Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Revizija je utemeljena samo zato, ker iz spisa izhaja, da je tožeča stranka prosila za preložitev naroka dne 23.08.1999, nato pa je bila na narok dne 25.10.1999 vabljena s fotokopijo zapisnika, ki pa je dvomljive vsebine, saj iz njega ni mogoče z gotovostjo ugotoviti, ali je bil narok za glavno obravnavo opravljen ali ne. Ob takem zapisu dogajanja na naroku, pa tožeči stranki ni mogoče očitati, da v kasnejši pripravljalni vlogi in na naroku dne 25.10.1999 ni pojasnila, zakaj ni navedla vseh dejstev in dokazov do konca prvega naroka. Ker je šlo v času, odkar je tožeča stranka prejela vabilo za prvi narok za glavno obravnavo, do konca obravnavanja pred sodiščem prve stopnje za specifično situacijo, ko so se spreminjala nekatera določila pravdnega postopka in ker sodišče postopka ni vodilo tako, kot je bilo predpisano, tožeča stranka utemeljeno opozarja na 22. člen URS. Ker ji sodišče prve stopnje ni omogočilo ustreznega varstva pravic (tako kot toženi stranki), je kršitev lahko vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe (prva točka prvega odstavka 370. člena ZPP v zvezi z osmo točko drugega odstavka 339. člena ZPP).
Revizija proti sklepu se zavrže. Reviziji proti sodbi se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.
Odločitev o stroških revizije se pridrži za končno odločbo.
Tožeča stranka je predlagala izvršbo na podlagi verodostojne listine in sodišče je 22.09.1998 izdalo sklep o izvršbi. Po ugovoru obeh dolžnikov, je sodišče 29.03.1999 svoj sklep o izvršbi razveljavilo v delu, s katerim je bila dovoljena izvršba (2. točka izreka sklepa o izvršbi) in sklenilo, da se bo postopek o zahtevku in o stroških nadaljeval v pravdnem postopku pred Okrožnim sodiščem v Novem mestu. To sodišče je po glavni obravnavi dne 23.08.1999 in 25.10.1999 razsodilo, da se sklep o izvršbi Okrajnega- sodišča v Novem mestu, opr. št. I 98/02374 z dne 22.09.1998 razveljavi v prvi in tretji točki izreka in je zavrnilo tožbeni zahtevek. Sklepalo je tudi o plačilu pravdnih stroškov in o predlogu tožeče stranke za vrnitev v prejšnje stanje, ki ga je zavrnilo.
Proti sodbi in proti sklepu se je pritožila tožeča stranka, toda sodišče druge stopnje je odločilo, da se pritožba zavrne in se potrdita sodba in sklep prvega sodišča. Tožeča stranka je pravočasno vložila revizijo, v kateri izrecno navaja, da se pritožuje proti sodbi in sklepu sodišča druge stopnje iz vseh razlogov po 370. členu Zakona o pravdnem postopku. Predlaga spremembo odločb in ugoditev tožbenemu zahtevku ali razveljavitev izpodbijanih odločb sodišč druge in prve stopnje in vrnitev zadeve v novo odločanje. Meni, da je napačno stališče pritožbenega sodišča, češ da je prvo sodišče pravilno uporabilo določilo o eventualni maksimi in da ni bilo dolžno opozarjati strank na pravne posledice opustitve navedb vseh dejstev in dokazov na prvem naroku (286. člen ZPP), kar bi bilo dolžno storiti zgolj v sporih majhne vrednosti. Ni razumljivo, zakaj bi sodišče opozarjalo na posledice opustitev samo v sporih majhne vrednosti, v rednih postopkih, v katerih neuspeh v pravdi po svoji teži bistveno bolj prizadene pravdno stranko, pa ne. Tožeča stranka vztraja pri svojem stališču, da je bilo z opustitvijo pravnega pouka na vabilu z dne 28.06.1999, v katerem ni bila opozorjena na posledice iz 286. člena ZPP, kršeno načelo kontradiktornosti. Pri tem ne gre spregledati obveznosti iz 12. člena ZPP in dejstva, da je bilo vabilo poslano neposredno tožeči stranki, ker je pooblastilo prejšnjemu pooblaščencu prenehalo. Navaja tudi, da je sodišče razpisalo narok za 23.08.1999, torej po uveljavitvi novega Zakona o pravdnem postopku, da je ta narok preložilo in da je od tožeče stranke zahtevalo originalno pooblastilo za zastopanje in ne le fotokopije. To pooblastilo sta pooblaščenca tožeče stranke prejela šele v petek, 20.08.1999, zato se do v ponedeljek razpisanega naroka nista mogla ustrezno pripraviti. V zvezi z datumom na pooblastilu, ki je bilo faksirano skupaj s prošnjo za preklic obravnave trdita, da ni pomemben, ker sta se s tožečo stranko dogovorila za zastopanje več zadev, ki sta jih prevzemala sukcesivno, in ker sta prevzela le nekaj pooblastil za nujna dejanja. Tako dejanje je bila tudi prošnja za preklic naroka. Pooblaščenca tožeče stranke omenjata tudi telefonski razgovor z razpravljajočo sodnico, ki jima je povedala, da je njuno prošnjo za preklic obravnave prejela prepozno, da bi narok preklicala, da pa bo "zadevo preložila ". Zato sta menila, da ju ne morejo zadeti nikakršne posledice. Dodajata, da sodišče itak ne bi smelo opraviti glavne obravnave in da je bila s tem kršena pravica tožeče stranke do obravnavanja pred sodiščem. Ker sodišče ni upoštevalo naknadno priloženih listinskih dokazov, je sodba v nasprotju z dokazi v spisu. Tožeča stranka dodaja, da je sodišče druge stopnje brez obrazložitve potrdilo sklep, s katerim je sodišče prve stopnje zavrnilo njen predlog za vrnitev v prejšnje stanje.
Uvodoma je treba ugotoviti, da je revizija izredno pravno sredstvo proti že pravnomočnim sodnim odločbam, ki ga je mogoče vložiti potem, ko je bila uporabljena pravica do pravnega sredstva, ki je zagotovljena v 25. členu Ustave Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 33/91 z ustavnima zakonoma, ki sta objavljena v Uradnem listu, št. 42/97 in 66/2000). Zato je revizija omejena in je dovoljena proti sodbam samo v tistih primerih, ki jih določa Zakon o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99, v nadaljevanju ZPP). Še bolj je omejena proti sklepom. Po prvem odstavku 384. člena ZPP, je mogoče vložiti revizijo samo proti takemu sklepu, s katerim je bil postopek pravnomočno končan, po tretjem odstavku tega člena pa proti sklepu, s katerim je bilo zavrženo pravno sredstvo. Ker v konkretnem primeru ne gre za nobenega od navedenih primerov, revizija proti sklepu o zavrnitvi predloga za vrnitev v prejšnje stanje ni dovoljena. Zato jo je sodišče zavrglo po 377. členu ZPP v zvezi četrtim odstavkom 384. člena ZPP.
Drugače je z revizijo proti sodbi, ki je dovoljena, saj vrednost izpodbijane sodbe v premoženjskem sporu presega 1.000.000 SIT (drugi odstavek 367. člena ZPP), zato je revizijsko sodišče presojalo njeno vsebino.
V zvezi z očitkom, češ da sodišče 23.08.1999 ne bi smelo opraviti glavne obravnave, revizijsko sodišče opozarja, da postopkovna pravila omogočajo pravdnima strankama, da zahtevata uvedbo in določata meje pravdnega postopka, ter da razpolagata s tožbenimi zahtevki; sodišču pa nalagajo, da izpelje ustrezni postopek in razsodi. Da je sodišče tisto, ki vodi postopek (in ne pravdni stranki), izhaja iz določil, da mora sodnik oziroma predsednik senata pripraviti glavno obravnavo (269. in naslednji členi ZPP), razpisati narok za glavno obravnavo (prvi odstavek 280. člena ZPP) in jo voditi (298. člen ZPP). Zato je prošnja za preložitev naroka, ki jo vloži tožeča stranka, samo prošnja, če ne vsebuje resnih razlogov, pa tudi ne more biti utemeljena.
Tožeča stranka je v svojem predlogu navedla, da sta pooblaščenca prevzela zastopanje tožeče stranke šele 20.08.1999, čeprav je predlogu priložila pooblastilo za zastopanje z datumom 16.06.1999. Revizijska izvajanja o pooblastilih za nujne primere niso razumljiva, vendar to ni pomembno, ker gre pri odnosu med pravdno stranko in njenim pooblaščencem za zaupno, notranje razmerje, ki sodišča ne zadeva. Za sodišče je pomembno le zastopanje pravdne stranke navzven, to pa je bilo podpisano z datumom 16.06.1999 (fotokopija) in naknadno potrjeno oziroma predloženo z originalnim podpisom (98. člen ZPP). Zato je sodišče pravilno štelo, da je tožečo stranko najprej zastopal dr. M. S. T., ki je 27.05.1999 sporočil, da mu je tožeča stranka z 19.05.1999 preklicala pooblastilo za zastopanje, od 16.06.1999 dalje pa sta jo zastopala B. P. in M. R., odvetnika v L. Sodišče je dne 11.06.1999 pravilno vabilo na glavno obravnavo tožečo stranko neposredno, ta pa bi morala po prejemu vabila nemudoma obvestiti pooblaščenca, ki bi morala poskrbeti za ustrezno zastopanje. Navedba pooblaščencev, češ da sta prevzela zastopanje šele 20.08.1999, ni resnična. Za odvetnika tak izgovor tudi ni upravičen, saj odvetnik po 5. členu Zakona o odvetništvu (ZOdv, Ur. l. RS, št. 18/93-24/2001) prosto odloča, ali bo prevzel zastopanje stranke; če ga sprejme pa mora ravnati vestno, pošteno, skrbno in po načelih odvetniške poklicne etike (drugi odstavek 10. člena ZOdv).
Tožeča stranka, ki v reviziji trdi, da z vabilom na glavno obravnavo dne 23.08.1999 ni bila opozorjena na posledice iz 286. člena ZPP, v dokaz tej trditvi ni predložila vabila, zato te njene trditve ni mogoče preveriti in je upoštevati. Iz odredbe v sodnem spisu sicer izhaja, da bi morala biti vabljena z obrazcem "Zč 18 in z roza povratnico", toda DZS je založila dva obrazca Zč 18, od katerih na prvem (Vabilo stranki na prvi narok za glavno obravnavo, kadar pripravljalnega naroka ni bilo) ni pouka o tem, da sme pravdna stranka po preteku prvega naroka samo izjemoma navajati nova dejstva in predlagati dokaze, na drugem (Vabilo stranki na prvi narok za glavno obravnavo) pa je izrecno zapisan pravni pouk v zvezi z 286. členom ZPP. Ob tem je dodati, da je revizijsko sklicevanje pooblaščencev tožeče stranke na 12. člen ZPP zmotno, saj to določilo nalaga sodišču dolžnost, da opozori stranko, katera pravdna dejanja lahko opravi, samo tedaj, ko gre za stranko, ki nima pooblaščenca in ki iz nevednosti ne uporablja procesnih pravic, ne more pa se nanj sklicevati strokovno usposobljena oseba.
Revizija je utemeljena samo zato, ker iz spisa izhaja, da je tožeča stranka prosila za preložitev naroka dne 23.08.1999, nato pa je bila na narok dne 25.10.1999 vabljena s fotokopijo zapisnika. Ta zapisnik pa je dvomljive vsebine, saj iz zapisnika z naroka dne 23.08.1999 ni mogoče z gotovostjo ugotoviti, ali je bil narok za glavno obravnavo opravljen ali ne. Sodišče je tedaj sicer pravilno začelo obravnavo s tem, da je razglasilo predmet obravnave in se prepričalo, ali so prišli povabljeni in ali so bili tisti, ki niso prišli, v redu povabljeni (prvi odstavek 281. člena ZPP). Nato pa je ugotovilo, da je tožeča stranka prosila, da se narok preloži. Po navedbah tožene stranke o dejanski vsebini spora, sodišče ni ravnalo po 284. členu ZPP, temveč je sklenilo, da se glede na navedbe tožeče stranke narok preloži in sprejelo priglasitev separatnih stroškov tožene stranke. Nato sodišče ni izvajalo dokazov in ni pregledalo listinskih dokazov, temveč je "zaradi izvedbe dokaznega postopka z zaslišanjem strank" preložilo obravnavo. Ob takem zapisu dogajanja na naroku, pa tožeči stranki ni mogoče očitati, da v kasnejši pripravljalni vlogi in na naroku dne 25.10.1999 ni pojasnila, zakaj ni navedla vseh dejstev in dokazov do konca prvega naroka. Ker je šlo v času, odkar je tožeča stranka prejela vabilo za prvi narok za glavno obravnavo, do konca obravnavanja pred sodiščem prve stopnje za specifično situacijo, ko so se spreminjala nekatera določila pravdnega postopka in ker sodišče postopka ni vodilo tako, kot je bilo predpisano, tožeča stranka utemeljeno opozarja na 22. člen URS. Ker ji sodišče prve stopnje ni omogočilo ustreznega varstva pravic (tako kot toženi stranki), je kršitev lahko vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe (prva točka prvega odstavka 370. člena ZPP v zvezi z osmo točko drugega odstavka 339. člena ZPP). Glede na to, da je tožeča stranka to kršitev uveljavljala v pritožbi, pa je podana tudi kršitev iz druge točke prvega odstavka 370. člena ZPP. Zato revizijsko sodišče po prvem odstavku 379. člena ZPP razveljavilo izpodbijani sodbi in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
O stroških revizije bo odločilo sodišče prve stopnje, ko bo odločalo o povrnitvi vseh pravdnih stroškov (tretji odstavek 165. člena ZPP).