Jedro

Obrestnih mer za obveznosti v tuji valuti ne določa noben predpis in je glede tega v našem redu pravna praznina, ki jo je treba izpolniti z zakonsko analogijo.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da plačilni nalog Temeljnega sodišča v Ljubljani, Enota v Ljubljani, opr. št. I Pl 2620/92 z dne 19.11.1992 ostane v veljavi za glavnico 22.400 ATS plačljivih v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila z (zakonitimi) zamudnimi obrestmi od 15.9.1992 dalje do plačila po obrestni meri, po kateri se v kraju izpolnitve obrestujejo devizne hranilne vloge na vpogled in za stroške postopka po mandatni tožbi v znesku 5.180,00 SIT. V preostalem delu je plačilni nalog razveljavilo. Odločilo je tudi, da je dolžna tožena stranka povrniti tožeči stranki nadaljnje pravdne stroške v višini 22.905,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe dalje do plačila, vse v 15 dneh pod izvršbo.

Zoper to sodbo (v ugoditvenem delu) se je pravočasno pritožila tožena stranka. Uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Navaja, da je bilo na glavni obravnavi dne 14.10.1997 na podlagi izjav tožnika sodišče zavedeno. Tožnik se je spretno izmikal točnim odgovorom, pri čemer se je oslanjal na svoj dobri ali slabi spomin. Prometno dovoljenje tovornega vozila, ki ga je dostavil, ne more biti sporno zaradi tega, ker se glasi na fizično osebo.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje. Tako je pravilno ugotovilo, da je tožena stranka prejela od tožeče stranke posojilo v znesku 22.400 ATS, o čemer je tožena stranka tudi podpisala potrdilo, in da tega zneska tožena stranka tožeči stranki ni vrnila. Pri tem pravilno ni upoštevalo nedokazanih navedb tožene stranke o dogovoru, ki naj bi bil sklenjen hkrati s posojilom. Tako tudi niso utemeljene pritožbene navedbe v zvezi s tem. Glede na tako ugotovljeno dejansko stanje, pa je sodišče prve stopnje tudi pravilno uporabilo materialno pravo, ko je ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo glavnice v znesku 22.400,00 ATS v tolarski protivrednosti. Ker tožena stranka posojenega zneska ni vrnila pravočasno, je tudi pravilno odločilo, da pripadajo tožeči stranki od opomina dalje tudi zamudne obresti po obrestni meri, po kateri se v kraju izpolnitve obrestujejo devizne hranilne vloge na vpogled. Pri tej odločitvi (kjer je sicer uporabljena pravilna obrestna mera) pa se je v obrazložitvi sodbe sodišče prve stopnje nepravilno sklicevalo na določilo 277. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ur.l. SFRJ št. 29/78 - 57/89; ZOR). Obrestnih mer za obveznosti v tuji valuti ne določa noben predpis in je glede tega v našem redu pravna praznina, ki jo je treba izpolniti z analogijo in sicer z novelirano določbo 3. odstavka 399. člena ZOR. Ta nepravilnost pa ni vplivala na cier materialnopravno pravilno odločitev.

Glede na navedeno in ker tudi ni našlo nobene izmed bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora glede na določbo 2. odstavka 365. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. SFRJ št. 4/77 - 27/90 in RS št. 55/92; ZPP) paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (368. člen ZPP).

Na podlagi 1. odstavka 498. člena ZPP, Ur.l. RS št. 26/99 je v pritožbenem postopku sodišče uporabilo določbe ZPP, Ur.l. SFRJ, št. 4/77 - 27/90 in RS št. 55/92.