Jedro

Čeprav financiranje res ni bilo formalno vezano na plačilo kotizacije, je po izvedenih dokazih sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da brez sodelovanja na evropskem prvenstvu toženka do dodeljenih nepovratnih evropskih sredstev za obnovo dvorane ne bi bila upravičena. Sodišče prve stopnje je zato namen sklenitve dogovora pravilno presojalo celostno, torej ne zgolj kot kritje stroškov kotizacije ene od soorganizatork prvenstva, temveč tudi s tem povezano participiranje pri pridobivanju evropskih sredstev v deležu, ki bi sicer odpadel na to soorganizatorico. Ne glede na to, da dogovor med strankama in ostalimi tremi občinami, gostiteljicami prvenstva, povzet v obvestilu, ni bil formalno zapisan v obliki večpartitne pogodbe oziroma v obliki posamičnih pogodb z vsako od gostiteljic prvenstva, je pravno veljaven.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba tako spremeni, da zakonske zamudne obresti od dosojene glavnice 200.000 EUR tečejo od 31. 10. 2014 dalje, sicer se pritožba zavrne in v nespremenjenem, a izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Toženka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženki naložilo, da je dolžna tožnici plačati znesek 200.000 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 3. 2014 dalje in pravdne stroške v višini 3.044,61 EUR. V presežku glede teka zakonskih zamudnih obresti za čas od 6. 9. 2013 do 15. 3. 2014 je tožbeni zahtevek zavrnilo.

2. Zoper sodbo vlaga pritožbo toženka iz vseh dopustnih pritožbenih razlogov. Opozarja, da je sodišče kršilo določbe postopka, saj prvega naroka ni izvedlo 26. 5. 2017, temveč ga je preložilo na 20. 6. 2017. Ker bi bilo po izvedbi prvega naroka za glavno obravnavo 26. 5. 2017 mogoče odločiti na podlagi stanja spisa, je zagrešilo bistveno kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena v zvezi z 282. členom ZPP, ki vpliva na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Zdravniško opravičilo odvetnika L. L. je bilo predloženo prepozno, obenem je pavšalno in v nasprotju z zahtevami iz drugega odstavka 115. člena ZPP ter 80.a člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju. S tem, ko je sodišče pooblaščenca neutemeljeno pozivalo na naknadno predložitev zdravniškega potrdila, je preseglo mejo dolžnosti materialno procesnega vodstva in ravnalo v nasprotju z določbo 285. člena ZPP. Po oceni toženke zdravniško potrdilo vzbuja dvom v upravičenost njegove izdaje, zato bi moralo sodišče zahtevati presojo upravičenosti izdaje zdravniškega opravičila skladno z drugim odstavkom 115. člena ZPP. V izpodbijani sodbi tudi ni razlogov glede preložitve prvega naroka, zato je sodišče zagrešilo še dodatno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Poseglo je tudi v pravico toženke do izjave, saj ji je prvo pripravljalno vlogo tožnice vročilo 5. 6. 2017, pri čemer ji je rok za odgovor zamejilo do 14. 6. 2017. Toženka zato ni imela dovolj časa za kvaliteten odgovor na obsežno pripravljalno vlogo. Ta ravnanja sodišča kažejo na pristranskost sodeče sodnice, zaradi česar toženka predlaga v primeru razveljavitve izpodbijane sodbe izpeljavo postopka pred novim sodnikom sodišča prve stopnje.

Pritožba graja dokazno oceno sodišča, da je bil na sestanku tožnice s predstavniki Mestne občine A. (MOA), Mestne občine B. (MOB) in toženke sklenjen ustni dogovor, ki je povzet v Obvestilu o skupnem stališču X zveze Slovenije, EP ..., d.o.o., in občin prirediteljic članskega evropskega prvenstva leta ... (prvenstvo ...) v prilogi A7 (v nadaljevanju Obvestilo). Vztraja, da samo besedilo Obvestila kaže zgolj na informiranje Ministrstva za izobraževanje, znanost, kulturo in šport o skupnih stališčih podpisnikov v zvezi z organizacijo prvenstva ..., in sicer glede lokacij predtekmovanj prvenstva ter finala prvenstva, glede predloga za razdelitev evropskih sredstev po enakih deležih in glede pripravljenosti občin zagotoviti sredstva za plačilo C. kotizacije po enakih deležih, če pride do realizacije nove delitve sredstev. S tem Obvestilom toženka ni prevzela vtoževane obveznosti. Ker sodišče šteje Obvestilo za dogovor med tožnico in tremi občinami, gre za večpartitni dogovor in je v presojo potrebno vključiti vprašanje izpolnitve dogovora s strani preostalih strank. Sodišče se do ugovora toženke, da MOA in MOB takšnih obveznosti nista izpolnili, ni opredelilo, čeprav je sprejelo sklep o pridobitvi listinskih dokazil o njuni izpolnitvi. Ker tudi navedeni občini nista izpolnili svojih obveznosti, drži ugovor toženke, da do dogovora, kot ga zatrjuje tožnica, ni prišlo. Sodišče se ni opredelilo, na katero korespondenco toženke se sklicuje, niti katere priče naj bi to izrecno potrjevale. Dokazne ocene, ki je pavšalna, ni mogoče preizkusiti. Obvestilo v prilogi A7 je sestavljal odvetnik N., ki je prava uka stranka in mu je znano, na kakšen način se običajno zapiše pogodba. Ni jasno, kaj želi sodišče utemeljiti s stališčem o povezanosti financiranja infrastrukture za namene posodobitve športnih dvoran ter plačila kotizacije. Edini logičen zaključek bi lahko bil, da toženka obveznosti za plačilo sorazmernega dela C. kotizacije ni prevzela, kar tudi ne pomeni, da je skupaj z MOA in MOB prevzela obveznost tega plačila po enakih deležih. Toženka je bila upravičena do višjega dela infrastrukturnih sredstev, ker je imela edina pravočasno in vsebinsko bolje pripravljen projekt obnove športne dvorane Š. Če bi držalo stališče sodišča o poslovno pravni povezanosti prejema evropskih sredstev in plačila kotizacije, bi že pri kritju lastnih kotizacij vsaka občina prirediteljica nosila sorazmeren delež, nosile pa so vse enake zneske lastnih kotizacij. Pritožba podrobno secira tekst Obvestila v prilogi A7 in zaključuje, da iz njega ne izhaja zaveza toženke k plačilu vtoževanega zneska. Sodišče se ni opredelilo do ugovorov, da so bili dokumenti, s katerimi je toženka pisno in na podlagi predhodnega soglasja svojega občinskega sveta prevzela obveznosti za plačilo kotizacije tožnici, podpisani časovno kasneje, kot je bil opravljen sestanek 11. 7. 2012. Če bi se pravdni stranki takrat res dogovorili za prevzem obveznosti za dodatnih 200.000 EUR, bi bilo to vnešeno v pogodbe. Sodišče je brez trditev ugotavljalo pogodbeni interes toženke in je zaključek o pogodbenem namenu, ki je v pridobitvi čim več nepovratnih evropskih sredstev, arbitraren. Kakršenkoli dogovor o plačilu dodatne kotizacije niti na sestanku 11. 7. 2012 niti s podpisom Obvestila v prilogi A7 ni mogel biti sklenjen, saj so občine za prevzem finančnih obveznosti v zvezi s predmetnim prvenstvom potrebovale soglasje občinskih svetov. Obenem so se vsi dogovori v zvezi s prvenstvom sklepali pisno. Na podlagi pritiskov MOA in MOB je bil toženki v podpis ponujen aneks v prilogi B6 - B10, do česar ne bi prišlo, če bi na sestanku 11. 7. 2017 ali s podpisom Obvestila že prišlo do pravno zavezujočega prevzema plačila C. kotizacije. Toženka se je za rekonstrukcijo svoje športne dvorane odločila že pred prvenstvom ..., možnost soorganizacije prvenstva pa je rekonstrukcijo zgolj pospešila. Do nepovratnih sredstev je prišlo zaradi lastnega angažmaja v postopku javnega razpisa s pripravo kvalitetnega projekta in ne zaradi česarkoli drugega. Nelogično je, da bi župan izven sprejetega odloka in izven sprejetega občinskega proračuna prevzemal dodatne obveznosti, ki so izrecno urejene znotraj odloka. To dodatno potrjuje, da do sklenitve zatrjevanega dogovora ni prišlo. Sodišče se ni opredelilo do ugovorov, da mora vsak izdatek iz proračuna imeti za podlago verodostojno knjigovodsko listino, s katero se izkazuje obveznost za plačilo. Navedbi v dopisu toženke s 26. 2. 2013: „rešitev“ in „prevzamemo“ ne pomenita, da je bila že sklenjena pogodba. Dopis je treba razumeti v njegovi obrambni vlogi, saj je tožnica pričela z različnimi zahtevami zoper toženo stranko. Sodišče na več mestih sodbe ugotavlja različne pravne podlage za nastanek pogodbe, in sicer enkrat ustni dogovor na sestanku 11. 7. 2012, drugič Obvestilo v prilogi A7, tretjič oboje skupaj, kar kaže na nekonsistentno obrazložitev. Pri tem ne omenja dokumenta „non paper“ z 20. 12. 2013. Iz tega dokumenta jasno izhaja, da toženka obveznosti plačila 200.000 EUR ni prevzela in pravno zavezujočega dogovora ni sklenila. Tožnica je skušala pridobiti izjavo volje, ki je dotlej toženka ni podala, česar se je tožnica očitno zavedala. Prav tako ji je bilo jasno, da mora župan pridobiti soglasje občinskega sveta. Rok za plačilo 200.000 EUR med pravdnima strankama ni bil dogovorjen, sam prevzem obveznosti brez zapadlosti pa še ni prevzem določljive obveznosti. Sodišče je samo konstruiralo trenutek zapadlosti plačila, pri čemer se je sklicevalo na istovrstnost posla. Ocena, da je zapadlost zneska 200.000 EUR enaka roku zapadlosti zadnjega obroka, je arbitrarna, saj dokazov ali druge podlage za tak zaključek ni. Sklepno pritožba ocenjuje izpodbijano sodbo kot relativno obsežno, a vsebinsko prazno, ponavljajočo se, z zaključki brez prepričljive argumentacije, ki je ni mogoče ustrezno vsebinsko preizkusiti.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče uvodoma pojasnjuje, da pavšalno očitane absolutno bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP sodišče ni zagrešilo. Iz sodbe so razvidni vsi ključni razlogi, ki utemeljujejo spodnjo premiso sodniškega silogizma in omogočajo njen formalni preizkus, na ugotovljeno dejansko stanje pa je sodišče pravilno uporabilo materialno pravo. Sklepni pritožbeni očitki o relativno obsežni in ponavljajoči se obrazložitvi zavzetih stališč prvostopnega sodišča veljajo predvsem za pritožbo, zato se bo pritožbeno sodišče v nadaljevanju skladno s prvim odstavkom 360. člena ZPP opredelilo le do navedb, ki so odločilnega pomena.

5. Sodišče prve stopnje je na predlog tožnice po naknadno prejetem zdravniškem opravičilu glede izostanka njenega pooblaščenca preložilo prvi narok za glavno obravnavo na 20. 6. 2017. Gre za sklep procesnega vodstva, zoper katerega skladno s šestim odstavkom 115. člena ZPP ni pritožbe. Ker s preložitvijo naroka strankam niso bile kršene njihove procesne pravice, prav tako tudi ne načelo koncentracije postopka, ki je varovano z restriktivno razlago možnosti preložitve, so obširne pritožbene navedbe o napačni uporabi 115. in 258. člena ZPP neutemeljene1. Ob tem pritožbeno sodišče še dodaja, da je presoja ustreznosti zdravniškega opravičila prepuščena sodišču in ne nasprotni stranki. Predloženo opravičilo je bilo izdano na predpisanem obrazcu, katerega namen je med drugim tudi v varovanju zasebnosti in podatkov o zdravstvenem stanju stranke, saj ta ne glede na vloženi predlog za preložitev naroka sodišču in nasprotni stranki ni dolžna razkriti intimnih podatkov o njenem zdravju. S tem, ko je sodišče pooblaščenca tožnika pozvalo k naknadni predložitvi potrdila o upravičenosti zadržanosti z naroka, ni ravnalo v nasprotju z določilom 285. člena ZPP, temveč skladno s tem členom, ki ne razlikuje prava veščih in prava neveščih strank. Vsi očitki o podanih relativno bistvenih kršitvah določb postopka, ki naj bi nastale zaradi preložitve prvega naroka za glavno obravnavo in jih pritožba povzema kar na štirih straneh, so glede na opisano neutemeljeni, trditve in dokazi, ki jih je sodišče dopustilo in izvedlo na preloženem prvem naroku za glavno obravnavo, pa pravočasni.

6. Ker je sodišče pooblaščencu toženke prvo pripravljalno vlogo tožnice vročilo v odgovor 9. 6. 2017, pri čemer mu je rok za podajo nasprotnih navedb določilo do 14. 6. 2017, je kršilo določilo tretjega odstavka 286.a člena ZPP o najmanj 8 dnevnem roku za odgovor na vlogo nasprotne stranke, kar ne predstavlja absolutno bistvene kršitve določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Toženka je namreč na prejeto pripravljalno vlogo odgovorila, v pritožbi pa ne pojasni, kako bi zgolj krajši rok vplival na vsebino njenega odgovora in možnost enakovrednega sodelovanja v postopku. Tudi pritožbeno sodišče takšnega vpliva ne zazna, zato je pritožbena graja te procesne kršitve neutemeljena.

7. Vse udeležence obligacijskih razmerij zavezujejo temeljna pravna načela, med drugim načelo vestnosti in poštenja, ki vključuje tudi spoštovanje dogovorjenih obvez. V obravnavani zadevi je pri presoji utemeljenosti terjatve tožnice ključno vprašanje, ali je med pravdnima strankama ter MOA in MOB prišlo do dogovora, da bodo omenjene lokalne skupnost prevzele poleg že sprejete obveznosti plačila lastne kotizacije še dodatno obveznost pokritja kotizacije Mestne občine C. (MOC) po enakih delih, s tem pa pridobile tudi možnost večje participacije na evropskih sredstvih za izgradnjo, rekonstrukcijo oziroma modernizacijo športnih objektov in infrastrukture na svojem območju. Pritožbeno sodišče soglaša z dokazno oceno sodišča prve stopnje, da je med njimi do takšnega dogovora prišlo. Ta je bil sklenjen ustno na sestanku 11. 7. 2012 in potrjen s podpisom vseh udeležencev na Obvestilu o skupnem stališču X zveze Slovenije, EP ..., d.o.o., in občin prirediteljic članskega evropskega prvenstva leta ... s 30. 7. 2012 (priloga A7). Dokazna ocena sodišča sloni na razlagi predloženih listinskih dokazov, sklenitev takšnega dogovora so potrdile tudi zaslišane priče, med njimi smiselno takratna podpisnica obvestila s stranki občine D. M. M. Čeprav ob sklenitvi dogovora 11. 7. 2012 ta ni bil zapisan, pritožbeno sodišče ne dvomi, da ni bil sklenjen, saj je povzet v Obvestilu, katerega namen je bil prav v njegovi predstavitvi Ministrstvu za izobraževanje, znanost, kulturo in šport, da bi se zagotovila čim hitrejša razporeditev že zagotovljenih evropskih sredstev, ki bi omogočila financiranje ustreznih investicij v preureditvena dela. Dogovor o prevzemu plačila kotizacije MOC s strani ostalih treh občin gostiteljic prvenstva je bil sklenjen pod pogojem, da bodo med te razdeljena tudi nepovratna evropska sredstva. Toženka je k takšnemu dogovoru podala soglasje in se obvezala poravnati tudi del tretjinske kotizacije, in sicer že ob prejemu enakega deleža evropskih sredstev kot preostale sodelujoče občine. Pritožbeno sodišče sledi razlogom sodišča prve stopnje, da je bilo sodelovanje v projektu prvenstvo ... predvsem poslovna odločitev posameznih gostiteljic prvenstva, ki je bila vsebinsko povezana z možnostjo pridobitve nepovratnih finančnih sredstev za ureditev infrastrukture objektov. Pritožbeno zatrjevanje, da takšna povezava ni nikoli obstajala, ni prepričljivo. Čeprav financiranje res ni bilo formalno vezano na plačilo kotizacije, je po izvedenih dokazih sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da brez sodelovanja na evropskem prvenstvu toženka do dodeljenih nepovratnih evropskih sredstev za obnovo dvorane Š. ne bi bila upravičena. Sodišče prve stopnje je zato namen sklenitve dogovora pravilno presojalo celostno, torej ne zgolj kot kritje stroškov kotizacije ene od soorganizatork prvenstva ..., temveč tudi kot s tem povezano participiranje pri pridobivanju evropskih sredstev v deležu, ki bi sicer odpadel na to soorganizatorico. Ne glede na to, da dogovor med strankama in ostalimi tremi občinami, gostiteljicami prvenstva, povzet v obvestilu v prilogi A7, ni bil formalno zapisan v obliki večpartitne pogodbe oziroma v obliki posamičnih pogodb z vsako od gostiteljic prvenstva, je pravno veljaven in pritožbeno seciranje posameznih besed, uporabljenih v Obvestilu, ne vzbuja dvoma v njegov obstoj.

8. Ker se nepovratna evropska sredstva med gostiteljicami prvenstva niso delila po enakih deležih, na kar niso imele vpliva, je med njimi prišlo do poskusa sklenitve novega dogovora, po katerem bi se tudi prevzeta kotizacija MOC med njimi delila sorazmerno glede na prejeta evropska sredstva. Tak dogovor je toženka kot prejemnica največjega (nadpolovičnega) deleža evropskih sredstev zavrnila. S tem do prenovitve prvotno sklenjenega dogovora o poplačilu prevzete kotizacije v višini 200.000 EUR zanjo ni prišlo in je v tem delu pogodba ostala v veljavi, kot je bilo dogovorjeno na sestanku 11. 7. 2012. Ker izpolnitev obveznosti toženke kot ene od pogodbenic ni soodvisna od izpolnitve obveznosti drugih pogodbenih strank, je za konkretno pravno razmerje nerelevantno, ali sta svojo obveznost plačila dodatne kotizacije izpolnili tudi MOB in MOA, ki sta prejeli bistveno manjši delež nepovratnih evropskih sredstev. Glede pravno neodločilnih dejstev sodišču dokazov ni bilo treba izvajati.

9. Sodišče se je na 18. in 19. strani sodbe opredelilo do dopisa občine D. s 26. 2. 2013 (priloga A9), ki ga je naslovila na X zvezo Slovenije in EP ..., d.o.o., glede sofinanciranja evropskega prvenstva ... V njem je toženka povzela enotno stališče vseh mest gostiteljic, da je bil na sestanku 11. 7. 2012 dogovorjen prevzem plačila deleža sofinanciranja MOC, ki se je odpovedala sredstvom za investicijo. Enako zavedanje obveznosti plačila dela C. kotizacije izhaja tudi iz dopisa s 1. 2. 2013 (priloga A8). Pritožbeno stališče, da iz sodbe ni jasno, do katere korespondence se je sodišče opredeljevalo, zato ni točno. Pritožba ne pojasni, kako naj bi ponudba za podpis aneksa v prilogi B6 - B10, s katero so stranke skušale plačilo kotizacije sorazmerno prilagoditi prejetim evropskih sredstvom, vplivala na veljaven prevzem obveznosti o soplačilu kotizacije MOC po enakih deležih. Iz izvedenega dokaznega postopka je izhajalo, da se toženka z naknadno kasnejšo prerazporeditvijo sredstev ni strinjala, temveč je vztrajala pri enakopravnem plačilu kotizacije vseh gostiteljic prvenstva. Ker je na sestanku 11. 7. 2012 pristala, da bo enakopravno prevzela tudi obveznost plačila kotizacije MOC, da bi se prvenstvo sploh lahko speljalo, in s tem pridobila večji delež evropskih sredstev, je njeno vztrajanje pri enakopravnem plačilu kotizacije treba razumeti v tej luči. Ni mogoče pritrditi pritožnici, da je sodišče samo ustvarjalo namen oziroma smisel besedila obvestila v prilogi A7. Sodišče je namen pravdnih strank presojalo ne zgolj v luči omenjenega besedila, temveč tudi glede na druge izvedene dokaze in izpovedi prič o okoliščinah sprejetja dogovora, samem sestanku in nastanku teksta obvestila.

10. Drži pritožbena navedba, da so bile listine: Sporazum o razvezi pogodbe s 15. 3. 2011 med Občino D. in X zvezo Slovenije (priloga A3), Pogodba o ureditvi razmerij v zvezi z organizacijo prvenstva ... (priloga A4) in Aneks k pogodbi o ureditvi razmerij v zvezi z organizacijo prvenstva ... (priloga A5) sprejete v septembru 2012, torej že po sprejetju skupnega dogovora X zveze Slovenija, EP ..., d.o.o., in občin prirediteljic članskega evropskega prvenstva leta ... in po Obvestilu o tem dogovoru s 30. 7. 2012. Dodatno sprejeta obveznost o plačilu dela kotizacije MOC bi glede na navedeno res bila lahko vključena v prej omenjene pogodbe. Ker pa so udeleženke postopka plačilo dodatne kotizacije pogojevala tudi s prejemom dodatnih evropskih sredstev, ki do takrat še niso bila razdeljena, sta pogodba o ureditvi razmerij v zvezi z organizacijo prvenstva ... in predloženi Aneks zgolj urejala prvotno dogovorjene obveznosti občine D.2. Zato odsotnosti novo prevzete obveznosti v višini 200.000 EUR v Pogodbi o ureditvi razmerij v zvezi z organizacijo prvenstva ... in Aneksu k tej pogodbi ni mogoče razlagati tako, da ta obveznost ni bila prevzeta. Iz naknadne korespondence med toženko, tožnico in EP ..., d.o.o., z 22. 1. 2013 namreč izhaja, da obstaja dogovor o financiranju kotizacije MOC s strani MOA, MOB in občine D. v enaki višini.

11. Neutemeljeno je toženkino sklicevanje, da dogovor o plačilu dodatne kotizacije na sestanku 11. 7. 2012 niti s podpisom Obvestila v prilogi A7 ni mogel biti sklenjen, saj so občine za prevzem finančnih obveznosti v zvezi s predmetnim prvenstvom potrebovale soglasje občinskih svetov. Pritožbeno sodišče v zvezi s tem pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje, da zaveza toženke o dodatnem financiranju kotizacije za izvedbo prvenstva ... ne predstavlja obveznosti, za katero bi bilo po ZLS ali Statutu občine potrebno pridobiti takšno odobritev, temveč gre za operativne tekoče posle, o katerih lahko odloča zakoniti zastopnik. Stališče, da zaveza brez odobritve ne bi imela učinka, predstavlja zgolj manever, prilagojen interesom stranke v tem postopku. Zakaj soglasje občinskega sveta v konkretnem primeru za prevzem obveznosti v višini 200.000 EUR ni bilo pridobivano, ve toženka sama, nedvomno pa ta okoliščina ne more vplivati na njeno dolžnost, da prevzeto terjatev poravna. Enako velja za dokument „non paper“ z 20. 12. 2013. Nepodpis tega dokumenta, s katerim je tožnica želela zadeve urediti po mirni poti, zgolj izraža stališče toženke, ki ga zavzema tudi v tem postopku, kateremu pa ne sodišče prve stopnje ne pritožbeno sodišče ne pritrjujeta.

12. Glede na ugotovitev sodišča, da rok za plačilo 200.000 EUR med pravdnima strankama ni bil dogovorjen, je utemeljen pritožbeni očitek, da je zapadlost zneska sodišče določilo arbitrarno. Pritožbeno sodišče je zato v tem delu pritožbi ugodilo in upoštevajoč poziv tožnice toženki k izpolnitvi pogodbene obveznosti, v katerem je bil dodaten rok za plačilo opredeljen na 30. 10. 2014, tek zakonskih zamudnih obresti določilo od 31. 10. 2014 dalje. V tem delu je izpodbijano sodbo spremenilo na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP.

13. Ker v preostalem delu v pritožbi zatrjevani pritožbeni razlogi niso bili podani, je ob odsotnosti po uradni dolžnosti upoštevnih kršitev pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo na podlagi 353. člena ZPP.

14. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na drugem odstavku 154. v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP. Ker je tožena stranka v pritožbenem postopku uspela le glede pričetka teka zakonskih zamudnih obresti kot stranske terjatve, torej v minimalnem delu, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1 Sodišče je na naslednji narok, ki je bil hkrati prvi narok za glavno obravnavo, vabilo vse priče in zadevo zaključilo. S tem postopka ni podaljšalo, saj v predhodno razpisanem prvem naroku za glavno obravnavo priče niso bile vabljene. 2 O tem je prepričljivo izpovedala priča A. K.