Jedro

Večinska sodna praksa razlaga in uporablja četrti odstavek 177. člena ZOR tako, da na njegovi podlagi solidarno z imetnikom stvari (to je objektivno odgovornim) odgovarja tudi tretji, to je krivdno odgovorni za vso tisto oškodovancu nastalo škodo, ki ni posledica oškodovančevega prispevka k nastanku škode (v tem primeru 70%). Po navedenem stališču, določa četrti odstavek 177. člena ZOR konkurenco med objektivno in krivdno odgovornostjo, pri čemer velja dolžnost poravnati škodo v razmerju s svojo krivdo le v notranjem razmerju med dvema odškodninsko odgovornima subjektoma, medtem ko je njuna odgovornost za tisti del škode, ki ga ni mogoče opredeliti kot oškodovančev prispevek k nastanku škode, v celoti solidarna.

Izrek

Revizijam se delno ugodi ter se ob delni ugoditvi pritožbam vseh pravdnih strank izpodbijana sodba spremeni tako, da se glasi: "Toženki sta dolžni nerazdelno plačati tožniku na roke njegovega pooblaščenca, odvetnika ...

1. za nepremoženjsko škodo 9.245.345,00 SIT v 15 dneh;

2. za premoženjsko škodo odškodninsko rento, in sicer - 6.000,00 SIT mesečno za čas od 01.07.1992 do 30.06.1993, - 25.124,75 SIT mesečno za čas od 01.07. do 31.12.1993, - 24.185,00 SIT mesečno za čas od 01.01. do 02.05.1994, - 32.287,50 SIT mesečno za čas od 03.05.1994 do 31.05.1996, - 39.846,20 SIT mesečno za čas od 01.06. do 31.12.1996, - 42.238,70 SIT mesečno za čas od 01.01. do 31.01.1997, - 32.050,03 SIT mesečno za čas od 01.02. do 30.09.1997, - 32.095,35 SIT mesečno za čas od 01.10.1997 do 31.05.1998, - 34.106,10 SIT mesečno za čas od 01.06. do 30.09.1998 in - 34.075,30 SIT mesečno od 01.10.1998 dalje, in sicer do pravnomočnosti sodbe zapadle rentne obroke v 15 dneh, v bodoče dospevajoče obroke pa do vsakega 5. dne v mesecu v naprej;

3. stroške postopka prve stopnje 1.367.330,00 SIT v 15 dneh, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in sicer za obveznosti iz 1. in 3. točke izreka od 21.09.1998 dalje, za obveznosti iz 2. točke izreka (rento) od dneva zapadlosti vsakega rentnega obroka dalje do dneva plačila, v 15 dneh.

Višji zahtevki tožnika se zavrnejo.

Tožnik je dolžan plačati toženkama stroške postopka prve stopnje, in sicer prvi toženki 788.212,00 SIT, drugi toženki pa 391.624,00 SIT, vse v 15 dneh.

Pravdne stranke nosijo same svoje stroške pritožbenega postopka." V preostalem delu se revizije pravdnih strank zavrnejo.

Pravdne stranke nosijo same svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Nekaj manj kot 14 let star tožnik se je na šolskem izletu med vožnjo z vlakom dne 02.06.1988 hudo telesno poškodoval. Na relaciji med Rakekom in Postojno je kljub opozorilom in prepovedim odprl okno vagona in pomolil ven glavo, pri tem pa ga je oplazila ob progi stoječa opozorilna metlica. Posledično je udaril z glavo ob okvir okna in pri tem utrpel zlom lobanje, udarnino možganov in možganski edem. Sodišče prve stopnje je odločilo, da je odgovornost toženk 80%, od tega solidarna odgovornost obeh toženk 30%, izključna odgovornost druge toženke pa še 50%, medtem ko je ugotovilo tožnikov prispevek k nezgodi v obsegu 20%. V skladu s tako odločitvijo o odškodninski podlagi je naložilo toženkama, da morata solidarno plačati tožniku 3.950.435,20 SIT odškodnine, druga toženka sama še 6.639.909,50 SIT, višji glavnični zahtevek pa je zavrnilo. Toženkama je še naložilo, da morata plačevati tožniku mesečno rento od 01.07.1992 dalje, in to v obsegu 30% obe solidarno, 50% pa druga toženka sama, pri čemer je bila začetna celotna renta odmerjena v višini 23.940,00 SIT, ki pa se je nato mesečno zviševala in je skupaj znašala 01.10.1998 38.943,20 SIT. Višji rentni zahtevek je sodišče prve stopnje zavrnilo in toženki obsodilo tudi na plačilo tožnikovih stroškov postopka.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje so se pritožile vse tri pravdne stranke. Sodišče druge stopnje je vse pritožbe zavrnilo kot neutemeljene in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Revizije zoper sodbo sodišča druge stopnje so vložile vse tri pravdne stranke zgolj iz revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava ter so predlagale: tožnik tako spremembo sodbe, da se mu prizna 80% od celotne zahtevane odškodnine, ki naj se v celoti naloži v nerazdelno plačilo obeh toženk; toženki pa sta predlagali zavrnitev tožbenega zahtevka, podrejeno razveljavitev izpodbijanih sodb.

Po revizijskih izvajanjih tožnika je lahko odgovornost obeh toženk za njegovo škodo le nerazdelna in tako obliko odgovornosti določa tudi četrti odstavek 177. člena ZOR. Zato bi morali biti obe toženki obsojeni na nerazdelno plačilo vseh 80% njegove škode. Odškodnina za posamezne oblike nepremoženjske škode je tudi prenizko priznana. V revizijskih razlogih poudarja svojo mladost ob nezgodi in obseg nepremoženjske škode ter vztraja, da se mu prizna za telesne bolečine 4.000.000,00 SIT, za strah 2.500.000,00 SIT, za skaženost 1.500.000,00 SIT in za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti 13.000.000,00 SIT.

Prva toženka navaja v reviziji, da so učiteljice ves čas opozarjale učence; da frekvenca njihovih opozoril ni v vzročni zvezi z dogodkom; da so bila opozorila tudi na samih oknih, po zvočnikih in tožnika so opozarjali celo njegovi sošolci. Ugotovitev sodišča, da bi bilo potrebno neprestano nadzorovanje gibanja učencev na vlaku, ni določna. Ravnanje otrok je odvisno od vrste dejavnikov in predvsem domače vzgoje. Šola ni ravnala nevarno. Glavni vzrok nezgode je nevarna dejavnost druge toženke, tako v zvezi s prevozom po železnici, kot zaradi opravljanja del na in ob progi. Druga toženka bi morala zato pripraviti za otroke posebne vagone, na katerih se okna ne bi odpirala.

Druga toženka vztraja pri svojem stališču, da je za škodo izključno odgovoren tožnik sam ali pa s prvo toženko. Druga toženka je namreč storila vse, da do škodnega dogodka ne bi prišlo: na oknih so bila opozorila, da se ne smejo odpirati, na to okolnost pa je opozarjala tudi po zvočnikih. Če se je vedelo, da je tožnik manj vodljiv, bi morala ena od vzgojiteljic ostati v kupeju, kjer se je nahajal tožnik. Glede na starost 14 let ob nezgodi, je bil tožnik že sposoben razumeti svoje ravnanje in ga imeti v oblasti. Tožnikov prispevek je zato prenizko ocenjen. Sodišče je preširoko tolmačilo objektivno odgovornost železnice. Odškodnina za nepremoženjsko škodo je previsoka. Rentni zahtevek je vprašljiv, ker je bil tožnik že pred nesrečo težje vodljiv. Tudi odmera pravdnih stroškov ni jasna.

Revizije so bile vročene Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njih ni izjavilo, in tudi nasprotnim strankam, od katerih pa je na reviziji toženk odgovoril le tožnik, ki je predlagal zavrnitev revizij obeh toženk.

Revizije so delno utemeljene.

V revizijskem postopku je še sporna odgovornost za škodni dogodek 02.06.1988, v katerem je tožniku nastala škoda in višina nastale nepremoženjske škode. Navedenega dne je tožnik kot sedmošolec, star nekaj manj kot 14 let, potoval z vlakom iz Maribora v Koper v skupini 19 sošolcev (skupaj z drugimi razredi je bilo 33 učencev) in pod nadzorom učiteljic. Na relaciji med Rakekom in Postojno je odprl okno vagona, pomolil glavo ven, in ko je vlak pripeljal na območje, kjer so se izvajala obnovitvena dela na progi, ga je oplazila opozorilna metlica ob progi. Zaradi oplaženja in sunkovitega umika glave se je udaril ob okvir okna vagona in se hudo telesno poškodoval: zlom lobanje, udarnine možganov in možganski edem. Ugotovljeno je bilo, da je železnica po zvočnikih opozarjala na nevarnost odpiranja oken v vagonih; da so bila v vagonih tudi pismena obvestila o prepovedi odpiranja oken; da so učiteljice opozarjale učence na nevarnosti prevoza že pred potovanjem, med potovanjem in jih kontrolirale po vagonih; in da je bil tožnik težje vodljiv in prilagodljiv, kar je bilo šoli oziroma učiteljicam znano. Na podlagi takih ugotovitev sta sodišči nižjih stopenj ocenili, da je tožnik sam prispeval k nastanku škode 20%, za preostalih 80% škode pa da je podana odgovornost toženk, in sicer: 30% krivdna odgovornost prve toženke in 50% objektivna odgovornost druge toženke, ki solidarno odgovarja skupaj s prvo toženko tudi za preostalih 30% škode. Svojo odločitev o odgovornosti toženk sta oprli na določbe 173. in 174. ter na tretji in četrti odstavek 177. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) glede druge toženke, glede prve toženke pa na 154. člen ZOR.

Revizijsko sodišče sprejema kot pravno pravilno odločitev sodišč nižjih stopenj, da odgovarja za tožnikovo nezgodo prva toženka krivdno, druga toženka objektivno in da je k nezgodi prispeval tudi tožnik sam, pri čemer ne sprejema le zaključka o deležnem razmerju odgovornosti pravdnih strank za nastanek nezgode (ki je po njegovi oceni 30% na strani tožnika in 70% na strani toženk, kot bo pojasnjeno spodaj) in tistih materialnopravnih izhodišč sodišč nižjih stopenj, s katerimi sta zavrnili solidarno odgovornost prve toženke za celotno škodo, za katero odgovarjata obe toženki tožniku. Sodišči nižjih stopenj sta sporno stališče o obliki odgovornosti oprli na določilo četrtega odstavka 177. člena ZOR. To se glasi: Če je za škodo deloma kriv kdo tretji, odgovarja ta zanjo oškodovancu solidarno z imetnikom stvari, dolžan pa jo je poravnati v sorazmerju s svojo krivdo.

Revizijsko sodišče (ki mora po 109. členu Zakona o sodiščih kot Vrhovno sodišče skrbeti za enotno sodno prakso) ugotavlja, da večinska sodna praksa razlaga in uporablja četrti odstavek 177. člena ZOR tako, da na njegovi podlagi solidarno z imetnikom stvari (to je objektivno odgovornim) odgovarja tudi tretji, to je krivdno odgovorni za vso tisto oškodovancu nastalo škodo, ki ni posledica oškodovančevega prispevka k nastanku škode (v tem primeru 70%). Po navedenem stališču, določa četrti odstavek 177. člena ZOR konkurenco med objektivno in krivdno odgovornostjo, pri čemer velja dolžnost poravnati škodo v razmerju s svojo krivdo le v notranjem razmerju med dvema odškodninsko odgovornima subjektoma, medtem ko je njuna odgovornost za tisti del škode, ki ga ni mogoče opredeliti kot oškodovančev prispevek k nastanku škode, v celoti solidarna. Na podlagi navedenih pravnih razlogov je revizijsko sodišče ugodilo tožnikovi reviziji v delu, s katerim je zahteval odločitev o solidarni odgovornosti prve toženke tudi za tisti del škode, za katerega naj bi po odločitvah sodišč nižjih stopenj izključno odgovarjala le druga toženka.

Okolnosti tožnikove nezgode, ki so bile ugotovljene v postopkih na nižjih stopnjah sojenja, dajejo tudi po presoji revizijskega sodišča zanesljivo podlago za zaključek, da sta toženki odgovorni tožniku za nastalo škodo v pretežnem obsegu, in sicer druga toženka objektivno in prva toženka krivdno. Druga toženka odgovarja kot imetnica nevarne stvari, na kateri se je tožnik poškodoval (prvi odstavek 174. člena ZOR), ker ugotovitve o tožnikovi nezgodi niso dajale opore za oprostitev odgovornosti te toženke v smislu prvega ali drugega odstavka 177. člena ZOR. Tožnikovo ravnanje - odpiranje okna vagona med vožnjo na področju opravljanja del na tirih - nikakor ni bilo dejanje, ki ga druga toženka ni mogla pričakovati od otroka, ne glede na ugotovljena opozorila. Opozorila so bila očitno premalo ter prva toženka v svoji reviziji (ko izvaja, da bi morala druga toženka v vagonih z otroki onemogočiti odpiranje oken) utemeljeno opozarja na možnost efektnega ukrepanja. Revizijska izvajanja druge toženke, češ da sama ni odgovorna in da je izključno odgovoren za nezgodo tožnik sam, niso utemeljena. Ta toženka je prosta odgovornosti le v obsegu tožnikovega prispevka v smislu tretjega odstavka 177. člena ZOR, kar pa bo pojasnjeno spodaj.

Sodišči nižjih stopenj sta pravilno zaključili, da je odgovornost prve toženke krivdna. Ta temelji na prvem odstavku 154. člena ZOR in 158. členu ZOR, kot pravilno opozarja revidentka. Ker je bilo ugotovljeno, da je bil tožnik svojeglav in neubogljiv, da je celo v navzočnosti učiteljic ravnal po svoje in ker je prva toženka ta dejstva poznala, bi morala imeti tožnika pod stalnim in poostrenim nadzorom, še posebej med upočasnjeno vožnjo na območju opravljanja obnovitvenih del. Tudi odgovornost te toženke je zmanjšana le v obsegu tožnikovega prispevka (v smislu prvega odstavka 192. člena ZOR).

Delni prispevek tožnika k nezgodi ni sporen. Sporno je le vprašanje, ali je njegov prispevek večji od 20%, kot to znaša po oceni sodišč nižjih stopenj. Revizijsko sodišče ocenjuje, da v postopkih na nižjih stopnjah sojenja ugotovljeno dejansko stanje daje podlago za pravni sklep, da znaša tožnikov prispevek k nezgodi 30% in da znaša nerazdelna odgovornost toženk 70%. Ugotovljeno je bilo namreč, da je bil tožnik v času nezgode zrel tako, kot ostali njegovi vrstniki v starosti med 13. in 14. letom in da so mladostniki v tej starosti težje vodljivi. Poleg tega je bil tožnik težje vodljiv in manj ubogljiv kot ostali sošolci ter so prav zato učiteljice mladoletnega tožnika še posebej opozarjale na previdnost. Ker je bil tožnik ob nezgodi le nekaj malega pod starostjo 14 let, je glede na svojo starost in zrelost lahko razumel opozorila v šoli pred potovanjem in še posebej v kupeju (zvočna, pisna in ustna s strani učiteljic in sošolcev), ki so prepovedovala nagibanje glave skozi okno vagona. Do nezgode je prišlo, ker tožnik prepovedi in opozoril ni upošteval, ker je okno odprl in nato očitno potisnil skozi okno še glavo ter je v posledici takega njegovega ravnanja prišlo do nezgode. Pravno pravilna presoja vseh ugotovljenih okoliščin, tako na strani tožnika kot na strani toženk, utemeljuje po presoji revizijskega sodišča tako odločitev o deležnem razmerju pravdnih strank za tožnikovo nezgodo, po kateri znaša tožnikov prispevek 30%, odgovornost toženk, ki je solidarna, pa 70%. Ker je odgovornost toženk solidarna (kot je pojasnjeno že spredaj), revizijskemu sodišču ni bilo potrebno presojati notranjega razmerja med toženkama glede velikosti njune odgovornosti (kar bo predmet morebitnega regresnega postopka). Glede na tako pravno stališče, ki je utemeljeno predvsem v določilu četrtega odstavka 177. člena ZOR (glede izvajanj o regresu plačilna pa v 208. členu ZOR), se revizijskemu sodišču dalje ni bilo potrebno ukvarjati s tistimi revizijskimi izvajanji toženk (in deloma tožnika), ki so zadevala velikost odgovornosti vsake toženke posebej oziroma razmerja njune odgovornosti. Sprememba odločitve o temelju odgovornosti temelji na prvem odstavku 395. člena ZPP. Na isti pravni podlagi pa je revizijsko sodišče moralo zaradi spremembe odločitve o temelju odgovornosti pravdnih strank delno spremeniti tudi odločbi sodišč nižjih stopenj o velikosti obveznosti toženk do tožnika (ob sicer v nespremenjenem obsegu ugotovljeni tožnikovi škodi).

Revizijsko sodišče ocenjuje, da sta sodišči nižjih stopenj pravilno ugotovili višino nepremoženjske in premoženjske škode, ter da revizija tožnika, ki terja višjo odškodnino za nepremoženjsko škodo in revizija druge toženke, ki zahteva znižanje vseh oblik škode, nista utemeljeni. Tožnik je utrpel zlom lobanje, udarnino možganov in možganski edem. Lobanjsko-možganska poškodba je tožniku zapustila trajne posledice, med drugim motnjo govora, desnostransko lažjo ohromelost zgornjega in spodnjega uda, posttravmatski lažji psihoorganski sindrom, upad intelegentnostnih sposobnosti, motnje v sposobnosti socialnega prilagajanja, kar vse je ugotovljeno s 50% do 60% zmanjšanjem tožnikovih življenjskih aktivnosti. Tožnikovo zdravljenje je trajalo daljši čas, med njim pa je trpel hude telesne bolečine 7 do 10 dni, srednje močne okoli 10 dni, lažje telesne bolečine pa do konca zdravljenja in še po končanem zdravljenju, ter se občasno pojavljajo v zmerni intenziteti še sedaj. Ko se je tožnik zavedel, je trpel okoli 5 dni hud primaren strah in strah srednje stopnje še teden dni, in zatem strah lažje stopnje. Vse ugotovitve, ki so na tem mestu le kratko povzete, utemeljujejo po presoji revizijskega sodišča pravilnost presoje sodišč nižjih stopenj, da je tožnikov zahtevek za telesne bolečine utemeljen do višine 2.500.000,00 SIT, za strah v višini 800.000,00 SIT in za skaženost 1.150.000,00 SIT (upoštevajoč predvsem lažjo ohromelost desnih udov in govorne motnje) in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 9.000.000,00 SIT. Od skupne škode v višini 13.450.000,00 SIT je treba odšteti 30% prispevek tožnika in od preostale razlike 9.415.000,00 SIT še tožniku izplačane zavarovalnine v znesku 169.655,00 SIT, tako da sta toženki dolžni nerazdelno plačati tožniku skupaj 9.245.345,00 SIT iz naslova odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Dejanske ugotovitve sodišč nižjih stopenj, ki se nanašajo na tožnikovo premoženjsko škodo iz naslova izgubljenega dohodka, so na podlagi 188. in 189. ter posebej 195. člena ZOR utemeljevale odločitev, da morata toženki nerazdelno plačevati tožniku mesečno rento v višini 70% povprečnega dohodka, ki bi ga ustvaril, če se ne bi poškodoval. Tovrstno škodo sta sodišči nižjih stopenj izčrpno pojasnili s konkretnimi izračuni ter tako ugotovljene višine tovrstne škode druga toženka ni mogla omajati s svojimi pavšalnimi revizijskimi izvajanji. V odločitev o premoženjski škodi je revizijsko sodišče poseglo le v okviru spremenjene odločbe o odškodninskem temelju, kar pomeni, da je revizijsko sodišče rentno obveznost toženk izračunalo v skupnem znesku in jo v višini 70% naložilo v nerazdelno plačilo obema toženkama.

Odločitev o zakonskih zamudnih obrestih, tako glede odškodnine za nepremoženjsko kot premoženjsko škodo, temelji na 277. členu ZOR.

Revizijsko sodišče je po povedanem delno ugodilo revizijam vseh treh pravdnih strank, in sicer v delu, ki se nanaša na solidarno odgovornost obeh toženk, reviziji tožnika, v delu, ki se nanaša na temelj odgovornosti toženk, pa na podlagi njunih revizij. Odločitev temelji na prvem odstavku 395. člena ZPP. Odločitev o zavrnitvi preostalih delov revizij pravdnih strank pa temelji na 393. členu ZPP. Razlogi tega dela odločitve so smiselno razvidni iz obrazložitve, ki je bila podana k odločitvi, s katero je bila delno spremenjena izpodbijana odločba.

Ker se je z odločitvijo revizijskega sodišča delno spremenil uspeh pravdnih strank v sporu, je revizijsko sodišče poseglo tudi v odločitev o stroških postopka prve stopnje. Upoštevajoč odločitev o temelju odgovornosti in o višini obveznosti toženk, ugotavlja revizijsko sodišče, da je uspeh pravdnih strank približno 40 : 60 v korist toženk. Zato je v skladu s tako presojo spremenilo odločbo o stroških pravdnih strank na prvi stopnji, pri čemer je za izhodišče svoje odločitve sprejelo ugotovitve sodišč nižjih stopenj o višini stroškov pravdnih strank na prvi stopnji. Tožniku gre tako 40% od 3.418.326,00 SIT, to je 1.367.330,00 SIT, kar sta v skladu z določilom 161. člena ZPP dolžni toženki nerazdelno plačati tožniku. Tožnik pa je dolžan plačati prvi toženki 788.212,00 SIT, to je 60% od 1.313.687,00 SIT, drugi toženki pa 391.624,00 SIT, kar je 60% od 652.708,00 SIT. Ta del odločitve temelji na 154. členu ZPP.

Revizijsko sodišče končno ocenjuje, da je bil uspeh pravdnih strank v pritožbenem in revizijskem postopku približno enak. Skladno taki ugotovitvi je odločilo, da pravdne stranke nosijo same svoje v pritožbenem in revizijskem postopku nastale pravdne stroške. Ta odločitev temelji na drugem odstavku 166. in drugem odstavku 154. člena ZPP.