Jedro

Za toženca ni bilo sporno, da je kot kupec ves čas nastopal tožnik. Dejstvo, da je denar za aro dne 27. 12. 2007 tožniku izročil R. G. (ta pa naprej tožencu), je le predmet notranjega razmerja med R. G. oziroma sedaj njegovimi dediči in tožnikom.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in sodba v izpodbijanem zavrnilnem delu ter v izreku o stroških (II. in III. točka izreka) potrdi.

II. Tožnik je dolžan tožencu povrniti 2.224,80 EUR stroškov revizijskega postopka, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Stroške odgovora na revizijo pa nosi sam.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je toženec dolžan plačati tožniku 603,56 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 4. 2008 dalje do plačila, v roku 15 dni (I. točka izreka); višji tožbeni zahtevek za plačilo 10.800,00 EUR z zamudnimi obrestmi, je zavrnilo (II. točka izreka) in odločilo, da je tožnik dolžan tožencu povrniti pravdne stroške v višini 1.418,84 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper zavrnilni del sodbe je tožnik vložil pravočasno pritožbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in bistvene kršitve določb pravdnega postopka in predlagal, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podredno pa sodbo v tem obsegu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, pred drugim sodnikom. Opozarja na protislovnost razlogov sodbe, iz katerih izhaja, da sodišče ne sprejema trditev tožnika, da toženec ni izpolnil svojih obveznosti, določenih v 3. členu prodajne pogodbe, hkrati pa ugotavlja, da je bila med pravdnima strankama ara določena le kot ara in ne kot odstopnina, zato obstoji dolžnost vrnitve prejete are. Glede na sodbene razloge o tem, da obstoja dolžnost toženca vrniti vse, kar je prejel kot aro ali kot kupnino za prodano nepremičnino, bi toženec moral vrniti tudi znesek, ki ga je sicer fizično prejel od R. G. Sodišče prve stopnje je v tem obsegu tožbeni zahtevek zavrnilo iz razloga, ker naj ne bi bila podana aktivna legitimacija tožnika (ker ni izkazal svojega upniškega položaja). Takšen zaključek pa je materialnopravno zmoten. Dogovor o nakupu nepremičnine je kot kupec dne 21. 12. 2007 sklenil tožnik, brez navedbe, da pri poslu zastopa komitenta, torej v svojem imenu. V kupoprodajni pogodbi z dne 7. 1. 2008 prav tako na strani kupca nastopa tožnik. Zaključek sodbe o tem, da tožnik ne izkazuje svojega upniškega položaja glede are, plačane dne 21. 12. 2007, je torej v nasprotju z listinami v spisu. Dejstvo, kdo je fizično izročil denar, je nepomembno, saj gre kvečjemu za notranje razmerje med tožnikom in R. G. oziroma sedaj njegovimi dediči. V pravdi tudi ni bilo spora o tem, čigav je bil denar, ki je bil dne 21. 12. 2007 izročen tožencu. Zmoten je tudi zaključek sodišča o tem, da so bile listine, ki jih je predal prodajalec – toženec, v skladu s 3. členom kupoprodajne pogodbe. Dejstvo je, da tožnik ni uspel pridobiti hipotekarnega kredita pri banki N. na podlagi listin, ki mu jih je predložil toženec. Banka kredita ni odobrila, svetovala je umik in ponovno vložitev zemljiškoknjižnega predloga, kar pa je že pomenilo prekoračitev roka, ki je bil določen za izpolnitev obveznosti (najkasneje do 15. 2. 2008).

3. Sodišče druge stopnje je s sodbo I Cp 3461/2009 z dne 24. 2. 2010 ugodilo pritožbi tožnika in sodbo v izpodbijanem delu spremenilo tako, da je razsodilo, da je toženec dolžan tožniku plačati še 10.800,00 EUR z zakonsko določenimi zamudnimi obrestmi od 4. 4. 2008 dalje do plačila. Zoper to sodbo je bila dopuščena revizija, vložena s strani toženca, s sklepom VS RS II DoR 212/2010 glede vprašanja, ali je sodišče druge stopnje s spremembo sodbe sodišča prve stopnje kršilo 8. točko drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in na seji spremenilo v sodbi sodišča prve stopnje ugotovljeno dejansko stanje. V revizijskem postopku je nato Vrhovno sodišče RS s sklepom II Ips 126/2011 z dne 20. 3. 2014 reviziji ugodilo, sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo temu sodišču v novo sojenje, odločitev o stroških revizijskega postopka pa je pridržalo za končno odločbo. Vrhovno sodišče ugotavlja, da toženec v reviziji utemeljeno opozarja, da je sodišče druge stopnje na seji senata svojo odločitev oprlo na dejansko stanje, katerega sodišče prve stopnje sploh ni ugotavljalo. Prvič v tej pravdi je ugotovilo, da pogodba ni bila izpolnjena zaradi dogodka izven tožnikove sfere, na katerega ni mogel vplivati oziroma zaradi vzroka, zaradi katerega ne odgovarja nobena pogodbena stranka – trajanja postopka vpisa lastninske pravice v zemljiški knjigi, pri čemer tožnik v postopku pred sodiščem prve stopnje tega razloga za neizpolnitev pogodbe ni niti zatrjeval. Ves čas se je skliceval le na to, da mu toženec ni izročil listin, sposobnih za vpis v zemljiško knjigo oziroma za pridobitev hipotekarnega kredita, na podlagi katerega bi lahko pravočasno plačal kupnino.

4. Na seji senata dne 14. 5. 2014 je pritožbeno sodišče ponovno odločalo o pritožbi tožnika zoper sodbo sodišča prve stopnje z dne 6. 7. 2009. 5. Pritožba je neutemeljena.

6. V pritožbenem postopku je ostal sporen le še znesek 10.800,00 EUR, izplačan tožencu dne 21. 12. 2007. Po neprerekanih ugotovitvah sodišča prve stopnje, je bil znesek dan kot ara, kar je v skladu tudi s trditvami pravdnih strank ter 3. členom kupoprodajne pogodbe, sklenjene med pravdnima strankama dne 7. 1. 2008 (priloga A3). Neprerekan je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da je bila ara dogovorjena za utrditev obveznosti (64. člen Obligacijskega zakonika, OZ) in ne kot odstopnina (67. in 68. člen OZ). Ta del tožbenega zahtevka je sodišče prve stopnje zavrnilo, ker naj tožnik ne bi bil subjekt zatrjevane pravice (vračila are). Tak zaključek pa je materialnopravno zmoten. Kot je razvidno iz podatkov spisa, za toženca ni bilo sporno, da je kot kupec ves čas nastopal tožnik. Tudi ni bilo sporno, da je oba zneska, dvakrat po 10.800,00 EUR (zmanjšana za plačilo provizije), prejel od tožnika. Zaslišan ni izpovedal „da je ta znesek G. predal njemu“, kot to zapiše sodišče prve stopnje, ampak, da je R. G. 10.800,00 EUR izročil direktorici tožnika, S. H., ta pa je po odbitju provizije, preostanek zneska izročila tožencu (list. št. 45 spisa). Napačen je zato materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje, da tožnik za izterjavo tega zneska ni aktivno legitimiran, ker naj bi bil to le R. G. Prav ima pritožba, da je lahko dejstvo, da je denar za aro dan dne 27. 12. 2007 tožniku izročil R. G. (ta pa naprej tožencu), le predmet notranjega razmerja med R. G. oziroma sedaj njegovimi dediči in tožnikom. Poleg tega, kot rečeno, aktivna legitimacija tožnika tudi za ta znesek, za toženca ni bila nikoli sporna. Nedvomno je zato tožnik tudi za še sporni del tožbenega zahtevka aktivno legitimiran.

7. Toženec je od kupoprodajne pogodbe z dopisom z dne 25. 2. 2008 odstopil (kar je med pravdnima strankama nesporno), ker tožnik do dne 15. 2. 2008 (4. člen kupoprodajne pogodbe), niti do 22. 2. 2008 (9. člen pogodbe), ni plačal (preostanka) kupnine. Toženec – prodajalec je trdil, da je bil za neizpolnitev pogodbe odgovoren tožnik (kupec), ta pa, da toženec, ker mu ni izročil vseh listin „sposobnih za vpis oziroma najetje hipotekarnega kredita“ (3. člen pogodbe). Sodišče prve stopnje je zaključilo, da toženec za neizpolnitev pogodbe ni odgovoren, da so bile listine, ki jih je predal tožniku, v skladu s 3. členom kupoprodajne pogodbe, ki pravi „da je bila ara plačana pod pogojem, da so listine sposobne za vpis oziroma najetje hipotekarnega kredita.“ Posledično je tožnik neupravičeno zamujal s plačilom kupnine, saj bi moral, v primeru, da bi se držal pogodbenih določil, preostalo kupnino plačati do 15. 2. 2008 oziroma do najkasneje 22. 2. 2008. Ker kupnina s strani tožnika do tega datuma ni bila plačana, je toženec upravičeno odstopil od pogodbe. Takšne zaključke in razloge za njih pritožbeno sodišče v celoti sprejema (drugi odstavek stran 5 sodbe) in jih pritožbene navedbe ne morejo izpodbiti.

8. Kot rečeno ni sporno, da je bila ara (tudi znesek 10.800,00 EUR, izplačan tožencu dne 21. 12. 2007) dogovorjena za utrditev obveznosti (64. člen OZ). Ta funkcija are se uveljavi, če je pogodba razvezana zaradi vzrokov, za katere odgovarja katera od pogodbenih strank. Za pogodbeno stranko, ki odgovarja za razvezo pogodbe zaradi neizpolnitve, nastopi dodatna (pogodbena) sankcija – izguba denarnega zneska v višini are (primerjaj 65. člen OZ) (1). V konkretnem primeru je bilo ugotovljeno, da je za neizpolnitev pogodbe odgovoren tožnik, torej stranka, ki je dala aro, zato je imel toženec (pogodbi zvesta stranka) pravico odstopiti od pogodbe zaradi kršitve pogodbene obveznosti tožnika in je bila torej pogodba razvezana zaradi vzroka, za katerega odgovarja druga pogodbena stranka (tožnik). Toženec pa ima poleg tega pravico obdržati prejeto aro (prvi odstavek 65. člena OZ) (2).

9. Odločitev sodišča prve stopnje, da ni utemeljen tožbeni zahtevek tožnika na vrnitev are 10.800,00 EUR, dane dne 21. 12. 2007, je tako, čeprav iz drugačnih materialnopravnih razlogov, pravilna. Pritožbeno sodišče je zato pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo v izpodbijanem zavrnilnem delu ter v izreku o stroških, potrdilo (353. člen ZPP).

10. Ker s pritožbo ni uspel, tožnik sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

11. Ker je bil toženec v revizijskem postopku uspešen, uspešen pa je bil tudi v pritožbenem postopku, mu je tožnik dolžan plačati stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP) in sicer po tarifni številki 3300 Zakona o odvetniški tarifi, nagrado za postopek dopustitve revizije 682,00 EUR, nagrado za postopek revizije 682,00 EUR, izdatke po tar. št. 6002 istega zakona 20,00 EUR, skupaj 1.384,00 EUR, z 20 % DDV 276,80 EUR, pa 1.660,80 EUR. Pritožbeno sodišče tožencu ni priznalo stroškov nagrade po tar. št. 2202 v višini 200,00 EUR, saj tega stroška toženec ni izkazal. Tožnik je dolžan tožencu povrniti tudi stroške takse za predlog za dopustitev revizije 141,00 EUR ter takse za revizijo 423,00 EUR, skupaj 564,00 EUR. Tožnik je tako tožencu dolžan povrniti 2.224,80 EUR stroškov revizijskega postopka, v roku 15 dni (po prejemu sodbe sodišča druge stopnje), v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

(1) Glej komentar k 64. in 65. členu OZ, Obligacijski zakonik (splošni del) s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003. (2) Če je stranka, ki je aro prejela, pogodbi zvesta stranka, z razvezo pogodbe hkrati nastane in dospe kondikcijska obveznost pogodbi zveste stranke vrniti aro drugi stranki ter obveznost druge stranke, ki odgovarja za razvezo pogodbe, pogodbi zvesti stranki bodisi plačati odškodnino bodisi plačati (kot pogodbeno kazen) denarni znesek, enak znesku, ki je bil plačan kot ara. Končni izid tega je, da pogodbi zvesta stranka aro obdrži.