Jedro

ZBPP prosilčevega izbora osebe, ki bo izvajala BPP, ne omejuje zgolj na osebe, vpisane v seznam, ki ga organu predloži območni zbor odvetnikov, temveč pride uporaba tega seznama v poštev šele v primeru, če prosilec izvajalca BPP ne izbere sam.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožničin predlog za njeno razrešitev in za plačilo stroškov brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP). Iz obrazložitve izhaja, da je bila tožnica z odločbo z dne 13. 7. 2011 dodeljena za nudenje BPP A.A. v individualnem delovnem sporu zoper bivšega delodajalca. Dne 23. 2. 2012 je tožnica toženko obvestila, da upravičencu odpoveduje pooblastilo ter hkrati zaprosila za razrešitev, ker ni več na listi odvetnikov, ki nudijo BPP. Hkrati je vložila tudi napotnico in predlagala plačilo do tedaj nastalih stroškov. Toženka njenemu predlogu ni ugodila, ker v skladu z desetim odstavkom 30. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) odvetnik lahko zahteva svojo razrešitev le, če ne more v redu upravljati svoje dolžnosti iz razlogov, ki so na strani upravičenca, tožnica pa v svojem predlogu takih razlogov ni navedla. Ker je bil tožničin predlog za razrešitev zavrnjen, opravljanje storitev BPP še ni končano, zato v skladu z prvim odstavkom 40. člena ZBPP tudi še niso izpolnjeni pogoji za plačilo dosedanjih stroškov BPP.

Tožnica se z odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri navaja, da se je „izpisala z liste pri Odvetniški zbornici za nudenje BPP“, zato ni več izvajalka BPP in ima vso pravico, da nadaljnje nudenje BPP odkloni. Zato meni, da je toženka v izpodbijani odločbi zmotno uporabila materialno pravo in nepravilno oziroma nepopolno ugotovila dejansko stanje. Meni, da bi jo morala toženka na njeno zahtevo razrešiti in ji odmeriti tudi nagrado ter stroške za opravljeno delo. Sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo spremeni tako, da ugodi njenemu predlogu za razrešitev in za priznanje nagrade za doslej opravljena pravna opravila v okviru nudenja BPP, poleg tega pa naj toženki naloži plačilo stroškov upravnega spora.

Toženka v odgovoru na tožbo v bistvenem ponavlja razloge iz obrazložitve izpodbijane odločbe.

Tožba ni utemeljena.

V predhodnem postopku z obravnavano tožbo je sodišče na podlagi pridobljenih upravnih spisov ugotovilo, da je bila tožnica z odločbo, ki je bila izdana po izpodbijani odločbi, razrešena kot izvajalka BPP v obravnavani zadevi, vendar na drugačni dejanski in pravni podlagi. Z nadaljnjim sklepom so ji bili tudi izplačani stroški za nudenje BPP. Ker je štelo, da je bila izpodbijana odločba s tem po vsebini spremenjena, je sodišče v skladu z drugim odstavkom 39. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožnico pozvalo, naj se izjasni, ali vztraja pri tožbi oziroma ali jo razširja tudi na nova upravna akta. Po tožničini izjavi, da pri tožbi vztraja in jo razširja tudi na nova upravna akta, je sodišče tožbo zavrglo, ker je menilo, da tožnica zanjo nima pravnega interesa, saj si z njo ne more več izboljšati pravnega položaja.

Vrhovno sodišče RS je na tožničino pritožbo sklep o zavrženju razveljavilo in zavzelo stališče, da je tožničino vlogo, s katero je tožbo razširila na odločbo, s katero je bila kot odvetnica, postavljena za nudenje BPP v obravnavani zadevi razrešena, treba obravnavati kot posebno tožbo. Sodišče je v skladu s tem stališčem Vrhovnega sodišča zadevi razdružilo in navedeno vlogo kot posebno tožbo obravnava pod opr. št. I U 785/2014. Po petem členu ZBPP lahko pravno pomoč po tem zakonu izvajajo le osebe, določene s tem zakonom. Po prvem odstavku 29. člena so to odvetniki, ki so po zakonu, ki ureja odvetništvo, vpisani v imenik odvetnikov in odvetniške družbe, ustanovljene po zakonu, ki ureja odvetništvo ter notarji v zadevah, ki jih opravljajo po zakonu, ki ureja notariat. Vpis v poseben seznam pri Odvetniški zbornici Slovenije po tej ureditvi torej ni pogoj za opravljanje storitev BPP.

Po prvem odstavku 30. člena lahko prosilec sam izbere osebo, pooblaščeno za izvajanje BPP, in jo navede v prošnji za BPP, po drugem odstavku istega člena pa tako osebo v primeru, če je prosilec ne izbere sam, določi pristojni organ za BPP po uradni dolžnosti po abecednem redu s seznama, ki ga organu predloži območni zbor odvetnikov oziroma Notarska zbornica Slovenije. To pomeni, da ZBPP prosilčevega izbora osebe, ki bo izvajala BPP, ne omejuje zgolj na osebe, vpisane v seznam, ki ga organu predloži območni zbor odvetnikov (prvi odstavek), temveč pride uporaba tega seznama v poštev šele v primeru, če prosilec izvajalca BPP ne izbere sam (drugi odstavek).

Iz opisane ureditve ZBPP izhaja, da ta zakon ne daje podlage za stališče, da je nudenje BPP pogojeno z vpisom na seznam pri Odvetniški zbornici Slovenije oziroma kakorkoli drugače vezano na ta vpis. Zato nima podlage v zakonu niti tožničino stališče, da njen izbris s tega seznama že sam po sebi vpliva na njen pravni položaj, ki izhaja iz odločbe, s katero je bila v obravnavani zadevi določena za izvajanje BPP prosilcu.

Kaj takega ne izhaja niti iz desetega odstavka 30. člena, ki je edina določba ZBPP, ki ureja možnost razrešitve postavljenega odvetnika na njegovo prošnjo. Edini razlog za tako razrešitev je po tej določbi namreč obstoj razlogov na strani upravičenca, zaradi katerih odvetnik ne more v redu opravljati svoje dolžnosti. Da zakonodajalec ni predvidel druge možnosti za razrešitev postavljenega odvetnika, nenazadnje izhaja tudi iz devetega odstavka istega člena, ki tudi za razrešitev iz razlogov na strani odvetnika postavlja en sam, vsebinsko enak razlog, namreč da odvetnik ne opravlja v redu svoje dolžnosti. Drugih razlogov za razrešitev ne navaja ne 30. člen ZBPP, ne katerakoli druga določba tega zakona.

Iz navedenih razlogov je odločitev toženke, da ni zakonskih pogojev za razrešitev tožnice kot odvetnice, postavljene za nudenje BPP A.A. v individualnem delovnem sporu zoper bivšega delodajalca, tudi po presoji sodišča pravilna in v skladu z zakonom. Ker je po prvem odstavku 40. člena ZBPP predložitev napotnice s stroškovnikom in s tem tudi plačilo storitve BPP vezana na končano opravljanje te storitve, je pravilna in v skladu z zakonom tudi odločitev toženke, da še niso izpolnjeni pogoji, da bi toženki plačala opravljene storitve. Tožnica namreč niti ne navaja (niti ni tega storila v upravnem postopku), da bi bil postopek, za katerega je bila postavljena kot izvajalka BPP, končan, s čimer bi bila dokončno opravljena tudi njena storitev, temveč je svoj zahtevek za izplačilo vezala izključno na svojo zahtevo za razrešitev, ki pa je bila – kot je bilo obrazloženo – neutemeljena.

Glede na navedeno je tožba po presoji sodišča neutemeljena, zato jo je na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo.

Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.