Jedro

Sodišče prve stopnje je ocenilo, da s ponujenimi dokazi tožnica svoje terjatve do toženca ni dovolj jasno, prepričljivo dokazala.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pritožnica sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v tem sporu majhne vrednosti razveljavilo sklep o izvršbi, izdan na podlagi verodostojne listine 18. 12. 2014 (VL 174700/2014), in zavrnilo tožbeni zahtevek.

2. Tožnica se proti sodbi pritožuje zaradi absolutno bistvenih kršitev določb postopka in napačne uporabe materialnega prava. Predlaga njeno spremembo ali pa razveljavitev ter opredeljuje pritožbene stroške. Graja očitek sodišča, da ni predložila toženčeve kartice za obdobje od novembra 2012 do novembra 2013, saj je to storila, in sicer je z dopisom tožencu 1. 7. 2014 je predložila kartico za obdobje od 1. 9. 2013 do 31. 12. 2013, v prilogi dopisa M. in K. Z. je kartica za obdobje 1. 10. 2012 do 1. 2. 2013, v prilogi dopisa tožencu pa je tudi kartica za obdobje od 31. 10. 2012 do 28. 2. 2013. Trdi, da je taka ugotovitev sodišča v nasprotju s podatki spisa, kar je kršitev določb postopka. Terjatev se nanaša na plačilo za mesec september in oktober 2013, zato po mnenju pritožbe niti ni jasno, zakaj bi se morala predložiti kartica še za obdobje pred tem. Pravi še, da toženec odprtim postavkam ni substancirano ugovarjal, izpis odprtih postavk pa je verodostojna listina, zato meni, da je njen zahtevek v celoti utemeljen.

3. Toženec na pritožbo ni odgovoril. 4. Izpodbijana sodba je pravilna in zakonita ter brez očitanih relevantnih napak. Sodišče prve stopnje jih ni zagrešilo ne pri vodenju postopka ne pri uporabi materialnega prava.

5. Implicite očitana absolutna kršitev določb postopka po 15. tč. 2. odst. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ni podana; ne drži, da je tožnica priložila kartice (seznam odprtih postavk – terjatev proti tožencu) za obdobje od novembra 2012 do novembra 2013, saj to ne izhaja ne iz prilog tega pravdnega spisa, v katerih so listinski dokazi, kot tudi ne iz njenih pritožbenih navedb, ki so zgoraj povzete. Glede na ugovor toženca, da je sporni znesek že plačal, in glede na tožničino repliko, da mu je najprej to plačilo štela kot preplačilo, nato pa ugotovila, da pravzaprav toženec še nekaj dolguje, je bila zahteva po predložitvi seznama terjatev in plačil tudi za obdobje pred spornim utemeljena.

6. Ne drži, da toženec ni substancirano ugovarjal sporni terjatvi: jasno in določno je povedal, da je sporni znesek plačal in kdaj.

7. Sodišče prve stopnje je ocenilo, da s ponujenimi dokazi tožnica svoje terjatve do toženca ni dovolj jasno, prepričljivo dokazala. Njena dokazna ponudba je bila preskromna oz. prešibka. Ta zaključek ni arbitraren, je razumno utemeljen. Pritožnica ga v pritožbi ne more izpodbijati, saj se v sporu majhne vrednosti sodbe sodišča prve stopnje ne sme izpodbijati zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja (1. odst. 458. čl. ZPP).

8. Ker torej razlogi, ki jih ponuja pritožba, niso utemeljeni, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP), saj tudi ni zaznalo tistih kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP).

9. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, mora sama kriti svoje pritožbene stroške (1. odst. 154. čl. ZPP).