Jedro

Zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ali odločbe o kazni.

Izrek

Zahteva obsojenega R.DŽ. za varstvo zakonitosti se kot neutemeljena zavrne.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo je bil obs. R.DŽ. spoznan za krivega kaznivega dejanja umora po 1. odstavku 46. člena KZ-77. Izrečena mu je bila kazen 10 let zapora ter varnostni ukrep izgona tujca iz države za dobo 10 let. Zoper to pravnomočno sodbo je obsojenec dne 11.4.1995 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri uveljavlja vse razloge iz 1. odstavka 420. člena (sedaj veljavnega) zakona o kazenskem postopku (ZKP), iz katerih je moč vložiti to izredno pravno sredstvo. V zahtevi predlaga, da naj vrhovno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Vrhovni državni tožilec M.V. v odgovoru podanim po 2. odstavku 423. člena ZKP meni, da obsojenčeva zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Obsojenec ne navaja konkretnih okoliščin, ki bi utemeljevale zaključek, da je podana katera izmed kršitev zakona, ki jih uveljavlja, njegovo ugovarjanje pravilnosti in popolnosti ugotovljenega dejanskega stanja ter nestrinjanje z višino izrečene kazni pa nista zakonita razloga za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Obsojenec v zahtevi citira zakonsko besedilo bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, vendar ne pove, v čem naj bi bila ta kršitev v konkretnem primeru, zato je ni moč preizkusiti. Prav tako ne pove, v čem naj bi bile druge bistvene kršitve določb kazenskega postopka. Obsojenčeve navedbe, da sodišče ni upoštevalo njegovega zagovora, da ga je pokojna S. L. napadla z dvema nožema, da je k njej prišel le zaradi zgladitve spora glede denarja, ter da je bil v času storitve kaznivega dejanja zmanjšano prišteven zaradi čustvene razdraženosti in razburjenosti, pa pomenijo po vsebini izpodbijanje dokazne presoje ter izpodbijanje pravilnosti in popolnosti v pravnomočni sodbi ugotovljenega dejanskega stanja, kar ni zakonski razlog za to izredno sredstvo (2. odstavek 420. člena ZKP). V zvezi z navedbo, da bi sodišče moralo upoštevati določbo kazenskega zakona o njegovi zmanjšani prištevnosti, vrhovno sodišče ugotavlja, da je prvostopno sodišče zaslišalo izvedenca psihiatra dr. M. V., ki je podal mnenje, da je bila obsojenčeva sposobnost imeti v oblasti svoje ravnanje delno, vendar ne bistveno zmanjšana. Torej ne gre za okoliščino, ki bi vplivala na kazensko odgovornost, temveč le za okoliščino, ki se lahko upošteva pri odmeri kazni. V izpodbijani sodbi so navedene vse okoliščine, ki jih je sodišče upoštevalo pri odmeri kazni, zato ne gre zgolj za "nedoločno nakazovanje", kot zatrjuje obsojenec. Njegovo prepričanje, da mu je bila glede na zatrjevane olajševalne okoliščine izrečena previsoka kazen, pa ne more biti predmet presoje vrhovnega sodišča v postopku o zahtevi za varstvo zakonitosti. Neutemeljena je tudi obsojenčeva trditev, da ni moč graditi obrambe, če so bili vsi njegovi dokazni predlogi zavrnjeni kot neutemeljeni. Iz spisa je namreč razvidno, da je sodišče na glavni obravnavi zavrnilo le en obsojenčev dokazni predlog in sicer opravo rekonstrukcije. Za zavrnitev tega dokaznega predloga je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi tudi navedlo ustrezne razloge (11. stran, 3. odstavek).

Po povedanem kršitve zakona, na katere se sklicuje obsojenec v zahtevi za varstvo zakonitosti niso podane, oziroma niso zakonski razlog za vložitev tega izrednega pravnega sredstva. Zato je moralo vrhovno sodišče obsojenčevo zahtevo kot neutemeljeno zavrniti (425. člen ZKP).