Jedro

Revidentka ni zadostila standardu natančne in konkretne opredelitve pomembnega pravnega vprašanja, saj vprašanja, glede katerega pričakuje odločitev Vrhovnega sodišča, v reviziji ni izpostavila.

Revidentka s splošnimi in neizkazanimi navedbami zelo hudih posledic izpodbijane odločitve ni izkazala.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožničino tožbo zoper odločbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, št. Bpp 242/2011 z dne 2. 4. 2012, s katero je bil zavrnjen tožničin predlog za razrešitev in za plačilo stroškov brezplačne pravne pomoči za upravičenca A. A.. Tožena stranka tožničinemu predlogu ni ugodila, ker odvetnica v predlogu za razrešitev ni navedla utemeljenih razlogov za razrešitev iz 30. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP).

2. Zoper navedeno pravnomočno sodbo je tožnica (v nadaljevanju revidentka) vložila revizijo, katere dovoljenost utemeljuje z 2. in 3. točko drugega odstavka 83. člena ZUS-1. K I. točki izreka:

3. Revizija ni dovoljena.

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti. Stranka, ki vloži izredno pravno sredstvo, mora namreč izkazati, da so za njeno vsebinsko obravnavo izpolnjene procesne predpostavke, konkretno njena dovoljenost. Ustavno sodišče RS je že v več sklepih (npr. Up-858/08 z dne 3. 6. 2008, Up-1124/08 z dne 23. 9. 2008, Up-1057/08 z dne 2. 4. 2009, Up-1186/08 z dne 23. 4. 2009 in Up-1808/08 z dne 17. 9. 2009) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5. Vrhovno sodišče glede na značilnosti tega pravnega sredstva ter svoj položaj in temeljno funkcijo v sodnem sistemu svojih odločitev o tem, da revizija ni dovoljena, podrobneje ne obrazlaga (razlogi so pojasnjeni že v sodbi X Ips 420/2014 z dne 2. 12. 2015).

6. Po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, na katero se sklicuje revidentka, je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. Revidenti morajo (med drugim) natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo prekršeno, okoliščine, ki kažejo na njegovo pomembnost, ter na kratko obrazložiti, zakaj je sodišče prve stopnje to vprašanje rešilo nezakonito.(1)

7. Revidentka v reviziji ni zadostila standardu natančne in konkretne opredelitve pomembnega pravnega vprašanja, saj vprašanje, na katerega naj bi Vrhovno sodišče odgovorilo, v reviziji ni (iz)postavljeno. Njene revizijske navedbe o zmotni uporabi materialnega prava,(2) in sicer o zmotni uporabi in razlagi prvega in drugega odstavka 30. člena ZBPP brez postavljenega pomembnega pravnega vprašanja glede na trditveno in dokazno breme, ki je na njeni strani, za dovoljenost revizije ne zadoščajo. Če pa revidentka pri tem meri na vprašanje, ali izbris iz seznama izvajalcev brezplačne pravne pomoči pri Odvetniški zbornici pomeni utemeljen razlog za razrešitev odvetnika, Vrhovno sodišče pojasnjuje, da je določba 30. člena ZBPP jasna, in ne dopušča razlage, za kakršno se zavzema revidentka. Iz navedene zakonske določbe namreč nedvoumno izhaja, da izbris iz seznama izvajalcev brezplačne pravne pomoči ni eden izmed zakonsko določenih razlogov za razrešitev odvetnika.

8. Revidentka tudi ni izkazala, da je v obravnavani zadevi izpolnjen pogoj za dovoljenost revizije zaradi zelo hudih posledic izpodbijanega akta iz 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Ta namreč določa, da je revizija dovoljena, če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za stranko.

9. Revidentka navaja, da ima izpodbijana odločitev zanjo zelo hude posledice, saj se ji na ta način nalaga opravljanje odvetniškega dela v zadevi, v kateri tega dela ne želi (niti ni dolžna) opravljati, saj v času predloga za razrešitev ni bila več izvajalka brezplačne pravne pomoči. S takšno odločitvijo se ji daje negativen predznak, saj gre za neupravičeno in negativno vrednotenje odvetnice, ki svoje delo opravlja pošteno.

10. Upoštevaje pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu in ustaljeno upravnosodno prakso (npr. sklepi X Ips 346/2010 z dne 22. 12. 2010, X Ips 201/2011 z dne 7. 11. 2012, X Ips 42/2013 z dne 14. 3. 2013) mora revident natančno navesti, kakšne konkretne posledice ima zanj izpodbijana odločitev, in konkretne razloge, zaradi katerih naj bi bile te posledice zanj zelo hude, ter vse to tudi izkazati.

11. Po presoji Vrhovnega sodišča revidentka s splošnimi in neizkazanimi navedbami zelo hudih posledic ni izkazala. Zato za dovoljenost revizije ni izpolnjen niti pogoj iz 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. 12. Ker revidentka ni izkazala izpolnjevanja uveljavljanih pogojev za dovoljenost revizije iz drugega odstavka 83. člena ZUS-1, je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1. K II. točki izreka:

13. Ker je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo, revidentka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

(1) Na kakšen način mora biti pomembno pravno vprašanje izpostavljeno in kakšne so zahteve za to, da se upošteva kot izpolnjevanje omenjenega pogoja, izhaja iz ustaljene prakse Vrhovnega sodišča (npr. sklepi X Ips 286/2008 z dne 19. 6. 2008, X Ips 189/2009 z dne 4. 6. 2009, X Ips 423/2012 z dne 29. 11. 2012, X Ips 302/2013 z dne 13. 2. 2014)

(2) Vrhovno sodišče je v svojih številnih primerih sprejelo stališče, da navedba revizijskih razlogov brez konkretizacije pravnega vprašanja glede na vsebino obravnavane zadeve za dovoljenost revizije ne zadošča (na primer: X Ips 135/2009, X Ips 359/2010, X Ips 346/2011, X Ips 90/2012, X Ips 264/2012, X Ips 494/2012 in X Ips 92/2013, X Ips 254/2013 in druge).