Jedro

Delavec ima pravico redno odpovedati pogodbo o zaposlitvi brez navajanja razlogov za takšno odločitev, redno odpoved pa lahko poda kadarkoli. Če delavec v redni odpovedi določi datum, s katerim naj mu preneha delovno razmerje, je bistveno le, da je ob tem spoštovan odpovedni rok, določen za zakonom ali dogovorjen v pogodbi o zaposlitvi. Ta datum je delodajalec dolžan upoštevati in mora delavcu delovno razmerje zaključiti (ter ga posledično odjaviti iz obveznih zavarovanj) z dnem, navedenim v delavčevi redni odpovedi. Le v primeru, če delavec v redni odpovedi ne navede datuma prenehanja delovnega razmerja, se pri določitvi tega datuma upošteva odpovedni rok, določen z zakonom ali dogovorjen s pogodbo o zaposlitvi.

Izrek

I. Reviziji se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje v I. točki izreka spremeni tako, da se v tem delu glasi: „I. Pritožba tožene stranke se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v I., II. in prvem odstavku III. točke izreka.“

II. Tožena stranka mora tožeči stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka v znesku 279,99 EUR in revizijskega postopka v znesku 475,99 EUR v petnajstih dneh po vročitvi te sodbe, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožnici na podlagi njene odpovedi pogodbe o zaposlitvi delovno razmerje pri toženi stranki ni zakonito prenehalo dne 29. 8. 2019, temveč dne 31. 8. 2019 (I. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da mora tožnici za čas od 29. 8. 2019 do vključno 31. 8. 2019 priznati delovno dobo, jo prijaviti v zavarovanje ter jo vpisati v matične evidence (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožnici za čas od 29. 8. 2019 do 31. 8. 2019 od bruto zneska plače v višini 50,00 EUR obračuna davke in prispevke ter ji izplača pripadajoči neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 9. 2019 dalje do plačila (prvi odstavek III. točke izreka), zahtevek za plačilo konkretnega neto zneska plače (32,72 EUR) pa je zavrnilo (drugi odstavek III. točke izreka). Toženi stranki je naložilo, da mora tožnici iz naslova nadurnega dela izplačati pripadajoče zneske skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot to izhaja iz prvega odstavka IV. točke izreka, višji zahtevek iz tega naslova pa je v drugem odstavku IV. točke izreka zavrnilo. Toženi stranki je naložilo, da mora tožnici iz naslova dnevnic plačati znesek 76,70 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (prvi odstavek V. točke izreka), višji zahtevek iz tega naslova pa je zavrnilo (drugi odstavek V. točke izreka). Toženi stranki je naložilo tudi, da mora tožnici iz naslova stroškov prehrane na delu plačati znesek 85,65 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov, ki izhajajo iz prvega odstavka VI. točke izreka, višji zahtevek tožnice iz tega naslova pa je v drugem odstavku VI. točke izreka zavrnilo. Odločilo je še, da mora tožena stranka tožnici povrniti stroške postopka v višini 680,37 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (VII. točka izreka).

2. Zoper ugodilni del sodbe se je pritožila tožena stranka. Sodišče druge stopnje je njeni pritožbi delno ugodilo in delno spremenilo sodbo sodišča prve stopnje v I. točki in II. točki izreka ter v prvem odstavku III. točke izreka tako, da je v tem delu zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek (I. točka izreka sodbe sodišča druge stopnje). V preostalem je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (II. točka izreka). Odločilo je še, da tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbe, tožnici pa mora povrniti stroške odgovora na pritožbo v višini 186,66 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

3. Vrhovno sodišče je na predlog tožnice s sklepom VIII DoR 34/2021 z dne 16. 3. 2021 dopustilo revizijo glede vprašanja, ali je materialnopravno pravilno stališče, da v primeru redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi delavca le-ta ne more oziroma ne sme podati odpovedi z daljšim rokom, kot je minimalni odpovedni rok, določen v zakonu oziroma v delavčevi pogodbi o zaposlitvi.

4. Zoper I. točko izreka pravnomočne sodbe sodišča druge stopnje je tožnica vložila revizijo, v kateri navaja, da sta bila v njenem primeru minimalni odpovedni rok in odpovedni rok po pogodbi o zaposlitvi enaka in sta znašala 15 dni. Nepravilno je materialnopravno stališče sodišča druge stopnje, da delavec ne more podati odpovedi pogodbe o zaposlitvi z daljšim odpovednim rokom, kot pa je minimalni odpovedni rok. S takšnim razumevanjem materialnega prava je omejena tako delavčeva ustavna pravica do svobode dela in proste izbire poklica, kot tudi pravica do socialne varnosti. Mnogokrat bo namreč prišlo do tega, da bo delavcu onemogočeno nadaljevanje delovnega razmerja pri novem delodajalcu brez prekinitve. S tem bo delavec izgubil možnost svobodne izbire zaposlitve ter vsa zavarovanja, ki so vezana na delovno razmerje, s tem pa tudi pravico do socialne varnosti. Nadalje je treba upoštevati, da so koledarske situacije v letu takšne, da redne odpovedi delavca ni mogoče vedno vročiti delodajalcu na tak datum, da se bo minimalni odpovedni rok iztekel na želeni dan. Tudi iz tega razloga je bila redna odpoved tožnice vročena toženi stranki „prezgodaj“, saj je bila tožnica na dan, ki bi bil točno 15 dni pred datumom napovedane odpovedi, odsotna zaradi že veliko prej odobrenega letnega dopusta. Tožnica ni mogla pristati na izsiljevanje direktorja, da v njeni odpovedi z dne 14. 8. 2019, kjer je bil kot dan prenehanja delovnega razmerja naveden 31. 8. 2019, popravi datum prenehanja delovnega razmerja na dan 29. 8. 2019 (kar bi bilo v skladu z minimalnim odpovednim rokom). Zato je 16. 8. 2019 odpoved pogodbe o zaposlitvi toženi stranki še enkrat vročila. To pomeni, da se je zato odpovedni rok iztekel 31. 8. 2019, saj se je tožnica nameravala s 1. 9. 2019 zaposliti pri novem delodajalcu. Tožena stranka pa ji je samovoljno in nezakonito prekinila delovno razmerje že z 29. 8. 2019. Če zakon ali pogodba o zaposlitvi določata minimalni odpovedni rok, daljši odpovedni rok ne more biti prepovedan. V sodni praksi takšnega primera, kot je ta, do sedaj še ni bilo. Priglaša revizijske stroške.

5. Tožena stranka je podala odgovor na revizijo, v katerem prereka revizijske navedbe in predlaga zavrnitev revizije. Priglaša stroške odgovora na revizijo.

6. Revizija je utemeljena.

7. Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena (371. člen Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.; ZPP).

8. Iz dejanskih ugotovitev izhaja, da je tožnica s toženo stranko dne 25. 2. 2019 sklenila pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, ki je v drugem odstavku 22. člena določala, da znaša v primeru redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi s strani delavca odpovedni rok do enega leta zaposlitve pri toženi stranki 15 dni, od enega leta zaposlitve pri toženi stranki pa 30 dni. Dne 14. 8. 2019 je tožnica podala redno odpoved te pogodbe o zaposlitvi, s katero je pogodbo odpovedala z dnem 31. 8. 2019. Odpoved je istega dne vročila zakonitemu zastopniku tožene stranke, ki jo je pozval, da upoštevaje 15-dnevni odpovedni rok popravi datum prenehanja delovnega razmerja po tej odpovedi na dan 29. 8. 2019. Tožnica pa tega ni storila, temveč je 16. 8. 2019 še enkrat podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi (ta odpoved je bila datirana z dnem 16. 8. 2019), v kateri je kot datum prenehanja delovnega razmerja ponovno določila dan 31. 8. 2019. Kljub temu je tožena stranka tožnici z dnem 29. 8. 2019 zaključila delovno razmerje in jo s tem dnem tudi odjavila iz obveznih zavarovanj.

9. Po četrti alineji 77. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.; ZDR-1) preneha pogodba o zaposlitvi z redno ali izredno odpovedjo. Odpoved pogodbe o zaposlitvi je enostranska izjava volje ene od pogodbenih strank, ki ima za posledico, da delovnopravno razmerje, ki je bilo vzpostavljeno s to pogodbo o zaposlitvi, preneha. Posledica prenehanja pogodbe o zaposlitvi je torej prenehanje delovnega razmerja, do prenehanja delovnega razmerja pa pride, ko prične odpoved pogodbe o zaposlitvi učinkovati. Prenehanje delovnega razmerja je tudi podlaga za odjavo delavca iz zavarovanj, ki so temeljila na tem delovnem razmerju.

10. Prvi odstavek 83. člena ZDR-1 določa, da lahko delavec redno odpove pogodbo o zaposlitvi brez obrazložitve. Delavec ima torej pravico redno odpovedati pogodbo o zaposlitvi brez navajanja razlogov za takšno odločitev, redno odpoved pogodbe o zaposlitvi pa lahko poda kadarkoli. Če delavec v redni odpovedi določi datum, s katerim naj mu preneha delovno razmerje, je bistveno le, da je ob tem spoštovan odpovedni rok, ki je bodisi določen z zakonom ali pa dogovorjen v pogodbi o zaposlitvi. Če torej delavec, ki ima v pogodbi o zaposlitvi določen 15-dnevni odpovedni rok, redno odpove pogodbo o zaposlitvi z datumom, ki presega ta rok (kar je bil primer tudi v tej zadevi), mu delovno razmerje preneha s tem datumom. Ta datum je delodajalec dolžan upoštevati in mora delavcu delovno razmerje zaključiti (ter ga posledično odjaviti iz obveznih zavarovanj) z datumom, navedenim v delavčevi redni odpovedi. Takšna odpoved ne posega v pravice delodajalca, temveč temu omogoča celo daljše obdobje za morebitno prilagoditev ali zaposlitev novega delavca. Le v primeru, če delavec v svoji redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi ne navede datuma, s katerim naj bi mu delovno razmerje pri delodajalcu prenehalo, se pri določitvi datuma prenehanja delovnega razmerja upošteva zakonsko določen ali pogodbeno dogovorjen odpovedni rok, ki začne teči z vročitvijo odpovedi delodajalcu (odgovor na revizijsko vprašanje).

11. Ker je tožnica v svoji redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi določila dan, ko ji bo delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo (torej 31. 8. 2019), je bila dolžna tožena stranka ta datum upoštevati kot datum prenehanja delovnega razmerja. Iz tega razloga tožnici pred navedenim datumom (na podlagi njene redne odpovedi) ni moglo zakonito prenehati delovno razmerje. Zato ji tožena stranka ni mogla zakonito zaključiti delovnega razmerja z dnem 29. 8. 2019 in je s tem dnem odjaviti iz obveznih zavarovanj.

12. Ker tožena stranka ni imela pravne podlage, da tožnici zaključi delovno razmerje (in jo odjavi iz obveznih zavarovanj) že z dnem 29. 8. 2019, je sodišče druge stopnje zmotno presodilo, da je tožnici zakonito prenehalo delovno razmerje z dnem 29. 8. 2019. Posledično je zato nepravilno zavrnilo del njenega tožbenega zahtevka, ki se je nanašal na ugotovitev, da ji je delovno razmerje prenehalo z dnem 31. 8. 2019 in na priznanje pravic iz delovnega razmerja za obdobje od 29. 8. 2019 do 31. 8. 2019, vključno s prijavo v obvezna zavarovanja za to obdobje.

13. Ker je sodišče druge stopnje materialnopravno zmotno presodilo, da je delovno razmerje tožnice pri toženi stranki prenehalo že z dnem 29. 8. 2019 in ne z dnem 31. 8. 2019, kot je tožnica navedla v svoji redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, je vrhovno sodišče reviziji tožnice ugodilo in izpodbijani del sodbe sodišča druge stopnje spremenilo tako, da je zavrnilo tudi del pritožbe tožene stranke, ki se je nanašala na I., II., in prvi odstavek III. točke izreka sodbe sodišča prve stopnje (prvi odstavek 380. člena ZPP).

14. Odločitev o stroških postopka temelji na drugem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Tožena stranka mora tožnici povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 279,99 EUR (375 točk po tar. št. 15/4 OT1, 2 % materialnih stroškov in 22 % DDV, vrednost točke 0,60 EUR). Poleg tega ji mora tožena stranka povrniti tudi njene stroške revizijskega postopka v znesku 475,99 EUR (187, 5 točk za predlog za dopustitev revizije po tar. št. 15/7 v zvezi s tar. št. 15/8 OT, za revizijo 450 točk po tar. št. 15/6 OT, 2 % materialnih stroškov, 22 % DDV). V primeru zamude bo morala tožena stranka tožnici plačati tudi zakonske zamudne obresti. Ker tožena stranka z odgovorom na revizijo ni bila uspešna, sama krije stroške v zvezi s tem odgovorom.

15. Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, ki je razviden iz uvoda te sodbe. Odločitev je sprejelo soglasno.

1 Odvetniška tarifa (Ur. l. RS, št. 2/2015 in nadalj.)