Jedro

Čeprav lahko v primeru solidarnega poroštva upnik terja ali glavnega dolžnika ali poroka, je solidarno poroštvo akcesorna obveznost, njegov nastanek in obstoj sta odvisna od glavne obveznosti. V poroštveni izjavi iz 3.3. točke Kontragarancijske pogodbe se je toženka solidarno zavezala, da bo banki poravnala vse obveznosti naročnika kontragarancije družbe G. d.o.o. iz te pogodbe. Na tej podlagi se je oblikovalo pravno razmerje med toženko kot porokom in tožnico kot upnikom poroštvene pogodbe. Ker predstavlja poroštvena pogodba dvostransko obligacijsko razmerje med upnikom in porokom, pri čemer na podlagi 1028. člena OZ pridobi porok, ki je upniku izpolnil svojo obveznost iz poroštvene pogodbe, regresno pravico do dolžnika, to pomeni, da porok (toženka) v obravnavanem primeru na podlagi Kontragarancijske pogodbe ni v nobenem pravnem razmerju z upravičencem iz kontragarancije.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in sodba sodišča prve stopnje v točki I ter II izreka spremeni tako, da sedaj glasi:

I. Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki znesek 8.627,94 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 9. 6. 2016 dalje do plačila, v 15 dneh od dneva prejema te sodbe.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni povrniti stroške postopka v višini 706,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči po izteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v 15 dneh od dneva prejema te sodbe povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 375,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po izteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila.

III. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 134658/2016 z dne 21. 12. 2016, s katerim je bilo toženi stranki (v nadaljevanju toženki) naloženo plačilo terjatve v višini 8.627,94 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 9. 6. 2016 dalje ter stroške izvršilnega postopka v znesku 44,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od 5. 1. 2017 dalje do plačila, razveljavi in tožbeni zahtevek zavrne (I. točka izreka). Tožeči stranki (v nadaljevanju tožnici) je naložilo povrnitev pravdnih stroškov toženke v višini 1.638,66 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila (II. točka izreka).

2. Zoper takšno odločitev se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Zatrjuje, da je toženka pravna oseba, od katere se pri sklepanju poslov zahteva večja skrbnost kot od fizičnih oseb. Meni, da ni dolžnost banke kontragaranta, da seznani poroka z vsebino kontragarancije. Dolžnost tožnice je bila le, da je o vsebini kontragarancije seznanila naročnika, njegova dolžnost pa je bila, da je o spremembi upravičenca iz kontragarancije obvestil toženko, ki je bila naročnikov porok. Izpostavlja veljavnost Kontragarancijske pogodbe štev. 58/1/14865/11/318 z dne 14. 6. 2011 (v nadaljevanju Kontragarancijska pogodba) kot temeljnega posla, zaradi katerega je bilo dano poroštvo. Poudarja akcesorno pravno naravo poroštva in zatrjuje, da navedba upravičenca v Kontragarancijski pogodbi obveznosti toženke kot poroka ni spremenila ne po vsebini niti ne po obsegu. Obseg jamstva je bil v poroštveni izjavi natančno opredeljen in predvidljiv, zato je zmoten zaključek sodišča prve stopnje, da jamstvo poroka v primeru kontragarancije, kjer je kot upravičenec navedena družba N. K. d.d., zanj predstavlja težje breme. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in priglaša pritožbene stroške.

3. Toženka je odgovorila na pritožbo tožnice. Pritožbena izvajanja prereka in predlaga zavrnitev pritožbe. Zahteva povrnitev stroškov odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. V skladu z določilom 350. člena ZPP je sodišče druge stopnje preizkusilo izpodbijano sodbo v okviru pritožbenih razlogov in po uradni dolžnosti glede bistvenih kršitev določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje), 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter uporabe materialnega prava. Po tako opravljenem preizkusu je ugotovilo naslednje:

6. Sodišče prve stopnje je v novem sojenju kot odločilno vprašanje opredelilo presojo, ali je tožnica od toženke, ki se je v Kontragarancijski pogodbi zavezala kot solidarni porok, upravičena zahtevati povrnitev zneska, izplačanega N. K. d.d. kot upravičencu iz izdane Kontragarancije z dne 16. 6. 2011 (v nadaljevanju Kontragarancija), čeprav je bil v Kontragarancijski pogodbi kot upravičenec iz kontragarancije naveden K. V. Pri presoji tega vprašanja je sodišče prve stopnje izhajalo iz pravne narave in učinkov instituta kontragarancije ter obsega in obstoja poroštvene zaveze toženke glede na vsebino poroštvene izjave iz Kontragarancijske pogodbe. Na podlagi materialno pravnega izhodišča iz 1013. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), da morajo biti iz pisne pogodbe, v kateri je vsebovana poroštvena izjava, razvidni bistveni elementi, na podlagi katerih lahko porok ugotovi težo prevzetega bremena ter vsebino svoje poroštvene obveznosti, je zaključilo, da v obravnavanem primeru toženka s temi elementi ni bila seznanjena, zaradi česar toženka ni zavezana k plačilu vtoževane terjatve.

7. Pritožbeno sodišče s takšnim končnim zaključkom sodišča prve stopnje ne soglaša. Na podlagi pravnih razmerij, ki v obravnavanem primeru izhajajo iz Kontragarancijske pogodbe, s katero je toženka prevzela poroštvo, sodišče druge stopnje ugotavlja, da navedba upravičenca kontragarancije v 1.6. točki Kontragarancijske pogodbe za presojo obsega bremena in jamstev poroka ni bistvena in na obveznost poroka ne vpliva.

8. S poroštveno pogodbo se porok upniku zaveže, da bo izpolnil dolžnikovo obveznost, če ta tega ne bo storil (1012. člen OZ). Causa (poslovna podlaga) poroštva je varstvo upnika. Predmet poroštva je obveznost glavnega dolžnika.1 Čeprav lahko v primeru solidarnega poroštva upnik terja ali glavnega dolžnika ali poroka, je solidarno poroštvo akcesorna obveznost, njegov nastanek in obstoj sta odvisna od glavne obveznosti.2 V poroštveni izjavi iz 3.3. točke Kontragarancijske pogodbe se je toženka solidarno zavezala, da bo banki poravnala vse obveznosti naročnika kontragarancije družbe G. d.o.o. iz te pogodbe. Na tej podlagi se je oblikovalo pravno razmerje med toženko kot porokom in tožnico kot upnikom poroštvene pogodbe. Ker predstavlja poroštvena pogodba dvostransko obligacijsko razmerje med upnikom in porokom, pri čemer na podlagi 1028. člena OZ pridobi porok, ki je upniku izpolnil svojo obveznost iz poroštvene pogodbe, regresno pravico do dolžnika, to pomeni, da porok (toženka) v obravnavanem primeru na podlagi Kontragarancijske pogodbe ni v nobenem pravnem razmerju z upravičencem iz kontragarancije.

9. Izhajajoč iz ugotovljenih pravnih razmerij iz Kontragarancijske pogodbe pritožbeno sodišče zaključuje, da na vsebino poroštvene obveznosti toženke ni vplivala navedba upravičenca iz 1.6. točke navedene pogodbe. Obseg poroštvene obveznosti toženke namreč ni bil odvisen od navedbe upravičenca iz kontragarancije, ampak je bila toženkina obveznost iz 3.3. točke Kontragarancijske pogodbe določena glede na obveznosti glavnega dolžnika (družbe G. d.o.o.).

10. Na drugačen zaključek ne more vplivati presoja hipotetične situacije sodišča prve stopnje, ki v 23. do 25. točke obrazložitve izpodbijane sodbe zaključuje, da bi lahko toženka, če bi bil upravičenec iz kontragarancije dejansko družba K.V., v primeru neutemeljenega vnočevanja garancije na podlagi tretjega odstavka 1087. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) zahtevala povrnitev zneska, ki bi ga toženka kot porok morala plačati banki, od upravičenca kot naročnika iz temeljnega posla. Takšna hipotetična situacija na vsebino zaveze toženke kot poroka nasproti tožnici kot upniku namreč nima vpliva, saj so v obravnavanem primeru za veljavnost poroštvene zaveze toženke odločilna samo pravna razmerja, ki so se vzpostavila s sklenitvijo Kontragarancijske pogodbe. Iz tega razloga morebitni ugovori iz tretjega odstavka 1087. člena ZOR na veljavnost zaveze in pravni položaj poroka do upnika poroštvene pogodbe nimajo vpliva.

11. V obravnavani zadevi pritožbeno sodišče na podlagi vsebine Kontragarancijske pogodbe ugotavlja, da iz nje izhaja jasna opredelitev obveznosti toženke kot poroka. Pri tem je obveznost poroka določno identificirana, iz izjave toženke iz 3.3. točke navedene pogodbe pa jasno izhaja tudi teža in pomen posledic poroštvene zaveze. V nasprotju s stališčem sodišča prve stopnje, pritožbeno sodišče zaključuje, da je v obravnavanem primeru podan pogoj iz 1013. člena OZ.

12. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ugotovljeno dejansko stanje omogoča spremembo odločitve sodišča prve stopnje, saj se je sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe opredelilo do vseh ugovorov toženke, ki jih je uveljavljala v postopku na prvi stopnji. Razlogom za zavrnitev teh ugovorov, ki jih je podalo sodišče prve stopnje v 29. do 31. točke obrazložitve izpodbijane sodbe v tej zvezi, sodišče druge stopnje pritrjuje in jih povzema kot pravilne, saj jim ni kaj dodati.

13. Na podlagi obrazloženega je sodišče druge stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo v točki I izreka ob upoštevanju spremenjenih določil ZPP o odločanju v postopku izdaje plačilnega naloga (436. in 437. člen ZPP) v zvezi z drugim odstavkom 62. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju ustrezno spremenilo kot izhaja iz izreka te sodbe (358. člen ZPP).

14. Sodišče druge stopnje je izpodbijano sodbo spremenilo, zato je v točki II izreka odločilo o vseh stroških postopka (drugi odstavek 165. člena v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP), tokrat v korist tožnice, ki je v postopku uspela. Pri odmeri stroškov je upoštevalo tudi določbo 155. člena ZPP in tožnici priznalo stroške, potrebne za pravdo. Tožnici pripadajo naslednji pravdni stroški: 331,00 EUR za plačilo sodne takse za pravdni postopek na prvi stopnji in 375,00 EUR za plačilo sodne takse za pritožbo zoper sodbo z dne 3. 5. 2018, kar skupaj znese 706,00 EUR.

15. Tožnica je upravičena tudi do povrnitve stroškov pritožbenega postopka, saj je s pritožbo uspela (prvi odstavek 154. člena v zvezi s 165. členom ZPP). Njeni pritožbeni stroški predstavljajo 375,00 EUR za plačilo sodne takse za predmetno pritožbo.

16. O priglašenih stroških odgovora na pritožbo toženke je odločeno po prvem odstavku 155. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP. Priglašenih stroškov ni šteti za potrebne, saj je toženka v odgovoru na pritožbo zgolj ponovila svoja pravna naziranja in soglašala z izpodbijano odločitvijo.

1 Prim. z V. Krajnc v M. Juhart, Obligacijski zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, 4. knjiga, str. 1037. 2 Prav tam str. 1049.