ZPP). Ta kršitev je vplivala na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe, saj je sodišče svojo odločitev glede pravočasnosti tožbe oprlo prav na dejansko stanje, ki ga je ugotovilo drugače od neprerekanega. Vpisana prepoved odtujitve nima za posledico neveljavnosti darilne pogodbe kot pravnega posla, saj gre za prepoved obligacijskopravne narave. Sklenjeno neoblično darilno pogodbo bi lahko izpodbijal le tisti, v korist katerega je bila ta prepoved vpisana. V tem delu obrazložitve se kaže nasprotje med razlogi sodbe (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP): sodišče navaja, da darilnega namena ni bilo, kar bi kazalo na to, da darilna pogodba sploh ni bila sklenjena, hkrati pa navaja tudi, da je do njene sklenitve sicer prišlo, vendar ne do veljavne. Iz izpodbijane sodbe (pravilno) ne izhaja, da bi bila darilna pogodba iz marca 2010 nična zaradi pomanjkanja obličnosti (pisnosti - 52. člen OZ). Obveznosti iz te pogodbe (izročitev nepremičnine darovalki /pravilno obdarjenki/ v posest in njeno razpolaganje z njo v smislu temeljite prenove) kažejo na to, da je bila darilna pogodba v celoti izpolnjena in je zato v skladu z 58. členom OZ veljavna. Poleg tega je sodišče dejstvo vknjižbe prepovedi odtujitve v zemljiški knjigi ugotavljalo, ne da bi tožnica sploh postavila tako trditev. Izpodbijana sodba zato pomeni t. i. sodbo presenečenja, saj ugotavlja s strani pravdnih strank nezatrjevano dejstvo. To pa pomeni še nadaljnjo bistveno procesno kršitev, saj se toženka o tem za sodišče očitno relevantnem dejstvu ni mogla izjasniti.

4. Revizija je bila vročena tožnici, ki je nanjo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Drži, da je tožba za izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj tožba z dvočlenskim tožbenim zahtevkom oblikovalne in dajatvene narave. Pojasniti pa je treba, da je Vrhovno sodišče že zavzelo (tudi) stališče, da zgolj odvečna uvodna faza tožbenega zahtevka "ugotovi se", ki ji sledi zahteva, da določeno pravno dejanje nima pravnega učinka do tožnika, ne vpliva na vsebinsko ustreznost zahtevka paulijanske tožbe. Tak tožbeni predlog namreč kljub temu vsebuje ustrezen eksekutivni element.1 Revizijske navedbe o tem, da tožnica ni postavila dajatvenega zahtevka in da iz izreka pravnomočne sodbe ne izhaja toženkina zaveza, da tožnici kakorkoli omogoči, da svojo terjatev poplača iz sporne nepremičnine, so nerazumljive. Tožnica je tožbeni predlog svoje actio Pauliana izrecno (pravilno) oblikovala dvočlensko: s postavitvijo tako oblikovalnega kot tudi dajatvenega (dela) zahtevka, ki je (postal) tudi del izreka izpodbijane sodbe. Prav iz tega dela izreka pravnomočne sodbe izhaja toženkina obveznost dopustiti izvršbo na sporni nepremičnini do poplačila tožničine terjatve v višini 312.830,09 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 1. 2013 dalje do plačila. Toženka prvič v reviziji opozarja, da je tožničina terjatev v izreku izpodbijane sodbe opredeljena zgolj po višini, ne pa tudi z navedbo njenega dolžnika. To sicer drži, vendar je bistveno, da je bilo tako sodišču kot toženki ves čas povsem jasno, kakšno pravno varstvo (je) želi (želela) tožnica in v kakšnem obsegu. Med pravdnima strankama torej nikoli ni bilo sporno, za katero tožničino terjatev oziroma za terjatev do katerega njenega dolžnika gre. Tudi če bi bil tak sodbeni izrek, ki ni nerazumljiv (izpodbijano sodbo je mogoče preizkusiti) in ni v nasprotju z obrazložitvijo, res neizvršljiv, bi bilo to v revidentkino korist in ne škodo.2 Revizijski očitek, da je sodišče ugotavljalo in ugotovilo s strani pravdnih strank nezatrjevano dejstvo, ni le neutemeljen, temveč tudi povsem nekorekten. Toženka je očitno pozabila, da je dejstvo obstoja prepovedi odtujitve in obremenitve v zemljiški knjigi za sporno nepremičnino v procesno gradivo vnesla sama že v odgovoru na tožbo in za to predlagala dokaz z vpogledom v zgodovinski izpisek iz zemljiške knjige. Neutemeljena je tudi revizijska graja, da je sodišče relevantno dejansko stanje ugotovilo drugače od neprerekanega. Pri oceni (ne)obstoja oziroma (ne)veljavnosti s strani toženke zatrjevane darilne pogodbe iz marca 2010 oziroma pri presoji, kdaj je tožničin dolžnik A. A. sporno nepremičnino odsvojil in s tem zmanjšal svoje premoženje ter poslabšal svojo sposobnost izpolnitve obveznosti, gre namreč predvsem za pravno in ne dejansko vprašanje. Posebej je treba poudariti, da dejstva, ki jih je toženka zatrjevala v zvezi s sklenitvijo darilne pogodbe iz marca 2010, tudi če bi bila del dejanske podlage pravnomočne sodbe, ne bi narekovala (materialno)pravnega sklepa o njenem obstoju oziroma veljavnosti.

7. Glavnina revizijskih očitkov o zmotni uporabi materialnega prava izhaja iz teze, da pravno dejanje, ki je izpodbojno v skladu z 255. členom OZ, to je s katerim je bila nepremičnina parc. št. 100/4 k. o. ... (ID ...) odsvojena, ni bilo opravljeno (šele) 2. 11. 2011, temveč (že) v marcu 2010. Dejstvo, da je bila v času zatrjevane sklenitve in realizacije ustne darilne pogodbe v zemljiški knjigi zaznamovana prepoved odtujitve in obremenitve sporne nepremičnine, res ne more biti odločilno. Učinki take zaznambe se namreč lahko raztezajo le na osebo, v korist katere je ta dovoljena, pri čemer iz pravnomočne sodbe ne izhaja, da bi bila to tožnica.3 Kljub temu pa je sklep sodišč nižjih stopenj, da zatrjevana sklenitev ustne darilne pogodbe v marcu 2010 ni mogla biti veljavna, materialnopravno pravilen. Za učinkovit prenos in pridobitev lastninske pravice na nepremičnini na podlagi pravnega posla morajo biti namreč kumulativno izpolnjeni štirje pogoji: 1) obstoj veljavnega zavezovalnega pravnega posla;4 2) odsvojiteljeva razpolagalna sposobnost; 3) obstoj razpolagalnega pravnega posla; 4) izpolnjenost drugih z zakonom določenih pogojev. Bistven dodaten zakonski pogoj za pravnoposlovno pridobitev lastninske pravice na nepremičnini je vpis v zemljiško knjigo (primerjaj 40. in 49. člen SPZ). (Tudi) v našem (stvarnem) pravu je torej uveljavljeno načelo ločevanja zavezovalnega in razpolagalnega pravnega posla (Trennungsprinzip). Prvi je pravni posel obligacijskega prava, ki zaradi svoje relativne narave učinkuje zgolj med strankama. Na njegovi podlagi upnik pridobi samo obligacijsko pravico od dolžnika zahtevati izpolnitveno ravnanje (dajatev), ki je potrebno, da bo pridobil lastninsko pravico (ki je predmet prenosa). To pa je stvarnopravni razpolagalni pravni posel, ki je absolutne narave in učinkuje tudi proti tretjim. Gre za pravno dejanje (izjavo volje), ki povzroči premik te stvarne pravice iz premoženjskopravne sfere dolžnika (dotedanjega lastnika) v premoženjskopravno sfero upnika (novega lastnika).

8. Glede na povedano je očitno zmotno revizijsko stališče, da naj bi lastninska pravica na sporni nepremičnini veljavno prešla zgolj z ustno darilno pogodbo, ki v okoliščinah konkretnega primera lahko pomeni le zavezovalni pravni posel, in izročitvijo nepremičnine v posest.5 V tem primeru namreč ni mogoče uporabiti teorije realizacije iz 58. člena OZ, saj na njeni podlagi ni mogoče šteti, da je bilo izdano tudi veljavno zemljiškoknjižno dovolilo oziroma tudi upoštevanje te teorije ne more nadomestiti odsotnosti overitve zemljiškoknjižnega dovolila.6 Glavna obveznost odsvojitelja na podlagi zavezovalnega pravnega posla je, da prenese lastninsko pravico na pridobitelja. Izpolnitev te obveznosti v primeru nepremičnin lahko pomeni samo izstavitev in izročitev zemljiškoknjižnega dovolila z vsebino, določeno v 23. členu SPZ, na katerem je odsvojiteljev podpis notarsko overjen (primerjaj 41. člen ZZK-1), ne pa morebitna izročitev nepremičnine v posest. Izpodbojno pravno dejanje, ki ga je tožnica zelo jasno in natančno opredelila, je tako v konkretnem primeru (lahko zgolj) pisna darilna pogodba, sklenjena med A. A. in toženko 24. 10. 2011, na kateri je bil podpis odsvojitelja notarsko overjen 2. 11. 2011.7 (Šele) s tem dejanjem je začel prenos lastninske pravice na nepremičnini, iz katere se želi upnica (tožnica) poplačati, učinkovati. (Šele) takrat se je dolžnikovo premoženje zmanjšalo in njegova plačilna sposobnost poslabšala. Dolžnik se je kot porok in plačnik (primerjaj tretji odstavek 1019. člena OZ) tožnici zavezal s Poroštveno pogodbo št. ... z dne 22. 7. 2011, pri čemer je bil rok vračila kredita, na katerega se je nanašalo to (osebno) zavarovanje, določen za 31. 10. 2011. Upničina (tožničina) terjatev je torej nastala že pred opravo izpodbojnega pravnega dejanja, zaradi česar so vse revizijske teze, ki jih toženka izpeljuje na podlagi temu nasprotnega izhodišča, brezpredmetne; v skladu s tretjim odstavkom 256. člena pa se pri neodplačnih razpolaganjih šteje, da je dolžnik vedel, da s tem škoduje upnikom. Prav tako je tožba z dne 26. 4. 2013 vložena očitno pravočasno (primerjaj 257. člen OZ).

9. Uveljavljani revizijski razlogi niso podani, zato je Vrhovno sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo zavrnilo.

10. Če sodišče zavrže ali zavrne pravno sredstvo, odloči tudi o stroških, ki so nastali med postopkom v zvezi z njim (prvi odstavek 165. člena ZPP). V konkretnem primeru toženka do povrnitve revizijskih stroškov ni upravičena, ker z revizijo ni uspela (prvi odstavek 154. člena ZPP), tožnica pa svoje krije sama zato, ker je njen odgovor na revizijo v pretežnem delu vsebinsko prazen in neargumentiran (primerjaj prvi odstavek 155. člena ZPP).

1 Primerjaj sklep II Ips 141/2010 z dne 7. 11. 2013. 2 Primerjaj odločbi Vrhovnega sodišča RS II Ips 87/2004 z dne 14. 4. 2005 in II Ips 328/2010 z dne 17. 2. 2011. 3 Primerjaj tudi sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 132/2009 z dne 12. 7. 2012. 4 Primerjaj tudi 52. člen OZ, v skladu s katerim mora biti pogodba, na podlagi katere se prenaša lastninska pravica na nepremičnini ali s katero se ustanavlja druga stvarna pravica na nepremičnini, sklenjena v pisni obliki. 5 Revidentki velja pojasniti, da prenova nepremičnine (seveda) ni razpolaganje s to v stvarnopravnem pomenu, ki je ključen; to zajema (zgolj) vse pravnoposlovne oblike, katerih posledica je prenos določene premoženjske pravice iz premoženja enega subjekta v premoženje drugega subjekta ali imajo za namen ustanovitev pravice na že obstoječi pravici. 6 Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 196/2010 z dne 28. 11. 2013. 7 Od tega dne učinkuje tudi vknjižba lastninske pravice na sporni nepremičnini v toženkino korist.