Jedro

Stranka mora najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo navesti vsa dejsva in predlagati vse dokaze, s katerimi utemeljuje svoj zahtevek, in se izjaviti o navedbah in ponujenih dokazih nasprotne stranke. Na to jo sodišče v rednem postopku ni dolžno posebej opozarjati, prekluzija nastane na podlagi samega zakona.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo še 1. in 3. točko sklepa o izvršbi Okrajnega sodišča v Novem mestu, opr.št. I 98/02374 z dne 22.09.1998 ter tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo. Odločilo je, da je tožeča stranka dolžna prvotožencu povrniti pravdne stroške v višini 74.264,180 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje odločbe o stroških dalje. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog tožeče stranke za vrnitev v prejšnje stanje. Sodbo in sklep izpodbija tožeča stranka pravočasno iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS, št. 26/99, v nadaljevanju ZPP/99). V obrazložitvi pritožbe navaja, da sta bili v postopku pred sodiščem prve stopnje kršeni načeli enakopravnega obravnavanja in kontradiktornega postopka, ker jo sodišče prve stopnje po uveljavitvi novega ZPP/99 v skladu s sodno prakso in določilom 12. člena ZPP/99 z vročitvijo novega vabila z ustreznim pravnim poukom ni opozorilo na pravne posledice prekluzije dokazov. Sicer pa navaja, da je utemeljenost tožbenega zahtevka dokazala z vlogo 19.10.2000, torej pred datumom, ki ga za še dovoljeno predlaganje dokazov upošteva sodišče prve stopnje. Nadalje pritožnica poudarja, da je na podlagi telefonskega razgovora s sodnico bila prepričana, da je ne morejo doleteti nikakršne posledice oziroma da se bo narok preložil, če pa se je sodišče odločilo narok vendarle opraviti, pa bi moralo ugoditi vsaj njenemu predlogu za vrnitev v prejšnje stanje. Narok je bil poleg tega preložen zaradi predložitve originalnega pooblastila tožeče stranke odvetnikoma, datum na pooblastilu pa je po njenem mnenju irelevanten, saj sta odvetnika zanjo podpisala kar nekaj pooblastil za primer nujnih dejanj v drugih zadevah. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo in sklep spremeni tako, da v celoti ugodi njenemu tožbenemu zahtevku in predlogu za vrnitev v prejšnje stanje, podrejeno pa, da izpodbijano odločitev razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje, vse z ustreznimi stroškovnimi posledicami. V skladu z določbo 344. člena ZPP je bila pritožba vročena tožencema, ki odgovora na pritožbo nista podala. Pritožba ni utemeljena. Sodišče druge stopnje je ob preizkusu izpodbijane sodbe in sklepa v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, ugotovilo, da zatrjevani pritožbeni razlogi niso podani. Sodišče prve stopnje je pravila novega ZPP/99 glede eventualne maksime uporabilo pravilno. Ne glede na to, da se je postopek v tej zadevi z vložitvijo tožbe pričel pred uveljavitvijo novega ZPP/99, sodišče ob vročitvi vabila tožeči stranki na narok, ki je bil določen za čas po uveljavitvi novega ZPP/99, tožeče stranke na nova določila v zvezi z navajanjem dejstev in predlaganjem dokazov ni bilo dolžno opozarjati. Časovno omejeno pravico do navajanja novih dejstev in dokazov na prvi stopnji določa prvi odstavek 286. člena ZPP/99, ki se glasi: "Stranka mora najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo navesti vsa dejstva, ki so potrebna za utemeljitev njenih predlogov, ponuditi dokaze, ki so potrebni za ugotovitev njenih navedb, in se izjaviti o navedbah in ponujenih dokazih nasprotne stranke." Dejstva in dokazi, ki jih stranka po svoji krivdi navede pozneje, se ne upoštevajo (drugi in četrti odstavek istega člena). To pomeni, da je stranka zaradi takšne omejitve prisiljena podati vse navedbe "takoj in hkrati", kar naj onemogoči zavlačevanje postopka s kasnejšimi novimi navedbami in predlogi. Za "prehodno obdobje" zakonodajalec glede opozarjanja strank v zvezi s prekluzijo ni določil nobenih posebnosti. Da morajo stranke v postopku navesti vsa dejstva in dokaze samo do določene faze pravdnega postopka, mora sodišče prve stopnje v vabilu za glavno obravnavo stranko na to posebej opozoriti le v sporih majhne vrednosti, in sicer po določilu 456. člena ZPP, ne pa tudi v rednem pravdnem postopku, kakršen je ta. Iz pooblastila tožeče stranke odvetnikoma Bojani in Matjažu, ki ga je tožeča stranka sodišču poslala dne 20.08.1999 skupaj s sporočilom po faxu (prošnjo za preložitev naroka), je razvidno, da je pooblastilno razmerje med njimi nastalo že sredi junija 1999, torej približno mesec dni pred uveljavitvijo novega ZPP/99 oziroma dva meseca pred dnevom, ki je bil določen za opravo prvega naroka za glavno obravnavo. Pritožbeno sodišče ne more slediti pritožbenim navedbam tožeče stranke, da ta datum (16. junij 1999 - redna list.št. 25) za zadevo ni pomemben. Pooblaščenca sta sodišču predložila pooblastilo, katerega pomanjkljivost je bila samo v tem, da je bil fotokopiran, ne pa tudi, da je bil omejen za kakšno drugo pravdno zadevo. Sodišče prve stopnje je presojalo, ali tožeča stranka novih dejstev in predlaganih novih dokazov res ni mogla navesti na prvem naroku, in pri tem pravilno tudi na podlagi datuma iz omenjenega pooblastila ugotovilo, da zamuda stranke ni nastala zaradi opravičljivih razlog ov. Opravičljiv razlog za zamudo tudi ni more biti dejstvo, da je bila tožeča stranka vseskozi do drugega naroka prepričana, da se prvi narok ni opravil. Če sodišče naroka ne prekliče, pomeni, da se bo opravil. Opravil se je kar dva meseca po tistem, ko je tožeča stranka zanj prejela vabilo, tako da je imela dovolj časa za pripravo nanj. Sodišče prve stopnje je na podlagi dokazov, ki so bili pravočasno predlagani, pravilno zaključilo tudi to, da tožbeni zahtevek tožeče stranke ni utemeljen. Izpisek iz poslovnih knjig tožeče stranke (priloga A2), kopija prošnje za sklenitev kreditne oziroma leasing pogodbe (priloga A3), potrdilo o zaposlitvi drugotoženca (priloga A6) in opomina pred tožbo (prilogi A4 in A5) drugačnega zaključka tudi ne dopuščajo. V pritožbi tožeča stranka uveljavlja nasprotje med razlogi sodbe in listinami, ki se nahajajo v spisu, češ, da utemeljenost tožbenega zahtevka izhaja iz pripravljalne vloge z dne 19.10.1999, sodišče prve stopnje pa je v obrazložitvi izpodbijane odločbe zapisalo, da "vse do 20.10.1999, razen izpiska iz poslovnih knjig in prošnje prvotoženca za odobritev kredita, tožeča stranka ni dostavila sodišču nobenih listin oziroma dokazov, iz katerih bi izhajala utemeljenost tožbenega zahtevka" (drugi odstavek na drugi strani odločbe). V sodbi citiran datum po prepričanju pritožbenega sodišča izhaja iz dohodnega žiga sodišča na pripravljalni vlogi, ki jo je priporočeno po pošti sodišču poslala tožeča stranka dne 19.10.1999. Iz konteksta celotne izpodbijane odločbe je razvidno, da sodišče prve stopnje dokazov, ki so bili predlagani v tej pripravljalni vlogi, ne glede na to, ali so pomenili utemeljenost tožbenega zahtevka ali ne, ni upoštevalo, ker so bili predlagani prepozno. Sodišče prve stopnje je torej materialno pravo pravilno uporabilo, pri tem tudi ni napravilo nobene izmed po uradni dolžnosti upoštevnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zato je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 353. ter 2. točke prvega odstavka 365. člena ZPP pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje. Tožeča stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka, ker s pritožbo ni uspela. Odločitev o stroških je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe.