Jedro

Ko gre za subjektivno kumulacijo nedenarnih zahtevkov tožnikov, ki so formalni (navadni) sosporniki, mora biti po določbi drugega odstavka 41. člena ZPP (a contrario) vrednost spornega predmeta navedena posebej za vsakega od tožnikov in bi zato tudi navedba zgolj ene (skupne) vrednosti imela enake posledice kot popoln izostanek navedbe vrednosti spornega predmeta.

Izrek

1. Revizija pete tožnice M. B., štirinajstega tožnika F. Š., sedemnajste tožnice H. V., devetnajstega tožnika A. H. in triindvajsetega tožnika F. U. v delu zoper pravnomočno delno sodbo o zavrnitvi njihovih primarno uveljavljanih denarnih zahtevkov zoper drugo toženo stranko Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije (ustrezni del 2. točke izreka pravnomočne odločbe sodišča prve stopnje), ter 2. vseh tožnikov v delu zoper pravnomočno delno sodbo o zavrnitvi njihovih podredno uveljavljanih nedenarnih zahtevkov zoper drugo toženo stranko Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije (3. točka izreka pravnomočne odločbe sodišča prve stopnje), s e z a v r ž e; Revizija preostalih devetnajst tožnikov, ki niso našteti pod tč. I./1. izreka te odločbe, v delu zoper pravnomočno delno sodbo o zavrnitvi njihovih primarno uveljavljanih denarnih zahtevkov zoper drugo toženo stranko Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije (ustrezni del 2. točke izreka pravnomočne odločbe sodišča prve stopnje), s e z a v r n e.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z delno sodbo v celoti zavrnilo naknadno eventualno kumulirane denarne in nedenarne zahtevke tožnikov zoper drugo toženo stranko z obrazložitvijo, da slednja ni pasivno legitimirana v tej pravdi zaradi odškodnine "po splošnih odškodninskih predpisih" na podlagi 10. člena Zakona o ponovni vzpostavitvi agrarnih skupnosti ter vrnitvi njihovega premoženja in pravic (ZPVAS; Ur. l. RS, št. 5/94, 38/94, 65/95, 22/97, 79/98, 56/99 in 72/2000). Upoštevaje uspeh strank glede na tak izid postopka za drugo toženo stranko je sodišče prve stopnje z delno sodbo odločilo tudi o njenih pravdnih stroških tako, da so jih ji "tožeče stranke dolžne povrniti v višini 132.119 SIT".

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnikov zavrnilo in potrdilo delno sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje so tožniki vložili revizijo "iz vseh razlogov čl. 385 ZPP, predvsem zaradi zmotne uporabe materialnega prava". Med drugim navajajo, da ne vidijo nobenega opravičljivega razloga za to, da bi bil Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije zavezanec za izročitev nadomestnih zemljišč samo v upravnem postopku (v katerem to nesporno je), ne bi pa bil zavezanec v pravdnem postopku; zato želijo pravilnost presoje v dosedanjem postopku podvreči še preizkusu na revizijski stopnji. Predlagajo razveljavitev sodbe sodišča druge stopnje.

Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 do 90/2005) vročena toženim strankam, ki nanjo niso odgovorile, ter Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija pod tč. I./1. izreka te odločbe naštetih tožnikov v delu, v katerem z njo izpodbijajo pravnomočno sodbo glede odločitve pod 2. tč. izreka odločbe sodišča prve stopnje, ter vseh tožnikov v delu, v katerem z njo izpodbijajo pravnomočno sodbo glede odločitve pod 3. tč. izreka odločbe sodišča prve stopnje, ni dovoljena, v ostalem pa ni utemeljena.

O sklepu pod tč. I./1. izreka te odločbe: V premoženjskih sporih je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 1,000.000 SIT (drugi odstavek 367. člena ZPP). Če imajo zahtevki različno dejansko in pravno podlago ali če jih uveljavlja več tožnikov, se v skladu z določbo drugega odstavka 41. člena ZPP določi vrednost spora po vrednosti vsakega posameznega zahtevka - tudi če se uveljavljajo z eno tožbo. V obravnavanem primeru so tožniki primarno zahtevali plačilo tolarske protivrednosti na vsakega izmed njih odpadajočega, v ulomku izraženega deleža od zneska 92.222,27 EUR. Ker so na ta način individualno opredeljene zahtevke prvič postavili v pripravljalni vlogi z dne 15.1.2004, je to tudi datum, ki ga je treba upoštevati pri izbiri srednjega menjalniškega tečaja za preračun v tuji valuti izraženega zneska v domačo valuto in ki je na ta dan znašal 236,9796 SIT za 1 EUR. V primeru tožbenih zahtevkov za plačilo tolarske protivrednosti v tuji valuti izraženih denarnih zneskov se namreč vrednost spornega predmeta po že utrjenem stališču sodne prakse presoja po tečaju ob vložitvi tožbe (glej na primer sklep VS RS II Ips 304/96).

Ker so bili primarno uveljavljani denarni zahtevki tožnikov zoper drugo toženo stranko s pravnomočno delno sodbo v celoti zavrnjeni, znašajo upoštevaje doslej obrazloženo vrednosti njenih izpodbijanih delov glede pete tožnice M. B. 520.352,30 SIT (3/126 od zneska tolarske protivrednosti 92.222,27 EUR), glede štirinajstega tožnika F. Š. 693.803,07 SIT (2/63 od zneska tolarske protivrednosti 92.222,27 EUR), glede sedemnajste tožnice H. V. 346.901,53 SIT(1/63 od zneska tolarske protivrednosti 92.222,27 EUR), glede devetnajstega tožnika A. H. 520.352,30 SIT (3/126 od zneska tolarske protivrednosti 92.222,27 EUR), glede triindvajsetega tožnika F. U. pa 693.803,07 SIT (2/63 od zneska tolarske protivrednosti 92.222,27 EUR). Noben od teh zneskov posamično ne presega mejnega zneska za dovoljenost revizije. Zato je bilo treba revizijo pravkar naštetih tožnikov v delu, v katerem tudi oni z njo izpodbijajo pravnomočno delno sodbo o zavrnitvi njihovih primarno uveljavljanih denarnih zahtevkov zoper drugo toženo stranko (ustrezni del 2. točke izreka pravnomočne odločbe sodišča prve stopnje), na podlagi določbe 377. člena ZPP s sklepom kot nedovoljeno zavreči. O sklepu pod tč. I./2. izreka te odločbe: Tožniki so v tožbi sprva uveljavljali le denarni zahtevek, prvotno celo vsi za plačilo odškodnine "v skupnem znesku (tedaj) 180.372 DEM v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila". Temu ustrezno je bila v tožbi tudi označena skupna vrednost spornega predmeta v znesku 16,868.517 SIT in ostala enako označena tudi še, ko so tožniki med pravdo dne 15.1.2004 ob že obstoječi subjektivni kumulaciji njihovih denarnih zahtevkov postavili še nedenarne zahtevke za izročitev v last in posest ustreznih nadomestnih kmetijskih zemljišč v površini 9 ha 1 a 86 m2 in za izročitev listine za vknjižbo solastninske pravico po za vsakega izmed njih določenih idealnih deležih, ki so jih uveljavljali po pravilih o naknadni eventualni kumulaciji. To pomeni, da tožniki ob postavitvi nedenarnih zahtevkov njihovih vrednosti spornega predmeta sploh niso navedli oziroma označili. Pri tem je brez slehernega pomena na njihove denarne zahtevke nanašujoča se prvotna označba vrednosti spornega predmeta v skupnem znesku 16,868.517 SIT, ki tudi sicer ne bi mogla biti upoštevna že iz razloga njene nediferenciranosti. Ko gre za subjektivno kumulacijo nedenarnih zahtevkov tožnikov, ki so formalni (navadni) sosporniki, mora biti namreč po določbi drugega odstavka 41. člena ZPP (a contrario) vrednost spornega predmeta navedena posebej za vsakega od tožnikov in bi zato tudi navedba zgolj ene (skupne) vrednosti imela torej enake posledice kot popoln izostanek navedbe vrednosti spornega predmeta.

Da tožniki ob postavitvi nedenarnih zahtevkov niso navedli njihove (diferencirane) vrednosti spornega predmeta, v obravnavanem primeru ni pomenilo pomanjkljivosti, ki bi preprečevala vsebinsko obravnavanje spora s posledico prikrajšanja strank za ustavno zajamčeno pravico do dvostopenjskega sodnega varstva. Šlo je za formalno pomanjkljivost, za odpravo katere je predvideno postopanje po določbah 45. in 108. člena ZPP in ki ga v postopku z izrednim pravnim sredstvom ni več mogoče izpeljati (glej sklep VS RS II Ips 346/2006). Nenavedba ali nediferencirana navedba vrednosti spornega predmeta pa ima za posledico, da nobena od strank (ki nista pravočasno, torej v postopku, v katerem je še mogoče zagotoviti sodelovanje obeh pri ugotavljanju vrednosti spornega predmeta) nima pravice do revizije. O tem je Vrhovno sodišče Republike Slovenije 16.12.1993 že sprejelo zanj zavezujoče pravno mnenje (Poročilo VS RS 2/93, str. 12). Stranki sta zaradi svoje pasivnosti (ker tožniki niso pravočasno navedli vrednosti spornega predmeta, tožena stranka pa tej pomanjkljivosti ni ugovarjala) in pasivnosti sodišča (ki ni pravočasno poskrbelo, da bi si stranki zagotovili možnosti za pridobitev morebitne pravice do revizije) tako prikrajšani za revizijo. Pravilo, da stranki zaradi pasivnosti sodišča ne smeta trpeti škodljivih posledic (kar je v konkretnem primeru v tem, da nobena od njiju nima pravice do revizije) velja tam, kjer ga je mogoče uresničiti brez posega v ustavne pravice katere od strank. V položajih, kakršen je obravnavani, ko bi pozivanje tožnikov, da navedejo vrednosti spornega predmeta njihovih nedenarnih zahtevkov, povzročilo neenakopraven položaj strank (po tem, ko je revizija že vložena, bi bilo samo njim za nazaj prepuščeno odločanje, ali je vložena revizija dovoljena), in ko pasivnost sodišča strankam ne odvzema nobene od ustavno zagotovljenih pravic (da bi pridobili pravico do revizije, ki ni ustavno zajamčena, bi morali biti aktivni predvsem stranki sami), je možen le sklep, da zaradi nenavedbe vrednosti spornega predmeta glede nedenarnih zahtevkov tožnikov revizija zoper pravnomočno odločitev o njih ni dovoljena. Zato jo je bilo treba kot tako na podlagi določbe 377. člena ZPP v tem obsegu zavreči. O sodbi pod tč. II. izreka te odločbe: Glede na doslej obrazloženo je predmet meritornega odločanja oziroma preizkusa na revizijski stopnji le še pravnomočna odločitev pod 2. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje v delu o zavrnitvi denarnih zahtevkov devetnajstih tožnikov, ki niso našteti pod tč. I./1. izreka te odločbe, in ki posamično presegajo mejni znesek 1,000.000 SIT za dovoljenost revizije iz drugega odstavka 367. člena ZPP (3/63 od zneska tolarske protivrednosti 92.222,27 EUR so 1,040.704,61 SIT).

Tožniki pravkar povzeti del pravnomočne odločitve obrazloženo v reviziji sploh ne izpodbijajo. Zato se je vrhovno sodišče omejilo na obvezen preizkus le materialnopravne pravilnosti pravnomočne sodbe (371. člen ZPP) v dovoljeno izpodbijanem obsegu. Ta je pokazal, da je treba pritrditi stališču o pomanjkanju pasivne legitimacije Sklada kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije za plačilo denarne odškodnine po 10. členu ZPVAS iz pravilnih razlogov, navedenih že v sodbah sodišč prve in druge stopnje. Ker torej po uradni dolžnosti upošteven revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan, je bilo treba revizijo devetnajstih tožnikov, ki niso našteti pod tč. I./1. izreka te odločbe, v dovoljenem delu na podlagi določbe 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti.