Jedro

Sklad kmetijskih zemljšč in gozdov RS ni zavezanec za plačilo odškodnino po 10. členu ZPVAS

Izrek

1. Pritožba prvotožene stranke S. d.d. zoper sodbo se zavrže. 2. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

3.Pritožbama tožeče stranke in prvotožene stranke zoper sklep se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje, opr.št. P 557/98 z dne

24.5.2004 razveljavi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zaradi delnega umika tožbe postopek zoper tretjetoženo stranko ustavilo. Z tako sodbo pa je zavrnilo primarni in podrejeni tožbeni zahtevek zoper drugotoženo stranko s katero so tožniki zahtevali plačilo tolarske protivrednosti 92.222,27 EUR (primarni zahtevek) oziroma izročitev nadomestnih zemljišč v površini 9 ha (podrejeni zahtevek). V posledici take odločitve je tožnikom naložilo povrnitev pravdnih stroškov drugotoženi stranki v znesku

132.119,00 SIT. S posebnim sklepom je tožeči stranki odmerilo plačilo sodne takse za pritožbo v znesku 337.370,00 SIT, prav tako s posebnim sklepom takso za pritožbo v enakem znesku prvotoženi stranki.

Zoper tako sodbo se pritožujeta prvotožena stranka in tožniki zoper odločitev o zavrnitvi podrednega tožbenega zahtevka.

Prvotožena stranka navaja, da se ne strinja s stališčem, da podredni tožbeni zahtevek zoper drugotoženo stranko v obliki zagotovitve nadomestil zemljšč ni utemeljen. Člen 20 Zakona o ponovni vzpostavitvi agrarnih skupnosti eksplicentno ne določa zavezanca za odškodnino ampak je ta določen v povezavi z drugimi predpisi, ki urejajo denacionalizacijo. Prvotožena stranka navaja, da ne vidi razloga zakaj upravičenci ne bi mogli dobiti nadomestnih zemljišč, kakor je možno v drugih denacionalizacijskih postopkih.

Tožeča stranka v pritožbi navaja, da pod pojem odškodnine ne gre samo za odškodnino po ZOR oziroma OZ, temveč prihajajo v poštev predpisi o denacionalizaciji, ki zadevajo tako prvotoženo in drugotoženo stranko. Izpodbijana sodba citira sodno prakso Vrhovnega sodišča (sklep II Ips 553/2001), ki opredeljuje samo zavezo SOD d.d., ne izključuje pa zaveze Sklada kmetijskih zemljšč in gozdov RS, če je podan ustrezen zahtevek proti njemu. Med drugim citirani judikat navaja, da so zavezanci za vprašanje premoženja po ZDEN ali po ZPVAS isti. Tožniki se sklicujejo na obvezno razlago prvega odstavka čl. 27 ZDEN, ki določa, da je drugotožena stranka zavezanec, če upravičenci zahtevajo odškodnino v nadomestnih zemljiščih in če le-teh ni mogoče vrniti v naravi. Tožniki se sklicujejo tudi na odločbo Ustavnega sodišča U I 341/94 in U I 234/94. Ni osnove za zaključek, da bi bil drugotožena stranka zavezanec za izročitev nadomestnih zemljišč, če nastopa v upravnem postopku. S tem bi bili toženki v neenakopravnem položaju.

V pritožbi zoper odmero sodne takse prvotožena stranka navaja, da gre smiselno za denacionalizacijski postopek v katerem se po čl. 71 ZDEN ne plačujejo sodne takse in je zaradi tega odločitev sodišča prve stopnje o odmeri sodnih taks nepravilna.

Tožniki v pritožbi navajajo, da je bila sodna taksa odmerjena previsoko, saj je v pritožbi označila kot vrednost izpodbijanega dela na 4.000.000,00 SIT, saj bi se vrednsot zemljišč ocenila po metodologiji denacionalizacijskega zakona. Istočasno se tožeča stranka sklicuje na čl. 71 ZDEN, ki določa, da se v denacionalizacijskih postopkih ne plačuje sodna taksa in obveznost tožnikov za plačilo sodne takse ne obstoji.

Pritožba prvotožene stranke zoper sodbo je nedovoljena, pritožba tožeče stranke pa neutemeljena, pritožbi zoper sklepa pa utemeljeni.

O pritožbi prvotožene stranke zoper sodbo.

Zoper sodbo izdano na prvi stopnji se smejo pritožiti stranke (prvi odstavek čl. 333 ZPP). Ker prvotožena stranka ni stranka v postopku glede zahtevka, ki ga tožeča stranka uveljavlja zoper drugotoženo stranko Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov z izpodbijano delno sodbo pa je bilo odločeno samo glede tega dela zahtevka je pritožba prvotožene stranke nedovoljena, saj jo je vložila oseba, ki te pravice nima (tretji odstavek čl. 343 ZPP), saj prvotožena stranka ni stranka postopka glede tega dela zahtevka in je bilo pritožbo prvotožene stranke zavreči (čl. 352 ZPP).

O pritožbi tožeče stranke zoper delno sodbo.

Pravna podlaga na katero opira tožbeni zahtevek tožeča stranka tožbeni zahtevek zoper drugotoženo stranko so določbe čl. 10 Zakona o vzpostavitvi agrarnih skupnosti ter vrnitvi njihovega premoženja in pravic (Ur.l. RS 5/94 - 51/2004; v nadaljevanju besedila ZPVAS), ki določa, da člani argrarnih skupnosti, ki zaradi pravne ali stvarne nemočnosti za vrnitev premoženja ne morejo uveljaviti istovrstnih pravic, kakršne so imeli pred odvzemom teh pravic in zato menijo, da so oškodovani lahko uveljavljajo odškodnino po splošnih odškodninskih predpisih. Nikakaršne pravne podlage ni v obstoječih predpisih kot že pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, da bi tožeča stranka zahtevala plačilo odškodnine od Sklada kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije (v nadaljevanju SKZG), saj za kaj takega ni podlage ne v Zakonu o SKZG, niti v ZDEN. SKZG je le zavezanec za vračilo kmetijskih zemljišč, kmetij in gozdov prejšnjim lastnikom v skladu s predpisi o denacionalizaciji (prvi odstavek čl. 20 SKZG) ne pa tudi odškodnine. Tudi odločitev o zavrnitvi podrejenega tožbenega zahtevka je materialno-pravno pravilna in se v izogib ponavljanju pritožbeno sodišče v celoti sklicuje na razloge izpodbijane sodbe ter še dodaja. O vrnitvi premoženja članom agrarnih skupnosti odloča upravni organ (čl. 9 ZPVAS) in se v tem psotopku smiselno uporabljajo med drugim tudi določbe čl. 16 do 31 ZDEN, ki urejajo načine vračanja premoženja. Odločba upravnega organa o delnem vračilu premoženja je pravnomočna, saj je tožeča stranka v delu, ko je bila napotena na sodni postopek ni izpodbijala. V upravnem postopku bi morala tožeča stranka zahtevati vračilo nadomestnih zemljišč, in bi bila drugotožena stranka zavezanec za vračilo nadomestnih zemljišč (čl. 27 ZDEN). Ker bi morala tožeča stranka zahtevati vračilo drugih nadomestnih zemljšč v denacionalizacijskem postopku in ker tega ni storila ne more tega zahtevati sedaj v sodnem postopku, saj je to pravico izgubila. V sodnem postopku tožeča stranka lahko zahteva samo odškodnino. Glede na navedeno in tudi razloge sodišča prve stopnje se tožeča stranka ne more uspešno sklicevati, da v odločbi II Ips 553/2001 Vrhovnega sodišča RS SKZG ni bil izključen kot zavezanec, niti se ne more uspešno sklicevati na obvezno razlago čl. 27 ZDEN, ko pa se slednji uporablja le v upravnem postopku, ki velja za vračilo premoženja agrarnih skupnosti. Neutemeljeno je tudi sklicevanje na odločbe Ustavnega sodišča o temeljnih načelih denacionalizacije.

Tožeča stranka se tudi ne more uspešno sklicevati na neenakopravno obravnavanje udeležencev v upravnih in sodnih postopkih, ko pa predmet in obseg obravnavanja ni enak, saj se v tem postopku obravnava samo odškodnina. Glede na navedeno je bilo pritožbo tožeče stranke zavrniti in potrditi izpodbijano sodbo (čl. 353 ZPP).

O pritožbah zoper sklep.

Sodne takse se ne plačuje samo v primerih, ki jih določa Zakon o sodnih taksah (Ur. list SRS 1-1/90 - 70/2000, v nadaljnjem besedilu ZST), temveč tudi ko tako določa drug zakon (tretji odstavek čl. 11 ZST). ZPVAS določa, da se v postopku denacionalizacije uporablja tudi določbe čl. 71 ZDEN (četrti odstavek čl. 8 ZPVAS). Le-ta pa določa, da stranke v postopku denacionalizacije ne plačujejo takse.

Ker gre v konkretnem primeru za zahtevek iz denacionalizacije in glede na citirana določila ZST, ZPVAS in ZDEN stranke tega postopka niso dolžne plačevati sodnih taks ter je bilo zaradi tega pritožbama tožeče stranke in prvotožene strakne ugoditi in sklepa o odmeri sodnih taks razveljaviti (čl. 365 tč. 3 ZPP).