Jedro

Kaznivo dejanje umora ni storjeno v silobranu niti ne v prekoračenem silobranu, če žrtev drži v levi roki nož, ne da bi bilo ugotovljeno, da je z njim kakorkoli ravnala napadalno, medtem ko se je z desno roko branila s tem, da je prijela celo za revolver, vendar je bila s tem ustreljena, kar kaže na izrazito obrambno ravnanje žrtve. Če bi bila napadalna, potem bi v tem času lahko z nožem, ki ga je držala v levi roki, napadalca tudi napadla. O napadu samem tudi sam storilec kaznivega dejanja ne govori ničesar.

Izrek

Pritožbi javnega tožilca, deloma pa pritožbi zagovornika obtoženega se ugodi, izpodbijana sodba se spremeni tako, da se obtožencu po 50. čl. KZ SFRJ v izrečeno kazen všteje čas pripora od 16.4.1993 od 12.40 ure dalje.

Pritožba obtoženčevega zagovornika se kot neutemeljena zavrne in se v nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je bil obtoženi spoznan za krivega kaznivega dejanja umora po I. odst. 46. čl. KZ RS in mu je bila po I. odst. 46. čl. KZ RS izrečena kazen 10 let zapora. Izrečen mu je bil varnostni ukrep izgona tujca iz države za 10 let. Oproščen je bil plačila stroškov kazenskega postopka.

Zoper sodbo sta se pravočasno pritožila obtoženčev zagovornik zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotne ugotovitve dejanskega stanja in podrejeno zaradi odločbe o kazenski sankciji ter varnostnem ukrepu s predlogom, da se izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, podrejeno pa, da se izpodbijana sodba spremeni tako, da se izrečena kazen zniža, čas trajanja varnostnega ukrepa pa skrajša ter obtožencu v izrečeno kazen všteje čas, prebit v priporu. Javni tožilec se pritožuje zaradi kršitve kazenskega zakona s predlogom, da se izpodbijana sodba spremeni tako, da se čas, prebit v priporu obtožencu, všteje v izrečeno kazen.

Pritožba javnega tožilca je utemeljena, medtem ko je pritožba obtoženčevega zagovornika deloma utemeljena.

Medtem ko je sodišče prve stopnje po izvedbi vseh potrebnih dokazov in oceni vsakega dokaza posebej in vseh skupaj dokaj obsežno obrazložilo zaključek, da obtoženec očitanega kaznivega dejanja ni storil v silobranu ali prekoračenem silobranu, pa pritožba obtoženčevega zagovornika ta zaključek izpodbija ter sledeč obtoženčevemu zagovoru zatrjuje, da je obtoženec ravnal v silobranu.

Ob tem pritožba prezre zagovor obtoženca v tistem delu, ko je navajal okoliščine dejanja in položaj oškodovanke ter njeno ravnanje z noži, ki naj bi ju imela v rokah, da z noži ni zamahovala niti ni z njima mahala proti njemu, ko naj bi šla proti njemu. Sodišče prve stopnje je glede na strokovno mnenje izvedenca balistične stroke ob upoštevanju najdenega dimnega madeža na desni roki oškodovanke prišlo do zaključka, da je žrtev ob prvem strelu v prsi držala ali hotela prijeti za cev revolverja. Če je oškodovanka z desno roko prijela ali hotela prijeti za cev revolverja, potem po pravilnem in logičnem sklepanju sodišča prve stopnje, oškodovanka v desni roki ni mogla držati noža, ko se hkrati utemeljeno sklepa, da je bila tako blizu obtoženca, da bi nož, ki ga je držala v levi roki, lahko uporabila.

Sodišče prve stopnje glede na položaj oškodovanke, ko je skušala zagrabiti ali pa je zagrabila za cev revolverja, ocenjuje to ravnanje kot izrazito obrambno gesto, zaradi česar ne bi bilo logično sklepati na oškodovankino napadalnost. Zagovornik obtoženca tako oceno izvedenih dokazov zavrača, pri čemer se opira na izraženo možnost gibanja oškodovanke tako po izvedencu balistu kot po izvedencu medicinske stroke, vendar pa za sklepanje, da bi oškodovanka napravila tri korake nazaj potem, ko je bila že ustreljena v prsi, ni zanesljive opore, ker se tako lahko le domneva. Tako je izvedenec balistične stroke navedel, da je lahko oškodovanko potisnil strel v prsi oškodovanke za korak nazaj, izvedenec sodnomedicinske stroke pa je navedel, da je žrtev po zadetku v srce še sposobna narediti korak ali dva, vendar ob upoštevanju nadaljnjega sklepanja izvedenca balistične stroke ter najdenih sledi krvi na hladilni vitrini o domnevni lokaciji položaja obtoženca in žrtve po pritožbi ter o njenem pomikanju ni utemeljene podlage. Sodišče prve stopnje je zato glede na mnenje izvedenca balista ob upoštevanju izpovedbe priče T.R. o hitrem zaporedju strelov in sledi krvi na hladilni vitrini utemeljeno osvojilo lokacijo položaja obeh ob prvem strelu, kot jo je prikazal izvedenec balist. Glede na to nasprotna pritožbena navajanja niso sprejemljiva. Pritožba obtoženčevega zagovornika neutemeljeno in celo protispisno navaja, da je izvedenec balistične stroke dopustil možnost, da se je pokojničina roka nahajala blizu pištole, ko je celo navedel, da je držala ali hotela prijeti sprednji del revolverja. Kot je navedeno sodišče prve stopnje utemeljeno sklepa, da oškodovanka v desni roki ni imela noža, zato so neutemeljena nasprotna navajanja.

Tudi če obtoženčev zagovornik pred prvim zaslišanjem obtoženca ni pogledal zbranih podatkov in če je obtoženec navajal, da je imela žrtev dva noža v rokah, ker sta bila tudi najdena ob ogledu kraja dejanja, ni najdenih sledi, ki bi kazale na to, da je oškodovanka imela oba noža v rokah. Glede na strokovne izsledke izvedenca balista pa je sodišče prve stopnje utemeljeno tako možnost izključilo.

Ugotovitev, da je oškodovanka držala ali hotela prijeti za revolver, govori za to, da sta si bila tako blizu obtoženec in žrtev, da bi oškodovanka nož v drugi roki lahko uporabila, če bi to hotela, pa tega niti v obtoženčevem zagovoru ni zaslediti, zaradi česar sodišče prve stopnje oškodovankino držanje ali prijemanje za revolver utemeljeno ocenjuje kot izrazito obrambno ravnanje. Obtoženec se zato ni počutil ogroženega, ker za resno ogroženost ni imel utemeljenih razlogov, ko je pa vendar le bil oborožen, žrtev pa za tako resno ogroženost ni ničesar naredila. S prvim strelom v prsi je bila oškodovanki prizadejana smrtna poškodba in če se je oškodovanka po tem strelu za korak ali dva pomaknila nazaj, je moral obtoženec za njo, da jo je lahko iz ugotovljene bližine in v položaju, ko je po prvem strelu klecajoče padala, še trikrat ustrelil, kar ne govori za dolgotrajnost temveč za kratkotrajno zaporedje strelov, kot jih je opisala priča T.R.. V tem pa ni nobenih sledi o domnevnem napadu ali o prenehanju napada, ker po pravilni oceni izpodbijane sodbe obtoženec ni bil napaden. Zato navajanje pritožbe, da obtoženec ni bil dolžan reševati situacije z begom nima dokazne podlage. Sodišče prve stopnje je v mejah dokazov tudi ugotovilo stanje denarnih terjatev obtoženca napram oškodovanki, vendar temu vprašanju utemeljeno ni pripisovalo odločilnega pomena kot to skuša neutemeljeno prikazati pritožba, sploh pa, da bi naj zato oškodovanka obtoženca napadla, da bi se ga rešila. Tudi lastništvo in dolgoletna posest orožja obtoženca za odločitev v tej stvari, ko je uporabil svoje orožje, ni odločilno, ali je bil še kdo razen sina seznanjen, da ima orožje ali ne.

Sodišče druge stopnje po navedenem ocenjuje, da dejanje po pravilnem zaključku izpodbijane sodbe ni bilo storjeno ne v prekoračenem silobranu in ne v silobranu.

Obtožencu je izrečena primerna kazen. Pri odmeri kazni je sodišče prve stopnje ugotovilo in upoštevalo vse okoliščine, ki lahko vplivajo na to, ali naj bo kazen manjša ali večja, raziskalo je tudi obtoženčeve osebne razmere in njegovo dosedanje življenje, predvsem pa, da je bil dalj časa v inozemstvu in tako skrbel za svojo družino.

Tudi njegova prostovoljna vrnitev iz tujine in prijava organom pregona je prišla v dovoljni meri do izraza zlasti pa tudi, da je s tem pripomogel k hitri in popolni ugotovitvi dejanskega stanja in da je postopek stekel brez zapletov. Tudi obteževalne okoliščine je sodišče prve stopnje ugotovilo in jih dovolj jasno in prepričljivo obrazložilo. Če pri obtožencu ne bi bila podana odločnost storiti to dejanje, potem vsekakor ne bi s tako natančnostjo izstrelil vsaj še dva strela po prvem strelu, kot je bilo pravilno ugotovljeno. Sodišče druge stopnje zato ocenjuje, da je obtožencu izrečena primerna kazen, ker bo le s tako kaznijo dosežen namen kaznovanja.

Tudi varnostni ukrep izgona tujca iz države je izrečen pravilno in za primerno dolgo dobo.

Tako zagovornik obtoženca kot javni tožilec utemeljeno opozarjata, da je s tem, ko z izpodbijano sodbo ni bil v izrečeno kazen obtožencu vštet čas, ki ga je prebil v priporu, prekršen kazenski zakon. Glede na to je bilo treba pritožbama v tem obsegu ugoditi in to kršitev odpraviti, na katero je že samo sodišče prve stopnje pravilno opozorilo.

Sodišče druge stopnje zato ocenjuje, da je pritožba obtoženčevega zagovornika deloma utemeljena, pritožba javnega tožilca pa je glede na to, da napada le kršitev kazenskega zakona utemeljena in je zato izpodbijano sodbo spremenilo, sicer pa pritožbo obtoženčevega zagovornika ocenilo kot neutemeljeno in jo zavrnilo ter v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Izrek o stroških pritožbenega postopka je glede na delen uspeh pritožbe obtoženčevega zagovornika odpadel.