Jedro

Revizijsko sodišče opozarja, da je sodišče druge stopnje v 7. točki obrazložitve ugotovilo, da brez sodelovanja pri organizaciji evropskega prvenstva toženka do dodeljenih nepovratnih evropskih sredstev za obnovo dvorane G. ne bi bila upravičena. Sodišče druge stopnje je zato ocenilo, da je sodišče prve stopnje pravilno celostno presojalo namen sklenitve dogovora, torej ne zgolj prevzema kritja stroškov kotizacije ene od soorganizatork EuroBasketa 2013, temveč tudi s tem povezano participiranje pri pridobivanju evropskih sredstev v deležu, ki bi sicer odpadel na to soorganizatorko. Ugotovljeno je bilo, da je občina B. zagotovila dvorano, vendar se je prav zato, da bi se izognila stroškom plačila kotizacije, odpovedala pridobivanju kakršnihkoli evropskih sredstev. Tudi iz tega ugotovljenega dejstva po oceni revizijskega sodišča izhaja jasno razvidna povezanost med prevzemom obveznosti plačila kotizacije in prejetimi infrastrukturnimi sredstvi. Prav to vsebinsko povezanost poudarja sodišče druge stopnje in obrazloženo zavrača pritožbene navedbe, da takšna povezava ni nikoli obstajala, temu stališču pa se pridružuje tudi revizijsko sodišče. Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili, da se sredstva nato niso delila po enakih deležih, ampak je toženka prejela skoraj 60 % vseh sredstev in je zato prišlo do poskusa sklenitve novega dogovora. Ob ugotovitvi obeh sodišč, da dogovor o delitvi prevzete kotizacije sorazmerno glede na prejeta sredstva ni bil sklenjen, je pravilen nadaljnji materialnopravni sklep obeh sodišč, da je tožena občina dolžna izpolniti vsaj prvotno sprejeto obveznost o plačilu dodatnih 200.000,00 EUR. Povsem neprepričljiva je utemeljitev tožene občine, da bi obveznost plačila 200.000,00 EUR kotizacije obstaja le v primeru, če bi se tudi evropska sredstva delila na enake dele, ker pa do tega ni prišlo in je tožena občina nesporno dobila bistveno več kot bi pri enaki delitvi, pa tudi prvotno sprejete obveznosti ni.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

**Postopek na prvi in drugi stopnji**

1. Tožeča košarkarska zveza je od tožene občine s tožbo zahtevala plačilo zneska 200.000,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 9. 2013 dalje do plačila in povrnitev vseh stroškov postopka. V tožbi je navedla, da je tožena občina kot ena od sofinancerk evropskega prvenstva v košarki za člane za leto 2013 (EuroBasket 2013) in hkratna prejemnica evropskih sredstev za gradnjo/obnovo in posodobitev športnih objektov ter infrastrukture, sklenila pogodbo o sofinanciranju EuroBasketa 2013 z dne 15. 3. 2011. Ta pogodba je bila kasneje razveljavljena s sporazumom sklenjenim dne 21. 9. 2012. Tega dne sta bili sklenjeni novi pogodbi in sicer Pogodba o ureditvi razmerij v zvezi z organizacijo EuroBasketa 2013 ter pripadajoči aneks in Pogodba o ureditvi pravic in obveznosti občin gostiteljic EuroBasketa 2013. Enako so storile še Mestna občina A. (MO A.), Mestna občina B. (MO B.) in Mestna občina C. (MO C.). S tem so pridobile možnost udeležbe pri pridobitvi evropskih sredstev, pri čemer so to pravico izkoristile vse občine razen B., ki se je evropskim sredstvom odpovedala. V skladu s to odpovedjo so se preostale občine sofinancerke dogovorile, da si bodo evropska sredstva, prvotno namenjena občini B., razdelile v enakih deležih. Hkrati so se navedene tri občine s tožečo zvezo dogovorile, da bodo v enakem deležu prevzele tudi pogodbeno obveznost Mestne občine B. iz naslova sofinanciranja EuroBasketa 2013 (plačilo dela kotizacije) v znesku 600.000,00 EUR. Tožeča košarkarska zveza je navedla, da obstoj obveznosti tožene občine, da plača tožeči zvezi 200.000,00 EUR, temelji na dogovoru z dne 11. 7. 2012, katerega vsebina je razvidna iz Obvestila o skupnem stališču KZS, D. d.o.o. in občin prirediteljic članskega evropskega prvenstva 2013, z dne 30. 7. 2012. Opozorila je, da vsebino dogovora potrjujejo še trije dopisi tožene občine z dne 1. 2. 2013, 26. 2. 2013 in 13. 1. 2014. 2. Sodišče prve stopnje je tožbi v celoti ugodilo in toženi občini naložilo plačilo 200.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 3. 2014 dalje in pravdne stroške v višini 3.044,61 EUR. V presežku glede teka zakonskih zamudnih obresti za čas od 6. 9. 2013 do 15. 3. 2014 je tožbeni zahtevek zavrnilo. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da iz Obvestila z dne 30. 7. 2012 izhaja, da je bil na sestanku dne 11. 7. 2012 sklenjen ustni dogovor, po katerem je tožena občina prevzela obveznost plačila dela kotizacije, ki bi jo drugače poravnala Mestna občina B., če bo prišlo tudi do realizacije nove delitve sredstev. Tožena občina se je namreč izrecno strinjala s prevzemom enakega deleža kot sta ga prevzeli drugi dve občini, t.j. 200.000,00 EUR.

3. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene občine delno ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da zakonske zamudne obresti od prisojene glavnice tečejo od 31. 10. 2014 dalje, sicer pa je pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem, a izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Drugostopenjsko sodišče je pojasnilo, da bi dodatno sprejeta obveznost o plačilu dela "B.-jine“ kotizacije res lahko bila vključena v pogodbe iz meseca septembra 2012, ki so bile podpisane po sklenitvi ustnega dogovora z dne 11. 7. 2012, vendar so tožena občina ter MO A. in MOK pogojevale plačilo dodatne kotizacije s prejemom dodatnih evropskih sredstev, ki pa do takrat še niso bila razdeljena. Iz naknadne korespondence med tožečo zvezo, toženo občino in podjetjem D. d.o.o. pa izhaja, da je bil dogovor o financiranju "B.-jine“ kotizacije v enaki višini s strani navedenih treh občin vseeno sklenjen.

**Revizija**

4. Zoper odločitev sodišča druge stopnje tožena občina vlaga revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, naj revizijsko sodišče reviziji ugodi, izpodbijani sodbi pa spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne in tožnici naloži plačilo njenih pravdnih stroškov, podredno pa, naj razveljavi sodbi sodišča prve in druge stopnje ter vrne zadevo drugemu sodniku sodišča prve stopnje v novo odločanje. Tožena občina v reviziji večinoma ponavlja navedbe iz pritožbe, ki so usmerjene v izpodbijanje pravilnosti in zakonitosti sodbe sodišča prve stopnje in na katere je že odgovorilo sodišče druge stopnje. Vrhovno sodišče bo zato v nadaljevanju povzelo le tiste revizijske navedbe, s katerimi tožena občina izpodbija pravilnost in zakonitost sodbe sodišča druge stopnje.

5. Tožena občina trdi, da sta sodišči prve in druge stopnje zagrešili bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker sta svoji odločitvi oprli na navedbe in dokaze, ki jih v postopku zaradi prekluzije ne bi smeli upoštevati. Trdi, da na narok, razpisan dne 26. 5. 2017, nista pristopila niti zakoniti zastopnik tožeče zveze niti njen pooblaščenec, svojega izostanka pa nista ustrezno opravičila. Sodišče prve stopnje bi po mnenju tožene občine zato moralo odločiti na podlagi stanja spisa ter morebitnega zaslišanja zakonitega zastopnika tožene občine. Prvostopenjsko sodišče ne bi smelo razpisati novega naroka in v vmesnem obdobju ne bi smelo tožeči zvezi dopustiti novih navedb in dokaznih predlogov, ki so bili nato izvedeni na naroku dne 20. 6. 2017. Trdi, da je drugostopenjsko sodišče povsem neutemeljeno in neobrazloženo zaključilo, da strankam niso bile kršene njihov procesne pravice, prav tako pa ne načelo koncentracije postopka. Sodišču druge stopnje očita, da je njegova celotna odločitev vsebinsko prazna in predstavlja golo sklicevanje na sodbo sodišča prve stopnje, s tem pa naj bi sodišče druge stopnje zagrešilo kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V reviziji obsežno citira sodno prakso glede pogojev za preložitev naroka in niza navedbe glede (ne)ustreznosti zdravniškega potrdila pooblaščenca tožeče zveze, ki naj bi jih sodišče prve stopnje spregledalo. Meni, da je sodišče druge stopnje, ki v tem delu ni ugodilo njeni pritožbi, ponovilo kršitev določb pravdnega postopka, ki jo je zagrešilo že sodišče prve stopnje.

6. V povezavi z zgornjimi kršitvami naj bi sodišče prve stopnje nedopustno poseglo tudi v pravico tožene stranke do izjave. Toženi občini je bila s pozivom z dne 9. 6. 2017, ki je bil po pošti vročen 13. 6. 2017, po telefaksu pa dne 9. 6. 2017, v odgovor vročena prva pripravljalna vloga tožeče zveze z dne 5. 6. 2017, z navodilom, da lahko na to vlogo odgovori najkasneje do 14. 6. 2017. Tožena občina vztraja, da ji ni bilo zagotovljenih niti osem dni za pripravo kvalitetnega odgovora na obsežno vlogo. Navaja, da se sodišče druge stopnje glede predmetnih očitkov sklicuje zgolj na to, da je tožena stranka pripravljalno vlogo kljub kratkemu roku vložila, v pritožbi pa naj ne bi pojasnila, kako naj bi krajši rok vplival na vsebino njenega odgovora in možnost enakovrednega sodelovanja v postopku. Tožena občina v reviziji ponavlja pritožbene navedbe, da je že krajši rok sam po sebi odločilno vplival na možnost enakopravnega sodelovanja v postopku, kar naj bi potrjevala tudi druga ravnanja sodišča prve stopnje, ki naj bi izkazovala pristranskost sodnice. S temi navedbami tudi utemeljuje predlog, naj se ponovljeni postopek pred sodiščem prve stopnje izvede pred novim sodnikom.

7. Tožena občina v nadaljevanju revizije glede vprašanja, ali je bil sporni dogovor sklenjen ali ne, navaja, da je napačna ocena sodišča, da iz Obvestila jasno izhaja, da je bila sklenjena pogodba med tožečo zvezo in občinami gostiteljicami, saj gre zgolj za obvestilo Ministrstvu za izobraževanje, znanost, kulturo in šport (Ministrstvo) o skupnih stališčih podpisnikov glede organizacije EuroBasketa 2013 glede lokacij predtekmovanj prvenstva ter finala prvenstva, glede predloga za razdelitev evropskih sredstev po enakih deležih med MO A, MOK in toženo občino za potrebe preureditve dvoran ter glede pripravljenosti treh občin, da zagotovijo sredstva za plačilo „B.-jine“ kotizacije po enakih deležih, v kolikor pride do realizacije nove delitve sredstev. S podpisi so zgolj potrdili, da so stališča med podpisniki v razmerju do Ministrstva usklajena. Navedba iz Obvestila, da naj bi tožeča zveza, družba D. d.o.o. ter občine prirediteljice uskladile vse bistvene vsebinske pogoje medsebojnega sodelovanja, nedvomno še ne predstavlja pravne podlage za prevzem konkretne obveznosti plačila 200.000,00 EUR. Zato sta po mnenju tožene občine sodišči prve in druge stopnje zmotno uporabili materialno pravo, ko sta Obvestilu pripisali pravne posledice sklenitve pravnega posla na podlagi 15. člena Obligacijskega zakonika (OZ).

8. Tožena občina nadalje navaja, da bi bilo treba glede na to, da sodišči štejeta, da je bil sklenjen večstranski dogovor, ugotoviti, ali sta se ga držali drugi dve domnevni pogodbeni stranki. Navaja, da sodišči prve in druge stopnje nista odgovorili na njen ugovor, da preostali občini teh obveznosti prav tako nista izpolnili, kar predstavlja kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje naj bi celo sprejelo dokazni sklep o pridobitvi listinskih dokazil o izpolnitvi obveznosti MO A. in MOK, vendar se v sodbi do navedenih dokaznih listin ni opredelilo.

9. Tožena občina tudi zatrjuje, da čeprav naj bi po oceni sodišča druge stopnje dopisa z dne 26. 2. 2013 in 1. 2. 2013 izkazovala, da se je zavedala obveznosti plačila „B.-jine“ kotizacije, pa drugostopenjsko sodišče ni pojasnilo kaj točno naj bi v navedenih dopisih potrjevalo sklenitev pravnega posla, zato je sodba brez vsebinske obrazložitve, kar predstavlja kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

10. V nadaljevanju tožena občina znova obsežno povzema po lastnih navedbah sporne dele obrazložitve sodišča prve stopnje, ki naj bi neobrazloženo zaključilo, da naj bi izjavo volje tožene občine, na podlagi katere naj bi se zavezala plačati vtoževanih 200.000,00 EUR, predstavljali Obvestilo, Sporazum o razveljavitvi prvotne pogodbe o sofinanciranju EuroBasketa 2013, oba aneksa k tej pogodbi ter Pogodba o ureditvi pravic in obveznosti. Sodišču druge stopnje na tem mestu očita, da se sklicuje na izpovedbo priče K. K.., pri čemer pa ne pojasni kaj naj bi slednja izpovedala. Izpostavlja tudi, da iz Pogodbe o ureditvi pravic in obveznosti izhaja, da ustni dogovori med strankami nimajo pravne veljave.

11. Po navedbah tožene občine sodišče druge stopnje ni odgovorilo na pritožbene navedbe v zvezi s stališčem sodišča prve stopnje o povezanosti financiranja infrastrukture za namene posodobitve športnih dvoran ter prevzemom plačila kotizacije. Že sodišče prve stopnje naj te povezave ne bi obrazložilo, sodišče druge stopnje pa je po oceni tožene občine izpostavilo zgolj ekonomsko, poslovno, dogodkovno in pravno celoto teh dveh kategorij. Poudarja, da je stališče sodišča druge stopnje, da je pritožbeno zatrjevanje, da predmetna povezava ni nikoli obstajala, neprepričljivo, izpodbito tudi z dopisom Ministrstva z dne 5. 9. 2012, ki izkazuje, da takšna povezava ni nikoli obstajala. Tožena občina opozarja, da sodišče druge stopnje sicer izpostavi, da sta kotizacija in prejem infrastrukturnih sredstev ločena zaradi pogojev Zakona o javnih naročilih, vendar hkrati ocenjuje, da gre za že navedeno ekonomsko, poslovno, dogodkovno in pravno celoto dveh kategorij, to pa pomeni, da sodba nima prepričljivih razlogov, kar predstavlja kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

12. Tožeča zveza je po navedbah tožene občine po pridobitvi mnenja Ministrstva, da dodatnih finančnih sredstev, ki bi jih sicer prejela Mestna občina B., ni mogoče deliti po enakih deležih, temveč zgolj skladno z zahtevami javnega razpisa, skušala izsiliti dogovor o sorazmerni delitvi B.-jine kotizacije, kar je vodilo do ponudbe Aneksa z vključeno obveznostjo plačila 200.000,00 EUR, ki pa ga tožena občina seveda ni podpisala. Tožena občina tako v reviziji poudarja, da sodišče druge stopnje neutemeljeno trdi, da tožena stranka v pritožbi ni pojasnila, kako naj bi ponudba za podpis Aneksa vplivala na veljaven prevzem obveznosti. Meni, da je zmoten materialnopravni zaključek sodišča druge stopnje, da do sklenitve novega dogovora ni prišlo, s tem pa ne do prenovitve prvotno sklenjenega dogovora, zaradi česar naj bi pogodba v tem delu ostala v veljavi.

13. Tudi sodišče druge stopnje po navedbah tožene občine v nasprotju z listinskimi dokazi zaključi, da je bil dogovor o prevzemu plačila „B.-jine“ kotizacije sklenjen pod pogojem, da bodo med tri občine razdeljena tudi nepovratna sredstva, ki bi jih sicer prejela občina B. Pri tem pa pozablja, da je bil pogoj vezan na delitev nepovratnih evropskih sredstev po enakih delih, predmetni pogoj pa se nato ni uresničil, zato je takšen zaključek drugostopenjskega sodišča arbitraren in neobrazložen.

14. Tožena občina v preostanku VI. točke revizije znova obsežno dobesedno prepisuje navedbe iz pritožbe v zvezi s pravno kvalifikacijo Obvestila in kasnejših pogodb, ter na koncu navede le to, da je sodišče druge stopnje brez argumentacije ponovilo stališča sodišča prve stopnje glede uporabe materialnega prava, pri čemer pa na konkretne pritožbene navedbe tožene stranke niti ni odgovorilo in za svoje zaključke ni ponudilo razlogov, ter je zato prav tako zmotno uporabilo materialno pravo, obenem pa zagrešilo kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Navaja, da je zmotno stališče sodišča druge stopnje, da je dogovor, ne glede na to, da ni bil formalno zapisan v obliki pogodbe, pravno veljaven. Vztraja, da do sklenitve kakršnegakoli dogovora z vsemi bistvenimi sestavinami namreč nikoli ni prišlo, to pa dokazuje tudi dejstvo, da nikoli ni bila sklenjena pisna pogodba, kakršno je občina zavezana skleniti po Zakonu o javnih financah.

15. V zaključku revizije tožena občina sodišču prve stopnje očita, da je v obrazložitvi v celoti spregledalo dokument „Non paper“ z dne 20. 12. 2013. Poudarja, da je s tem dokumentom tožeča zveza skušala od nje v decembru 2013 pridobiti izjavo volje, ki je dotlej tožena občina ni nikoli podala, česar se je tožeča zveza očitno zavedala, sicer tega dokumenta ne bi pošiljala v podpis. Opozarja, da ga je sodišče druge stopnje zgolj omenilo in neobrazloženo na njegovi podlagi zaključilo, da nepodpis tega dokumenta s strani tožene občine zgolj izraža njeno stališče, ki ga zastopa tudi v tem postopku. Tožena občina zato meni, da sta obe sodišči povsem spregledali vsebino tega dokumenta, ter navajali razloge v nasprotju z njim, s tem pa sta zagrešili bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 339. člena ZPP. Poudarja, da sta sodišči prve in druge stopnje zmotno uporabili materialno pravo, ker sta vsebini sestanka z dne 11. 7. 2012 oziroma Obvestilu pripisali pravne posledice sklenitve pravnega posla, na podlagi katerega naj bi bila tožena občina dolžna tožeči stranki plačati 200.000,00 EUR. Sodiščema očita, da sta z arbitrarnostjo, pomanjkanjem razumne pravne obrazložitve in nezakonitim postopkovnim postopanjem prekomerno posegli v ustavno varovane pravice tožene stranke in sicer v načelo pravne države, ki zajema načelo pravne varnosti in predvidljivosti pravnega položaja, v pravico do enakega varstva pravic, ustavnopravno jamstvo obrazloženosti sodnih odločb in pravico do pravnega varstva.

**Odgovor na revizijo**

16. Sodišče je revizijo vročilo tožeči zvezi, ki je nanjo pravočasno odgovorila. V odgovoru prereka vse revizijske navedbe ter Vrhovnemu sodišču predlaga, naj revizijo zavrne in toženi občini naloži plačilo stroškov za odgovor na revizijo z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

17. Tožeča zveza v odgovoru na revizijo poudarja, da so revizijski očitki sicer obsežni, a povsem neutemeljeni in da gre za ponavljanje pritožbenih navedb ter nizanje naziranj o tem, da sodišči prve in druge stopnje nista pravilno ugotovili dejanskega stanja, kar pa želi tožena občina prikazati kot kršitev procesnih pravil in materialnega prava. Pri tem se zateka k obširnemu pojasnjevanju drugačnega pogleda na dejansko stanje in se sklicuje predvsem na napačno dokazno oceno listin v spisu s strani nižjih sodišč, kar pa ni predmet revizijskega postopka. Tožeča zveza pojasnjuje, zakaj je pravilna ocena sodišča druge stopnje, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo očitanih kršitev določb pravdnega postopka.

18. Opozarja, da tožena občina v reviziji v večjem delu polemizira z zaključki prvostopenjskega sodišča, ob tem pa prezre, da je tudi drugostopenjsko sodišče razmerje med strankama opredelilo kot pogodbeno razmerje, svojo odločitev pa natančno pojasnilo. Iz izpodbijane sodbe drugostopenjskega sodišča namreč jasno izhaja, katere listine izkazujejo obstoj dogovora in potrjujejo tudi materialnopravne zaključke prvostopenjskega sodišča. Drugostopenjsko sodišče je izpostavilo izpoved K. K.., ki je potrdila vsebino dogovora s sestanka dne 11. 7. 2012, da je bil ta dogovor zapisan na Obvestilu, pri tem pa je na posebno vprašanje pojasnila, da je tožena občina prevzela obveznost plačila 200.000,00 EUR. Vse navedeno ob vsebinsko enaki izpovedbi zakonitega zastopnika tožeče zveze, prič J. J. in I. I., ki sta natančno pojasnila postopek oblikovanja in vsebino dogovora. Obe sodišči sta zato pravilno uporabili materialno pravo, na čelu s 15. in 18. členom OZ, katerih zmotno uporabo neutemeljeno zatrjuje revizija. Tožeča zveza prav tako zavrača revizijske očitke, da je sodba sodišča druge stopnje arbitrarna, saj je drugostopenjsko sodišče jasno odgovorilo na vse neutemeljene pritožbene navedbe tožene občine, še posebej v delu, ko je jasno obrazložilo, da ni mogoče slediti pritožbenim navedbam o tem, da sodišče prve stopnje ni navedlo iz katere korespondence izhaja priznanje dogovora. Tožena občina je očitno namerno spregledala, da poleg navedenih listin obstajajo še izjave zakonitega zastopnika tožene občine ter prič, še posebej izjave priče K. K.., ki je bila v vlogi zakonitega zastopnika tožene občine, ko je izjavljala voljo glede dogovora, kar se zrcali v podpisanem Obvestilu z dne 30. 7. 2012. 19. Revizija ni utemeljena.

**O bistvenih kršitvah določb pravdnega postopka**

20. Revizijsko sodišče uvodoma poudarja, da je sodišče druge stopnje pravilno odgovorilo na pritožbeni ugovor o domnevno neustreznem postopanju sodišča prve stopnje z zdravniškim opravičilom pooblaščenca tožeče zveze. Sodišče druge stopnje je pojasnilo, zakaj je bila vsebina predloženega zdravniškega potrdila ustrezna in je izpolnjevala zakonske zahteve. Glede očitane prekoračitve meja dolžnosti materialno procesnega vodstva s pozivom po predložitvi zdravniškega potrdila se revizijsko sodišče prav tako strinja z drugostopenjskim sodiščem, da sodišče prve stopnje ni ravnalo v nasprotju z določilom 285. člena ZPP. Drži sicer revizijska navedba, da zdravniško potrdilo ni bilo izdano na točno predpisanem obrazcu, predvidenem za tovrstne primere, vendar je bistveno, da je sodišče ocenilo, da je bilo po vsebini ustrezno. Tožena občina namreč trdi, da bi na obrazcu morala biti navedena diagnoza oz. opisano zdravstveno stanje, vendar to ne drži, saj tudi predpisani obrazec razlikuje zgolj med kategorijama bolezni in poškodbe, katerih pa ni potrebno natančneje opredeliti.

21. Tožena občina ima sicer prav, ko v reviziji navaja, da ji v postopku pred sodiščem prve stopnje ni bilo zagotovljenih osem dni za pripravo odgovora na obsežno vlogo. Sodišče druge stopnje je ob zavrnitvi tega njenega ugovora izpostavilo, da ni pojasnila, kako je zgolj krajši rok vplival na vsebino njenega odgovora in možnost enakovrednega sodelovanja v postopku. V reviziji glede tega tožena občina znova le ponavlja pavšalne navedbe iz pritožbe, da njen pooblaščenec v postavljenem roku ni imel dovolj časa za kvalitetno predhodno konzultacijo s stranko ter pripravo navedb in dokaznih predlogov, da pa teh zaradi izteka roka kasneje ni mogel več navajati oziroma predlagati. Tudi v reviziji tožena občina tako ne navede, katerih trditev in dokaznih predlogov ni mogla navesti oz. predlagati in kako je to vplivalo na končno odločitev v postopku.

22. Vrhovno sodišče nadalje poudarja, da je revizija samostojno in izredno pravno sredstvo, uperjeno zoper sodbo sodišča druge stopnje, zato je treba v njej obrazloženo in konkretizirano izpodbijati razloge tega sodišča. Pri ostalih revizijskih navedbah tožene občine v zvezi z zatrjevanimi postopkovnimi kršitvami gre za ponavljanje in celo izrecno prepisovanje pritožbenih navedb, na katere je že odgovorilo pritožbeno sodišče, pri čemer pa tožena občina ne utemelji, zakaj je odgovor pritožbenega sodišča napačen. Na te navedbe zato revizijsko sodišče ne odgovarja. Na ugovore o pomanjkljivi obrazložitvi sodišča druge stopnje glede materialnega prava, pa bo revizijsko sodišče odgovorilo ob obravnavanju materialnopravnih ugovorov.

**Ugotovljeno dejansko stanje**

23. Iz sodb sodišča prve in druge stopnje izhajajo naslednje pravno pomembne dejanske ugotovitve: - Med pravdnima strankama ter MO A. in MOK je prišlo do dogovora, da bodo te lokalne skupnosti poleg že sprejete obveznosti plačila lastne kotizacije, prevzele še dodatno obveznost pokritja kotizacije MO B. po enakih delih, s tem pa pridobile tudi možnost večje participacije pri evropskih sredstvih za izgradnjo, rekonstrukcijo oziroma modernizacijo športnih objektov in infrastrukture na svojem območju v sklopu EuroBasketa 2013. Ta dogovor je bil sklenjen ustno na sestanku 11. 7. 2012, kar potrjuje s strani udeležencev podpisano Obvestilo o skupnem stališču Košarkarske zveze Slovenije, D. d.o.o. in občin prirediteljic članskega evropskega prvenstva v košarki leta 2013 z dne 30. 7. 2012; - Tožena občina brez sodelovanja pri organizaciji prvenstva do dodeljenih nepovratnih evropskih sredstev za obnovo dvorane G. ne bi bila upravičena. Sredstva se med občinami gostiteljicami niso delila po enakih deležih, tožena občina je prejela skoraj 60% nepovratnih evropskih sredstev, namenjenih za prenove dvoran v Republiki Sloveniji; - Med občinami je prišlo do poskusa sklenitve novega dogovora, po katerem bi se tudi prevzeta kotizacija MO B. med njimi delila sorazmerno glede na prejeta evropska sredstva. Tak dogovor je tožena občina kot prejemnica največjega (nadpolovičnega) deleža evropskih sredstev med tremi občinami zavrnila. S tem do prenovitve prvotno sklenjenega dogovora, da bo tožena občina prevzela plačilo B.-jine kotizacije v višini 200.000,00 EUR, ni prišlo in je v tem delu pogodba ostala v veljavi, kot je bilo dogovorjeno na sestanku dne 11. 7. 2012. **O materialnopravnih ugovorih**

24. Ne držijo navedbe iz revizije, da se sodišči prve in druge stopnje do ugovorov glede ugotavljanja izpolnitve obveznosti preostalih dveh občin nista opredelili in da izpodbijani sodbi ne vsebujeta razlogov in ju zato ni mogoče preizkusiti. Sodišče druge stopnje je v 8. točki obrazložitve ugotovilo, da je zato, ker izpolnitev toženke kot ene od pogodbenic ni soodvisna od izpolnitve obveznosti drugih pogodbenih strank, za konkretno pravno razmerje nerelevantno, ali sta svojo obveznost plačila dodatne kotizacije izpolnili tudi drugi dve občini, ki sta prejeli bistveno manjši delež nepovratnih evropskih sredstev, s čimer se strinja tudi revizijsko sodišče. To pa pomeni, da ni podana očitana postopkovna kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

25. Tožena občina v reviziji navaja, da nikoli ni bila sklenjena pogodba, ki bi dejansko medsebojno povezovala obseg plačila kotizacije in prejeta infrastrukturna sredstva. Revizijsko sodišče opozarja, da je sodišče druge stopnje v 7. točki obrazložitve ugotovilo, da brez sodelovanja pri organizaciji evropskega prvenstva toženka do dodeljenih nepovratnih evropskih sredstev za obnovo dvorane G. ne bi bila upravičena. Sodišče druge stopnje je zato ocenilo, da je sodišče prve stopnje pravilno celostno presojalo namen sklenitve dogovora, torej ne zgolj prevzema kritja stroškov kotizacije ene od soorganizatork EuroBasketa 2013, temveč tudi s tem povezano participiranje pri pridobivanju evropskih sredstev v deležu, ki bi sicer odpadel na to soorganizatorko. Ugotovljeno je bilo, da je občina B. zagotovila dvorano, vendar se je prav zato, da bi se izognila stroškom plačila kotizacije, odpovedala pridobivanju kakršnihkoli evropskih sredstev. Tudi iz tega ugotovljenega dejstva po oceni revizijskega sodišča izhaja jasno razvidna povezanost med prevzemom obveznosti plačila kotizacije in prejetimi infrastrukturnimi sredstvi. Prav to vsebinsko povezanost poudarja sodišče druge stopnje in obrazloženo zavrača pritožbene navedbe, da takšna povezava ni nikoli obstajala, temu stališču pa se pridružuje tudi revizijsko sodišče. 26. Tožena občina v reviziji navaja, da če bi držalo stališče sodišča, da je kljub vsemu že pred ponudbo Aneksa prišlo do sklenitve pravno zavezujočega dogovora o plačilu B.-jine kotizacije po enakih deležih, potem ni jasno, zakaj v Aneksu pri izračunu obveznosti ni bila upoštevana (s strani sodišča zatrjevana) že prevzeta obveznost v višini 200.000,00 EUR. Sodišče druge stopnje je v 10. točki obrazložitve prepričljivo pojasnilo, da so udeleženke postopka plačilo dodatne kotizacije pogojevale tudi s prejemom dodatnih evropskih sredstev, ki pa do takrat še niso bila razdeljena, pogodba o ureditvi razmerij v zvezi z organizacijo EuroBasketa 2013 in predloženi Aneks pa sta urejala zgolj prvotno dogovorjeno obveznost Občine H. 27. Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili, da se sredstva nato niso delila po enakih deležih, ampak je toženka prejela skoraj 60 % vseh sredstev in je zato prišlo do poskusa sklenitve novega dogovora. Ob ugotovitvi obeh sodišč, da dogovor o delitvi prevzete kotizacije sorazmerno glede na prejeta sredstva ni bil sklenjen, je pravilen nadaljnji materialnopravni sklep obeh sodišč, da je tožena občina dolžna izpolniti vsaj prvotno sprejeto obveznost o plačilu dodatnih 200.000,00 EUR. Povsem neprepričljiva je utemeljitev tožene občine, da bi obveznost plačila 200.000,00 EUR kotizacije obstaja le v primeru, če bi se tudi evropska sredstva delila na enake dele, ker pa do tega ni prišlo in je tožena občina nesporno dobila bistveno več kot bi pri enaki delitvi, pa tudi prvotno sprejete obveznosti ni.

28. Tožena občina zatrjuje, da sodišče druge stopnje brez obrazložitve le ponavlja stališče sodišča prve stopnje glede uporabe materialnega prava, pri čemer ne odgovori na pritožbene navedbe, da Obvestilo predstavlja le „stališča in obvestilo“ in nikakor ne soglasja volj pogodbenih strank v smislu 15. člena OZ. Revizijsko sodišče opozarja, da sta obe sodišči v 7. točki svoje obrazložitve obrazložili razmerje med sestankom dne 11. 7. 2012 in Obvestilom z dne 30. 7. 2012, pri čemer sodišče druge stopnje posebej opozori na izpoved priče, podpisnice Obvestila, ki je tedaj zastopala toženo občino, K. K.., ki je potrdila prevzem obveznosti. Zato ni utemeljen očitek, da naj bi drugostopenjsko sodišče zagrešilo kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

29. Sodišče druge stopnje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Vrhovno sodišče je že v sodbi II Ips 289/2007 z dne 3. 12. 2009 zavzelo stališče, da „smisel določbe 50. člena Zakona o javnih financah ni v tem, da bi zakon postavil konstitutiven pogoj za veljavno sklenitev pogodbe, ki jo sklepa proračunski uporabnik, temveč v tem, da se evidentira obveznosti, ki bremenijo proračunske uporabnike oziroma proračun in da je podana možnost naknadne kontrole (revizije) teh postavk. Kršitev določbe 50. člena ZJF bi zato lahko imela posledice kvečjemu na upravnem področju (pri čemer kršitev te določbe ni navedena med hujšimi ali lažjimi kršitvami ZJF). Iz tega sledi, da je obličnost v 50. členu ZJF določena ad probationem, kar pomeni, da je njen namen olajšati strankam dokazovanje obstoja pogodbe. Obličnost pogodbe torej ni predpisana kot pogoj za njeno veljavnost.“ Tako je pravilna odločitev sodišč, da je bil ustni dogovor pravno veljavno sklenjen.

30. Ne držijo tudi revizijske navedbe, da sta obrazložitvi sodb sodišč prve in druge stopnje glede soglasja sveta tožene občine vsebinsko pomanjkljivi. Sodišče druge stopnje se je do navedb, ki jih je tožena občina navajala že v pritožbi, pravilno opredelilo v 11. točki obrazložitve. Potrdilo je stališče sodišča prve stopnje, da zaveza tožene občine o dodatnem financiranju kotizacije ne predstavlja obveznosti, za katero bi bilo po Zakonu o lokalni samoupravi ali statutu občine potrebno pridobiti takšno odobritev, temveč gre za operativne tekoče posle, o katerih lahko odloča zakoniti zastopnik. Pravilen je tako sklep, da se je občina veljavno zavezala k plačilu dodatne kotizacije, ne glede na to, da je tožena občina želela za prevzem te obveznosti pridobiti tudi soglasje občinskega sveta. Neutemeljeno pa se tožena občina sklicuje tudi na 9. člen Pogodbe o ureditvi pravic in obveznosti občin gostiteljic EuroBasketa 2013, v katerem je navedeno, da ustni dogovori med strankami nimajo pravne veljave. Ta določba se povsem jasno nanaša le na morebitne spremembe ali dopolnitve te pogodbe, nikakor pa iz besedila pogodbe ne izhaja, da se s to pogodbo urejajo tudi obveznosti, sprejete v preteklosti.

31. V zaključku revizije tožena občina sodiščema prve in druge stopnje še očita, da sta zagrešili bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter zmotno uporabili materialno pravo, ker naj bi spregledali vsebino dokumenta „Non paper“. Iz slednjega naj namreč ne bi izhajalo, da je bil pred tem že sklenjen kakršenkoli pravno zavezujoč dogovor. Sodišče prve stopnje se do tega dokumenta res ni izrecno opredelilo, je pa to storilo sodišče druge stopnje, ki je obrazložilo, zakaj meni, da nepodpis tega dokumenta ni bistvenega pomena. Z oceno se strinja tudi revizijsko sodišče. Želja, da bi dogovor zapisali tudi pisno in da bi ga potem odobril tudi občinski svet, ne nasprotuje oceni, da je bil tak dogovor že pred tem ustno veljavno sklenjen.

32. Revizijsko sodišče je tako ugotovilo, da uveljavljani revizijski razlogi niso podani, zato je revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).

33. Odločitev, da tožena občina sama krije svoje stroške revizijskega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP in prvem odstavku 154. člena ZPP in je zajeta z izrekom o zavrnitvi revizije. Tožeča stranka pa je v odgovoru na revizijo sicer uvodoma predlagala, naj sodišče toženi stranki naloži tudi povrnitev njenih stroškov odgovora na revizijo, vendar jih v nadaljevanju ni podrobneje opredelila.